Jiro Dreams of Sushi, Cafe de Flore, Mein bester Feind

Jiro Dreams of Sushi

Režija: David Gelb

Igrajo:  Jiro Ono, Yoshikazu Ono

Leto: 2011

Trajanje: 81 minut

Žanr: Dokumentarni

Država: ZDA

Če ljubite film in hrano, ali še bolje, kuharske oddaje in film, potem obstaja velika verjetnost, da vam bo sushi g. Jira Ona zelo dobro teknil. G. Jiro je 85-letni starček, ki v kleti tokijske poslovne stavbe vodi majhno restavracijo, v kateri strežejo izključno sushi. Jirovo majhno, brezhibno čisto in urejeno restavracijo najdemo v znamenitem Michelinovem vodniku po restavracijah in hotelih. Ocena restavracije - 3 zvezdice (v pojasnilo naj povem, da so tri zvezdice najvišja možna ocena v omenjenem vodniku), ki jih podelijo zelo redko in v celem svetu je le 81 restavracij, ki se lahko pohvalijo s takšno oceno. Ocena v prestižnem vodniku vseeno ni bistvo dokumentarca ameriškega režiserja Davida Gelba. Dokumentarec je predvsem poklon izjemnemu človeku, ki je s predanim in napornim delom rešil eksistencialna vprašanja in premagal revščino. Med tem procesom je svoje stremljenje k popolnosti je prenesel na otroke, ki se počasi pripravljajo stopiti v njegove čevlje. Zelo navdihujoča zgodba, ki lahko tudi tiste, ki niso ljubitelji riža in surove ribe lahko prepriča, naj japonski delikatesi vendarle ponudijo priložnost.         

Cafe de Flore

Režija in scenarij: Jean-Marc Vallée

Igrajo:  Vanessa Paradis, Kevin Parent, Helene Florent, Evelyne Brochu

Leto:  2011

Trajanje: 120 minut

Žanr: Drama, Romantični

Država: Kanada, Francija

Cafe de Flore je zgodba o različnih oblikah ljubezni. Ljubezni v zrelih letih, najstniški ljubezni, ljubezni med materjo in sinom … Kanadski režiser Jean-Marc Vallée, avtor odlične drame C.R.A.Z.Y. (2005), zgodbo podaja v dveh narativnih, časovno ločenih sklopih. V središču prvega je 40-letni Antoine, oče dveh otrok, zelo uspešen DJ in moški, ki je ženo pred kratkim zapustil zaradi mlajše ljubimke. Z bivšo ženo sta bila skupaj še od najstniških let in nekoč sta oba verjela, da sta eno - sorodni duši, ki bosta skupaj do konca. A zdaj se je to spremenilo in vsi vpleteni se morajo sprijazniti z novimi okoliščinami. Drugi narativni sklop poteka v povsem drugem časovnem obdobju, kakih 30 let v preteklosti. V središču zgodbe je ljubeč odnos med Jacqueline, materjo samohranilko in njenim osnovnošolskim sinom z Downovim sindromom. Jacqueline želi najboljše za svojega otroka, zato se na vse pretege trudi, da bi njen otrok imel karseda normalno otroštvo. Nato se njun odnos zakomplicira, ko se sin zaljubi v deklico z Downovim sindromom. Cafe de Flore je film, o katerem ni enostavno pisati, veliko lažje pa je  uživati v ogledu. Tega ne pokvari niti nekoliko pretenciozen konec. In ja, informacija za ves tiste, ki ste videli že omenjeni C.R.A.Z.Y. – tudi tokrat je Vallée soundtrack podložil s Pink Floydi.  (-4) 

 

Mein bester Feind

Drugi naslovi: My Best Enemy

Režija: Wolfgang Murnberger

Scenarij: Paul Hengge, Wolfgang Murnberger

Igrajo: Mortiz Bleibtreu, Georg Friedrich, Ursula Strauss, Udo Samel Uwe Bohm

Leto: 2011

Trajanje: 100 minut

Žanr: Drama, Komedija 

Država: Avstrija

Avstrijski režiser Wolfgang Murnberger večinoma dela za televizijo. Vendar se občasno loti tudi celovečernega formata, ki je primarno namenjen prikazovanju v kino dvoranah. Pred časom sem videl njegov Der Knochenmann (2009), nato sem videl še ostale filme in Murnberger je ekspresno postal eden mojih najljubših avstrijskih avtorjev. Tokrat se je lotil zanj netipične pripovedi, inštalirane v čas druge svetovne vojne. V središču ja zgodba od dveh prijateljih, Židu in Avstrijcu, ki se po začetku uresničevanja Hitlerjevih zamisli, znajdeta na sovražnih straneh. Premožni Žid prihaja iz družine, ki ima v lasti ugledno umetniško galerijo, Avstrijec pa je sin ženske, ki je kot služkinja dolga leta službovala pri taisti družini. Vendar za razkol in konec prijateljstva ni kriva zgolj vojna. Tu je še ženska, v katero sta zaljubljena oba in veliko denarja vredna umetniška slika, ki jo želi polovica Evrope. Upoštevajoč Murnbergerjevo minulo delo, moram priznati, da sem nekoliko razočaran. Mein bester Feind je sicer soliden film, a bi raje videl, če bi Avstrijec nadaljeval v slogu svojih najboljših stvaritev, s scenarističnim tandemom Haas-Hader v njegovi ekipi. 

   

Kompani Orheim [The Orheim Company] (2012)

Slovenski naslov: Ni naslova
Drugi naslovi: The Orheim Company 
Država: Norveška
Leto: 2012
Žanri: Drama
Dolžina: 104' , Imdb
Režija: Arild Andresen
Scenarij: Lars Gudmestad, Tore Renberg (knjiga)
Igrajo: Kristoffer Joner, Vebjørn Enger, Cecilie A. Mosli, Glenn André Viste Bøe, Eili Harboe

Mladi norveški režiser Arild Andresen je s svojim celovečernim prvencem, mladinsko komedijo Vratar Liverpoola (Keeper'n til Liverpool, 2010)  pobral kar nekaj festivalskih nagrad, med katerimi sta tudi dve nagradi na predzadnjem berlinskem filmskem festivalu. Andersen je v domovini zaslovel z mladinsko serijo Gutta Boys (2006), naslovni The Orheim Company pa je njegov drugi celovečerec, s katerim je potrdil, da ga upravičeno uvrščajo med najobetavnejše norveške režiserje. Film je na festivalu skandinavskega filma v Göteborgu odnesel nagrado za najboljši skandinavski celovečerec, dokaj dobro se je odrezal tudi na domačih amandah (norveški oskarji), z nagradama za najboljšo moško vlogo in najboljšo žensko stransko vlogo. V kategoriji najboljši film ga je (ne)upravičeno premagal  Turn Me On, Dammit!,  o katerem sem na tem blogu že pisal.

Andresen v epicenter dogajanja postavi Jarleja Orheima, ki ga sredi noči zbudi telefonski klic. Na drugi strani je mati, ki mu pove, da je oče umrl. Po hladni reakciji sklepamo, da odnos z očetom najbrž ni bil dober, toda neprijetna novica vseeno prikliče spomine in Jarle se z mislimi vrne v 80-ta leta in se spominja odraščanja v majhnem norveškem mestu Stavanger. Njegova zgodba je pripoved o težavnem otroštvu in življenju v družini, ki je močno zaznamovana z očetovim alkoholizmom in materinimi dolgotrajnimi poskusi ohranjanja nevzdržnega stanja, v upanju na boljše jutri. Vzporedno z zgodbo o razpadu družine spremljamo tudi druge aspekte Jarlejevega odraščanja. Tako kot večina najstnikov je tudi Jarle odraščal ob glasbi, se prvič zaljubil in v srednji šoli celo postal protirasistični aktivist in član komunistične partije. Udeležil se je velikih demonstracij in za kratek čas v domačem kraju postal znana osebnost, ko ga je v objektiv kamere ujel snemalec norveške državne televizije. 

Knjižna podlaga za Kompani Orheim je roman norveškega pisatelja Toreja Renberga, ki je napisal zelo uspešno trilogijo, v kateri nosilno vlogo ima lik Jarleja Orheima. Andresenov film predstavlja nekakšen sklepni del filmske trilogije, posnet po knjigi, ki sicer nosi najnovejši datum izida, a se kronološko uvršča pred ostala dela trilogije. Prvo in drugo nadaljevanje (The Man Who Loved Yngve  in I Travel Alone) je v gibljive slike preinačil norveški režiser  Stian Kristiansen. Andresen nam zgodo predstavi iz Jarlejevega zornega kota, uporaba najstniške perspektive pa na gledalca učinkovito prenese frustracije, ki jih s seboj prinaša življenje v disfunkcionalni družini. V dobri uri in pol je pojasnjeno, zakaj se odrasli Jarle piše Klepp in ne Orheim, in kako zelo dalekosežne posledice lahko ima alkoholizem v družini. Dejstvo, da so na celuloidni trak že zabeležene številne podobne zgodbe, je verjetno bil največji utež, okoli vratu ustvarjalcev.  Andresen in sodelavci nas peljejo po cesti, ki smo jo prevozili že velikokrat, zato gledalec pogosto lahko predvidi, kaj ga čaka za ovinkom. Vendar je sama pot včasih pomembnejša od cilja in Kompani Orheim je eden izmed tistih filmov, pri katerem se v spomin vtisnejo stvari, ki se zgodijo vmes, med začetkom in končno resolucijo. Ustvarjalcem je uspelo kreirati zelo pristen družinski mikrokozmos in ga zapolniti z izvirnimi in prepričljivimi situacijami, ki se zelo lepo skladajo z zgodovinskim trenutkom, v katerem teče večina pripovedi. Najbolj zadovoljni bodo tisti, ki se z nostalgijo ozirajo po 80-ih letih prejšnjega stoletja in so, tako kot Jarle, prepričani, da je Live Aid največji glasbeni dogodek vseh časov. Če ne bi bilo Woodstocka, bi tudi sam najbrž bil enakega mnenja. Skozi prizmo iskanja identitete, se avtorji dotaknejo tudi tem širšega družbenega pomena – s prihodom priseljencev je postalo jasno, da tudi Norveška ni imuna na nestrpnost in rasizem. Avtorji so prepričljivo ujeli duha časa, vendar dobre scenografske rešitve nebi pomenile veliko, brez tako dobrih igralskih nastopov pomembnejših akterjev. Ob dobrem nastopu mladega Vebjørna Engerja in njegove filmske matere Cecilie A. Mosli, najmočnejši pečat pusti zapiti Kristoffer Joner. Kompani Orheim je film, ki mu razen vsakdanje, rahlo klišejske zgodbe, ne morem očitati veliko, zato predvidevam, da bi Andresen ob izvirnejšem izhodišču verjetno dosegel še več.  (-4)

Ocena: 

Napovedi - End of Watch

Te dni je v ameriške kino dvorane prišla krimi drama End of Watch. Sodelujoča ekipa zbuja dobre občutke, uradni podatki o višini proračuna pa namigujejo, da je zadeva realizirana brez vmešavanja velikih studiev, kar je v zadnjih letih nemalokrat dobro znamenje. Režijo in scenarij podpisuje David Ayer, najbolj znan po svojem scenarističnem prispevku pri odličnem Dan za trening (Training Day, Antoine Fuqua, 2001). Ayer že ima nekaj režiserskih izkušenj - njegova filma Harsh Times (2005) in Street Kings (2008) sicer nista pretirano odmevala, a sta v mojih knjigah registrirana kot povsem spodobna predstavnika krimi žanra. Zgodba se vrti okoli dveh policistov, igrata ju Jake Gyllenhaal in večno podcenjeni Michael Peña, ki v rutinski kontroli pripadnikom zloglasnega losangeleškega kartela zasežejo orožje in denar. Neizkušena policista se med aretacijo kriminalcev ne zavedata, da si s takšno akcijo podpisujeta  smrtno obsodbo. Po petih minutah slave partnerja spoznata, da je na kocki veliko več, kot njuna osebna varnost. Zelenca sta nevede, v nezavidljiv položaj spravila tudi njuni družini.          

Imdb

Žanr: Krimi, Drama, Misterij

Režija: David Ayer

Igrajo: Jake Gyllenhaal, Michael Peña, Anna Kendrick, Natalie Martinez

Livide (2011)

Slovenski naslov: Ni naslova
Drugi naslovi: Livid
Država: Francija 
Leto: 2011
Žanri: Fantazijski, Grozljivka
Dolžina: 88', Imdb
Režija: Alexandre Bustillo, Julien Maury
Scenarij: Alexandre Bustillo, Julien Maury
Igrajo:  Chloé Coulloud, Félix Moati, Jérémy Kapone, Catherine Jacob

Upoštevajoč dejstvo, da je tam zunaj na tisoče filmov, ki jih želim videti in še nekaj tisoč tistih, za katere bom šele spoznal, da jih želim videti, sem se sprijaznil z dejstvom, da je pred mano cilj, ki ga ne bom nikoli dosegel. Odločanje med tako pestro ponudbo je velikokrat izrazito subjektivno in minulo delo avtorja pri selekciji pogosto odigra ključno vlogo. V to zgodbo pade tudi francoska fantazijska grozljivka Livide, ki bi jo na podlagi odziva občinstva in mlačnega odziva kritiške srenje lahko mirne duše preskočil, če ne bi bilo tiste pomembne rubrike minulo delo in dejstva, da je naslovna stvaritev drugi film francoskega tandema Alexandre Bustillo - Julien Maury, ki nam je pred leti serviral eno zanimivejših evropskih horor zgodb. Seveda, govorim o kontroverznem Znotraj (A l'intérieur, 2007), ki je sprožil nemalo polemik o mejah dobrega okusa. Najglasnejši so, kakopak, bili tisti, ki vedno znova pozabljajo pomen besede fikcija in vzroke za streljanja in morilske pohode vidijo v  nasilnih filmih, videoigricah in podobnih zadevah. Kakorkoli, Francoza tudi v drugo ostajata v enakih žanrskih okvirjih, tako kot pri prvencu sta tudi tokrat snemala po lastnem scenariju. 

Lucie je mlada medicinska sestra, oziroma nekakšna terenska zdravstvena delavka v majhnem francoske obmorskem mestu. Pravkar se je začela uvajati pri starejši izkušenejši sestri in zaenkrat ji stvari gredo dobro od rok. V svoji prvi službi vidi priložnost za pobeg iz neprijaznega domačega okolja in začetek samostojne življenjske poti. Ko s svojo mentorico oskrbi starejšo žensko, ki je že nekaj časa v globoki komi, ji mentorica pove zgodbo o njuni vegetirajoči pacientki. Premožna starka je še pri zdravi zavesti poskrbela, da jo, če se zgodi kaj takega, pripeljejo domov in jo tam pustijo umreti. V ta namen je ustanovila poseben fond iz katerega njeni odvetniki plačujejo medicinske storitve. Govori se, da je nekje v hiši skrit zaklad, ki bo z njeno smrtjo ostal za vekomaj neizkoriščen. Ko Lucie zgodbo pove svojemu fantu, sicer revnem lokalnem ribiču, ta v njej vidi nepričakovano priložnost, ki bo trajno odpravila njune finančne težave. Še isti večer se v družbi njegovega najboljšega prijatelja odpravita proti starkini hiši, v upanju, da jih v kakšni izmed sob na veliki propadajoči posesti, čaka boljše jutri.

Bustillo in Maury sta po uspešnem prvencu odšla čez lužo in se z Američani dogovorila za sodelovanje pri realizaciji rimejka kultnega Hellraiserja, a sta potem projekt zapustila zaradi kreativnih nesoglasij, se vrnila v rodno Francijo in se posvetila razvoju lastnih projektov. Francoza sta pri snovanju začetnega zapleta uporabila precej zlizano idejo o mladostnikih, ki se iz tega ali onega razloga znajdejo v razpadajoči hiši in tako postanejo tarče temačnih sil. Ob gledanju prve tretjine se mi je počasi dozdevalo, zakaj Francoza z  Livide nista ponovila uspeha njunega prvega filma. S tako neoriginalnim uvodom, kakršnega najdemo v neskončnem številu hororčičev iz 80-ih let in z zdravo logiko skreganimi izhodišči (sama babica, v propadajoči gotski graščini, priklenjena na posteljo in v komi, plus skriti zaklad, za povrh), sta avtorja že v prvi tretjini marsikakšnega gledalca izzvala, naj odstopi od nadaljevanja. In to ni vse, kajti naštete slabosti so pospremljene z retardiranim obnašanjem retardiranih najstnikov in to je kombinacija, ki jo zelo težko toleriram(o). Še dobro, da sodim med tiste, ki ne obupajo zlahka in do konca odgledajo 99 procentov začetega. Na mojo srečo ta prvi odsek z ostankom deli zelo všečno vizualno podobo, dobro atmosfero in ritem, s pomočjo katerih sem se prebil do druge polovice filma, v kateri avtorja vizualno dopadljivost vendarle nadgradita z veliko kakovostnejšo vsebino. Film v drugi polovici zadiha s polnimi pljuči, skoči v višjo prestavo in nas celo pripravi do tega, da pozabimo na uvodne slabosti. Tudi v tem boljšem delu  je Livide nekoliko nedosleden, saj se zlo po nepotrebnem manifestira v (pre)več oblikah (duhovi, vampirji in še kaj), a mu to vseeno pretirano ne škodi. Če bi želel iskati reference in vleči vzporednice s kultnimi deli in avtorji, potem najbrž ni odveč, če omenim ustvarjalni opus legendarnega Daria Argenta. Bustillo in Maury poudarjata, da je Argento neusahljiv vir inspiracije, zato ne čudijo ugotovitve nekaterih, da je Livide pravzaprav ljubezensko pismo Argentovem ustvarjanju. V pričakovanju boljše forme talentiranega dvojca, lahko preverite tudi naslovnega, ki je po vsej verjetnosti dovolj dober za poznavalce žanra, vendar večine najbrž ne bo prepričal. (-3) 

Ocena: 

Dark Shadows (2012)

Slovenski naslov: Temne sence 
Država: ZDA
Leto: 2012
Žanri: Komedija, Fantazijski
Dolžina: 113' ,  Imdb
Režija: Tim Burton
Scenarij: Seth Grahame-Smith, John August (zgodba) 
Igrajo: Johnny Depp, Michelle Pfeiffer, Eva Green, Jonny Lee Miller, Chloë Grace Moretz, Gulliver McGrath, Helena Bonham Carter, Jackie Earle Haley, Bella Heathcote, Christopher Lee, Alice Cooper

Specifičnost imaginarnih svetov Tima Burtona je z leti postala njegov zaščitni znak in vsak kolikor-toliko resen filmski navdušenec dejansko potrebuje le nekaj kadrov, za prepoznavo njegovega avtorskega podpisa.  Ja, tudi takrat, ko se pred kamero ne šopiri Johnny Depp, je v kadru vedno nekaj, kar nosi neizbrisen burtonovski pečat. Temne sence so tako tipičen burtonovski izdelek in drugega od njega niti ne pričakujemo. V zadnjem desetletju se ob vsakem novem Burtonovem filmu oglasi nekaj kritikov, ki režiserja pozovejo, naj vendarle odstopi od svojega značilnega sloga in posname nekaj drugačnega. Drugim je jasno, da se kaj takega nikoli ne bo zgodilo, da bo Burton vedno ostal deček iz hollywoodskega predmestja Burbank, za vse večne čase ujet v svoje pravljične gotske imaginarje. Zahtevati od Burtona spremembo je podobno nesmiselno, kot bi od britanske rock skupine Dire Straits v 80-ih zahtevali, naj spremeni svoj tipičen zvok; če razmete, kaj želim povedati? Burtona pač sprejmeš takšnega kot je in če ugotoviš, da ti ne ugaja, greš naprej. Med filmarji je malo »vesoljcev,« ki z vsakim novim filmov uspevajo ustvariti presežek in čeprav Burton ne sodi med vesoljce sedme umetnosti, mu je v komercialno naravnem hollywoodskem studijskem sistemu vseeno uspelo ohraniti samosvoj avtorski slog in avtonomijo pri izbiri in realizaciji projektov. V času ko so režiserji zgolj najeta delovna sila, ki proti plačilu realizirajo ta ali oni projekt studijskih veljakov, je Burton eden redkih, ki mu ni potrebno pobegniti v neodvisne vode, če želi  posneti avtorski film.

Tragični izobčenci so stalnica Burtonovih del in tudi tokrat ni nič drugače. Barnabas Collins je kot deček zapustil Anglijo in se z družino preselil v Ameriko. Družina se je ustalila v mirnem zalivčku ob Atlantiku in podjetni oče je kmalu ustanovil ribiško podjetje. Podjetje se je hitro razvijalo in z njim tudi Collinsport - mesto v nastanku. Dvajset let kasneje je Barnabasov vpliven mladi mož na čelu družinskega imperija, ki se zaplete v razmerje z Angelique, hčerko dolgoletne družinske služkinje. Barnabas je v mislih imel avanturo, Angelique pa je vso zadevo dojela veliko resneje in ko ji najmlajši Collins ni vrnil ljubezni , je ta pokazala svoj pravi obraz. Angelique je namreč čarovnica in njeno zlomljeno srce  je poskrbelo za urok, s katerim je coprnica preklela in na smrt obsodila vsakogar, ki ga Branabas bo kdajkoli ljubil, njega pa spremenila v vampirja, z nepopisno željo po človeški krvi. Družino Collins je potem spremljala le še nesreča in Angelique se ni umirila, dokler Barnabasa s pomočjo meščanov ni spravila v grob. Sicer živega, zato je Barnabas 200 let počival v temni grobnici, dokler ga po naključju niso izkopali gradbeniki, ki so nad njegovim zadnjim počivališčem gradili avtocesto. Tako se je Barnabas dve stoletji kasneje vrnil v močno spremenjen svet, v katerem aristokratskega krvosesa čaka marsikakšno presenečenje.

Tim Burton in Johny Depp že osmič! Njuno sodelovanje se je začelo z Edwardom Škarjerokim (Edward Scissorhands, 1990)  in Temne sence najbrž ne bodo zadnji naslov na seznamu njunih skupnih podvigov. Ob tej priložnosti je pobuda za sodelovanje prišla z Deppove strani, ki je dobrega prijatelja hitro prepričal, naj se usede na režiserki stolček in orkestrira ekipo, ki bo delala na realizaciji projekta, ki je Burtonu tako očitno pisan na kožo. Izhodišče za celovečerec je nekoč popularna istoimenska fantastična žajfnica iz 60-ih let, ki so jo predvajali od leta 1966 do 1971, predvajanih pa je bilo neverjetnih 1245 delov. Že od premiere dalje, film spremljajo mešani odzivi, zato sem se  v zgodbo podal neobremenjeno, brez kakšnih specialnih pričakovanj, a sem po slabi uri pred televizijo zadovoljno ugotavljal, da spremljam nadvse zabavno filmsko predstavo. Po dvestoletnem časovnem preskoku se glavnina pripovedi ustali v 70-ih letih prejšnjega stoletja in prav (anti)junakovo potovanje skozi čas odpre vrata kopici posrečenih šal, ki izvirajo iz Barnabasove časovne neprilagojenosti. Časovni prepad med starim in novim v funkciji generatorja komičnega zapleta, je sicer dokaj obrabljena formula, a je ustvarjalcem uspelo v dialoge vključiti kar nekaj zabavnih dovtipov, ki lepo zapolnijo komično komponento filma. Burton znova navdušuje s svojo vizualno estetiko, kostumografijo, dodelanimi prizorišči in verno rekonstrukcijo 70-ih let dvajsetega stoletja. Ob dobri tehnični plati velja izpostaviti dobre igralske nastope in še eno odlično »čudaško« vlogo Johnnyja Deppa, ki je z leti postal  pravi ekspert za podobne like. Johnny je standardno dober in tu ni nobenih presenečenj, zato še posebej velja omeniti navdihnjeno predstavo Eve Green, ki bo s svojo poredno-seksi kombinacijo najbolj navdušila moški del občinstva. Zdaj pa k pomanjkljivostim, zavoljo katerih se naslovnemu vseeno ne uspe preriniti med Burtonove najboljše izdelke. Najšibkejši del filma je pri Burtonu po navadi zgodba in  tudi tokrat je tako. Scenarističnih nelogičnosti in lukenj niti ne bom našteval, povedal bom le, da je škoda, ker scenaristični del preveč šepa za dovršeno tehnično komponento filma. Nekateri liki so  enostavno preveč nezanimivi in nedodelani (Barnabasova ljubezen), drugi so spet deležni nepotrebnih in za lasje privlečenih transformacij (Chloë Moretz), da na koncu izgubijo vso kredibilnost. Tako so najboljši deli filma tisti, v katerih se zgodba suče okoli Barnabasa in Angelique, medtem ko so trenutki namenjeni centralni romanci povsem bledi in neprepričljivi. Iz enakega razloga tudi finalno dejanje nima prave teže in nemara bi bilo bolje, če bi to romantično komponento povem opustili, oziroma nanjo pozabili že takoj po prologu.  (+3)

Ocena:

Im Schatten [In the Shadows] (2010)

Slovenski naslov: V senci
Drugi naslovi: In the Shadows
Država: Nemčija
Leto: 2010
Žanri: Krimi, Drama
Dolžina:  85' ,  Imdb
Režija: Thomas Arslan
Scenarij: Thomas Arslan
Igrajo: Mišel Matičević, Karoline Eichhorn, Uwe Bohm, Rainer Bock, David Scheller, Peter Kurth

Im Schatten je eden izmed tistih filmov, ki ne izgublja veliko časa za vzpostavitev okoliščin in likov, ampak se raje takoj osredotoča na bistvo, čeprav uvod v zgodbo, s statičnim dvominutnim kadrom deževnih berlinskih ulic, ne sugerira takšnega razvoja dogodkov. Naš osrednji protagonist Trojan je mož, ki je pravkar prišel iz zapora. Podrobnosti ostanejo zamolčane, a nekaj je vendarle kristalno jasno. Trojana zapor ni spremenil. Že prvi dan na prostosti poišče starega znanca in se pozanima, če je morda na obzorju kakšen »posel,« v katerega se lahko vključi. Potem obišče bivšega sodelavca, ki mu dolguje delež iz zadnjega skupnega posla pred aretacijo. Nekaj denarja mu uspe izvleči, a mu je že takoj jasno, da  do ostalega denarja ne bo lahko priti. Nato se sreča z Doro, odvetnico, s katero sta v preteklosti »nekaj« imela in ponovno srečanje znova obudi stara čustva. Tudi Dora ni navadna odvetnica, temveč ženska iz njegovega kroga, z dobrimi zvezami v kriminalnem podzemlju. Prav ona Trojanu predstavi zamisel za posel - rop blindiranega vozila, ki ga ob pomoči enega izmed varnostnikov, lahko speljeta le dva človeka.  

Mogoče tale premisa zveni nekoliko stereotipno, vendar je Thomas Arslan, nemški režiser turških korenin in eden izmed vidnejših predstavnikov novega vala berlinske filmske šole, iz teh klasičnih motivov ustvaril dokaj izviren kos celuloida. Arslan je iz svoje enačbe skoraj povsem odstranil čustva in se osredotočil na zelo precizno seciranje kriminalnega podzemlja in njegovega glavnega protagonista, ki mu je življenje, z odlično izvedo, vdahnil nemški igralec hrvaških korenin Mišel Matičević. In the Shadows je film, ki se s preciznostjo strokovnjaka za anatomijo loteva anatomije zločina in nam v linearnem zaporedju podaja svoje ugotovitve. Režiser je s sodelavci opravil odlično delo pri izbiri snemalnih lokacij, celoten material je z digitalno kamero posnet  v 21 snemalnih dneh. Prav prizorišča, kot so avtocestni podvozi, majna parkirišča, hotelske sobe, zakotne  mehanične delavnice in nevpadljivi berlinski bari, filmu dajejo potrebno vizualno pristnost. Režiser v maniri izkušenega dokumentarista srečanja glavnih akterjev opazuje z varne distance. Brez zvoka in zgolj z opazovanjem, dobimo jasno sliko skozi spremljanje lepo premišljenih prizorov in kadrov, ki jih izvrstno dopolnjujejo ustrezni montažni prejemi. Hitra sprememba prizorišč in suspenz, ki ga s seboj nosi samo kriminalno dejanje, skrbijo za dinamično naracijo, ob kateri se mi je 80-minutni film zdel še krajši. Arslanov izdelek je čistokrvna kriminalka, ki se s svojo filozofijo preciznega, brezčutnega opazovanja kriminalnega podzemlja in osrednjega kriminalnega akta osredotoča na žanrske prvine in je kot takšen prečiščen vsega balasta, ki ga navadno najdemo v podobnih zgodbah. Režiser je povedal, da si je pri pisanju scenarija in realizaciji pomagal s klasiko francoskega filma Rdeči krog  (Le cercle rouge, Jean-Pierre Melville, 1970), nekaj vzporednic je mogoče povleči s še eno klasiko, tri leta starejšim Bledoličnim ubijalcem (Le samouraï) istega avtorja. Za konec naj kot zanimivost omenim, da je budžet filma znašal okoli 500.000 evrov, kar je zgolj dokaz, da pri nastanku solidnega filma denar vendarle nima odločilne vloge. Nekaj več o tem bi lahko povedal  Michael Bay, a to je že neka druga zgodba. (+3)

»V senci mi v prvi vrsti pomeni preprost, neposreden kriminalni film – žanr, ki ga še zlasti ljubim. Obsedeno berem kriminalne romane. Še zlasti mi je všeč notranji vpogled v kriminalne eksistence, zgodbe, v katerih imata osrednjo vlogo priprava in izvedba ropa, ko spremljaš ljudi pri delu. Poleg tega zgodba z liki, ki so neprestano v pogonu, omogoča prikaz mnogih predelov Berlina. Predlogo abstraktnega žanra sem želel povezati s specifičnimi, bolj dokumentarnimi vedutami današnjega Berlina.« (Thomas Arslan)  Vir: Liffe.si

Ocena:

Et maintenant on va où? (Where Do We Go Now?) (2011)

Slovenski naslov: Ni naslova
Drugi naslovi: Where Do We Go Now?  
Država: Libanon, Francija, Egipt  
Leto: 2011
Žanri: Komedija, Drama
Dolžina: 110' , Imdb
Režija: Nadine Labaki
Scenarij: Nadine Labaki, Thomas Bidegain, Jihad Hojeily 
Igrajo: Nadine Labaki,Yvonne Maalouf, Claude Baz Moussawbaa, Leyla Hakim, Antoinette Noufaily

V celi libanonski filmski zgodovini najdemo le devet filmov, ki so bili uvrščeni na seznam kandidatov za tujejezičnega oskarja in Nadine Labaki je edino ime, ki se na tem seznamu pojavi dvakrat.  Najbolj znana libanonska režiserka je pred petimi predstavila svojo debitantsko stvaritev, komično dramo Sukkar banat (Caramel),  ki je širnemu svetu predstavila libanonsko prestolnico v nekoliko drugačni luči in nam pokazala, da v Bejrut ni zgolj središče dolgotrajnega konflikta, ampak mesto, v katerem rožljanje orožja vseeno ni ustavilo življenja. V prvencu je Labakijeva za svoje primarno prizorišče izbrala bejrutski lepotni salon in vsakdanje življenje petih Libanonk, ki med urejanjem pričesk debatirajo o svojih življenjih, ljubezni , religiji, seksu … Caramel je postal ljubljenec občinstva na več festivalih in mnogi ljubitelji filma so v svojih knjigah podčrtali ime Nadine Labaki. Tudi sam sem storil enako in z zanimanjem čakal na naslednji korak prikupne Libanonke. Where Do We Go Now?  je premierno predvajan v  sklopu canske sekcije Poseben pogled, na festivalih v San Sebastianu in Torontu pa je prejel nagrado občinstva. 

Zgodba je postavljena v odročno libanonsko vasico, kjer v mirnem sožitju in medsebojnem spoštovanju skupaj živijo kristjani in muslimani. Po zaslugi lokalnega imama in njegovega katoliškega prijatelja sta cerkev in mošeja božje hiše, kjer se promovirajo toleranca, medsebojno spoštovanje in vrednost človeškega življenja. Nekaj zaslug za mirno sožitje lahko pripišemo tudi medijski izolaciji, saj je pokritost območja z radijskim in televizijskim signalom obupno slaba. In prav ta odrezanost od sveta je najbrž obvarovala vas pred zunanjimi dejavniki, ki bi lahko bili iskra, ki zaneti požar. In mogoče prav zato projekt župana, ki želi na vaškem trgu organizirati skupno gledanje televizije, ni prav posrečena ideja. Kakorkoli, z ojačevalci signala, antenami na bližnjem hribu in dolgim antenskim kablom, se vaškim televizijcem posreči ujeti signal. Gibljive slike so, kakopak, prava atrakcija in vsi so zadovoljni z novo pridobitvijo. Zadeve so idilične med predvajanjem igranega filma, a nato na vrsto pridejo poročila in prvi vročekrvneži že obtožujoče komentirajo in s prstom kažejo na drugo stran. Večer, ki se je začel obetavno je končan v napetem ozračju in matere in soproge vedo, da naelektreno vzdušje ne prinaša nič dobrega. Zato združijo moči in se domislijo zvitega načrta, s katerim želijo pomirili strasti in pozornost moškega dela populacije preusmeriti drugam.

Ko sem v uvodu opazoval prizor posnet na prašnem makadamu, v katerem skupina v črnino oblečenih žensk uprizori vizualno hipnotično otvoritveno plesno točko, sem pomislil, da je Labakijeva tokrat šla korak dlje in posnela film, ki bo kakovostno prekosil njen odmevni prvenec. Upanje je tinjalo še nekaj časa, vendar sem že po prvi tretjini filma opazili nekaj znamenj, ki so govorila drugače. Malce kasneje, ko so razkrite podrobnosti  skrivnostnega načrta, ki naj bi rešil vnetljivo situacijo in življenje vaščanov vrnil v ustaljene tirnice, sem že bil rahlo razočaran. Ena napaka je navadno magnet za drugo in režiserka v nadaljevanju še nekajkrat zgodbo pelje v slepo ulico in se na pravo pot vrne šele s sklepnim dejanjem. Mogoče sem nekoliko pretirano kritičen, a kaj ko si ne morem zatiskati oči pred slabimi rešitvami petčlanske scenaristične ekipe. Veliko babic - kilavi otrok, in zdi se, da je tukaj ta izrek povsem na mestu. Nadine Labaki nam poskuša  ponuditi film za dobro počutje in pri podobnih je vedno izjemno težko zložiti vse elemente pripovedi v funkcionalno feelgood  celoto. Režiserka je povedala, da se je zamisel za film porodila ob njeni prvi nosečnosti, ko je začela razmišljati o potomstvu in številnih libanonskih materah, ki so v vojnem viharju izgubile svoje otroke. Where Do We Go Now? je film s srcem na pravem mestu. Tako vsebinsko, kot sporočilno režiserka igra na prave strune, vendar pripoved izgubi preveč ostrine na račun vprašljivih vsebinskih rešitev, pretirane melodramatičnosti in humorja, ki (pre)pogosto ne učinkuje tako, kot bi moral.  (-3)       

Ocena: 

Starbuck (2011)

Slovenski naslov: Ni naslova
Država: Kanada 
Leto: 2011
Žanri: Komedija
Dolžina: 103' , Imdb
Režija: Ken Scott
Scenarij: Ken Scott , Martin Petit
Igrajo: Patrick Huard, Julie LeBreton, Antoine Bertrand, Igor Ovadis, Sarah-Jeanne Labrosse, Dominic Philie

Starbuck je drugi celovečerni film kanadskega režiserja, scenarista in igralca Kena Scotta. Scott je, med drugim, član komedijantske skupine Les Bizarroides, ki je zelo popularna v francosko govorečem delu Kanade. V preteklih letih je v vlogi scenarista sodeloval pri različnih kanadskih uspešnicah, ki sicer niso doživele kakšnega večjega mednarodnega uspeha. Starbuck je njegov najuspešnejši projekt, ki je v lanski kino sezoni na blagajnah zaslužil največ, med vsemi quebeškimi filmi.

Glavni junak pripovedi je 42-letni David Wozniak (Patrick Huard), samec, pri katerem je rubrika življenjski dosežki povsem prazna. Sin poljskih priseljencev s kamiončkom dostavlja meso za družinsko mesarijo, a tudi  kot dostavljalec ni pretirano uspešen. Pravzaprav mu nadrejeni (oče) zaradi neresnosti in zamujanja že dolgo preti z odpovedjo. David med drugim dolguje zajetno vsoto ljudem,  s katerim ni šale in dolg je že zapadel v plačilo. Stisnjen ob steno, David razmišlja o vzgoji marihuane, ki bi mu pomagala rešiti njegovo dolžniško krizo. Tudi njegova punca Valérie ne želi več tolerirati njegove nezrelosti; zato mu ob zadnjem zamujenem zmenku pove, da je noseča in ga istočasno obvesti, da je med njima konec. Valérie meni, da je David povsem neprimeren »očetovski« material, ki se nikoli ne bo spremenil in na katerega ne gre resno računati pri tako resni zadevi, kot je vzgoja otroka. In ko David pomislil, da je dosegel dno in da slabše ne more biti, ga obišče nek odvetnik in mu pove, da je biološki oče 533-ih otrok in veliko teh otrok je ob polnoletnosti vložilo prošnjo, s katero zahtevajo razkritje identitete njihovega biološkega očeta. Kakih dvajset let nazaj je David pogosto obiskoval lokalno kliniko in vneto doniral spermo. Kot kaže, je roba  bila zelo kakovostna in je odlično šla v promet …

Osnovna premisa na prvi pogled res sodi v kategorijo malo verjetnih, a to vseeno ne pomeni, da imamo opravka s filmom, v katerem nas čaka neskončno nizanje za lasje privlečenih situacij in dogodkov. Pravzaprav nam Strabuck, ob izključitvi neverjetne cifre, ponuja povsem klasično karakterno komedijo, ki se suče okoli dodobra zapoznelega dozorevanja glavnega protagonista, dopolnjenega s klasičnimi motivi družinskih odnosov, starševstva in prijateljstva. Režiser se odloči slediti devizi - vse bo še dobro - zato kakšne resnejše analize likov in globljega prevpraševanja izpostavljenih problemov ne gre pričakovati. Takšen pristop je pri filmih, ki največ stavijo na komedijo, vendarle pričakovana in popolnoma legitimna odločitev. V dobri uri in pol Scott lepo vzdržuje ritem, zgodba teče lepo in brez zatikanj, brez dolgih in dolgočasnih sentimentalnih vložkov, kar blagodejno vpliva na gledalčevo koncentracijo. Naš junak se zapleta v situacije, ki so življenjsko komične, njegovi odzivi in reakcije so pogosto napačne, a zato razumljive in človeške. Pri podobnih komedijah je zelo pomembno najti pravo razmerje med čudaškim in normalnim in v tem segmentu ustvarjalci pokažejo dovolj spretnosti in svežine. Glavni adut te quebeške uspešnice je centralni igralski nastop Patricka Huarda, ki z zelo navdihnjeno kreacijo vdahne življenje Davidu Wozniaku, dobrodušnežu in črni ovci družine Wozniak, ki ga splet okoliščin prisili v korenito spremembo življenjske filozofije. Patricka Huarda se nekateri mogoče spomnite po nastopu v še enem quebeškem hitu, krimi komediji Dober policaj, slab policaj (Bon Cop, Bad Cop, Erik Canuel, 2006). Starbuck zagotovo ne sodi v sam vrh kanadske filmske ponudbe zadnjih let, vendar ga vseeno velja uvrstiti med tiste simpatične izdelke z učinkovito feelgood formulo, ki lahko preženejo slabo voljo in popestrijo deževen jesenski popoldan. Film je očitno zelo zanimiv za tuje producente, ki že pripravljajo rimejk. In to ne enega, ampak celo dva; poleg neke bollywoodske produkcijske hiše, svojo različico pripravljajo tudi Američani. Hollywoodska verzija nastaja pod producentskim okriljem Stevena Spielberga, pri produkcijski hiši Dreamworks Pictures.

Ocena: 

Ichimei (Hara-Kiri: Death of a Samurai) (2011)

Slovenski naslov: Ni naslova 
Drugi naslovi: Hara-Kiri: Death of a Samurai
Država: Japonska, VB
Leto: 2011
Žanri: Drama
Dolžina: 126' , Imdb 
Režija: Takashi Miike
Scenarij: Kikumi Yamagishi, Yasuhiko Takiguchi (knjiga)
Igrajo: Ebizô Ichikawa, Eita, Hikari Mitsushima, Koji Yakusho, Munetaka Aoki

Takashi Miike je zagotovo eden izmed najproduktivnejši japonskih režiserjev. Če spremljamo njegovo poklicno pot dobimo občutek, da Miike živi film, 365 dni na leto. Pregled njegovega dosedanjega ustvarjanja razkriva neverjetnih osem filmov, dokončanih v letu 2002. Verjamem, da so nekateri še bolj produktivni, vendar dvomim, da jim uspeva ohraniti takšno reven kvalitete, ki nam jo že vrsto let ponuja Miike. V zadnjih letih se je Japonec nekoliko »umiril,« saj je v lanskem letu je dokončal »zgolj« dva filma, leto 2012 pa bo zaključil s tremi celovečerci.  S Hara-Kirijem Miike nadgrajuje svoj ustvarjalni opus s še enim filmom s samurajsko tematiko, potem, ko je pred dvema letoma predstavil 13 morilcev (Jûsan-nin no shikaku / 13 Assassins). Hara-Kiri: Death of a Samurai, rimejk kultnega izvirnika Seppuku (Masaki Kobayashi, 1962), je premierno predvajan na predlanskem canskem festivalu v 3D tehnologiji, kot prvi 3D film v glavni tekmovalni sekciji. 

Miike se dokaj zvesto drži Kobayashijevega izvirnika, vsaj če upoštevamo osnovni zaplet, medtem ko največ razlik najdemo v nekaterih vsebinskih rešitvah in poudarkih. Pripoved postavljena v 17. stoletje se začne s prihodom revnega samuraja Hanshira Tsuguma (Ebizo Ichikawa) na posest premožnega in vplivnega fevdalnega lorda Kageyuja ( Koji Yakusho). Hanshiro zahteva sprejem pri vodji klana in ta se odloči, da mu bo prisluhnil.  Hanshiro razloži, kako je ostal brez službe in kako že mesece tava okoli, brez hrane in denarja. Na koncu je spoznal, da je edina častna rešitev zanj, ritualni samomor seppuku. Za dejanje potrebuje primeren prostor,  zato vodjo klana prosi, naj mu dovoli uporabo njegovega dvorišča. Ta mu med odločanjem o tem, ali naj ugodi njegovi prošnji, začne pripovedovati zgodbo o mladem samuraju, ki je pred nekaj meseci prišel na njegova vrata s popolnoma enako zahtevo. Sledi prvi daljši flashback, ki pojasni usodo mladega samuraja in potrdi domneve, da se za neobičajno prošnjo skriva nekaj več. 

Hara-Kiri: Death of a Samurai je eden izmed tistih filmov, pri katerem je doživljanje videnega še kako odvisno od gledalčevega predznanja. Niti malo ne dvomim, da bi moja končna ocena filma bila višja, če bi se ga lotil brez poznavanja izvirnika. A ko enkrat poznaš zamolčane dele, potem te tisto kar gledaš vseeno ne udari tako močno, kot če bi se filma lotil v popolni nevednosti. Razmišljal sem, kako se je tudi Miike odlično zavedal tega dejstva in se mogoče prav zato odločil, da gledalca ne bo predolgo držal v temi. Kobayashijev izvirnik je osrednjo skrivnost ohranjal dlje in prav skrivnost je bila eno izmed glavnih gonil suspenza, oziroma celotne pripovedi. Pri Miikovi različici (pre)hitro postane jasno, kam pas moli taco, saj sosledje dogodkov ne dopušča dolgega ohranjanja skrivnosti. Zato se Miike z veliko več detajli posveti samemu ozadju zgodbe in tistemu, kar je Hanshira pripeljalo pred fevdalnega lorda. V tem pojasnjevalnem delu Miike ponudi zelo natančno in podrobno analizo okoliščin, pri tem pa, v zanj povsem netipični maniri, vztraja na poudarjanju sentimenta. Načeloma nikoli nisem navdušen nad filmi, ki želijo upravljati z gledalčevimi čustvi in mu želijo sugerirati, kaj naj čuti. Kot bi Japonec želel dokazati, da tudi on zna posneti povsem klasično filmsko pripoved. To so, več ali manj, tiste pomembnejše pomanjkljivosti, ki so na srečo le moteči faktor, brez katerega bi verjetno dobili boljšo celoto. Režiser že z uvodnimi kadri pove, da ne želi skrivati rodovnika svojega izdelka in nam ponudi kar nekaj kadrov, ki jih najdemo tudi v izvirniku. Po izvirniku je tudi naslovni kos celuloida podedoval izjemno dodelano mizansceno. Veliko pozornosti je namenjeno kompoziciji kadrov, simetriji znotraj kadra, posebej v prizorih v katerih so v kadru izključno samuraji. Takšno strogo kadriranje je nekakšna prispodoba železne discipline, hierarhije in samega samurajskega kodeksa. 

Zgodbe samurajev, ki postanejo nekakšen tehnološki višek in so tako znajdejo pred resnimi eksistencialnimi vprašanji, zlahka preslikamo v današnji recesijski čas, ko se številni presežni delavci soočajo z identičnimi težavami, občutki manjvrednosti in obupa. Ali drugače, odprta kritika fevdalne družbene ureditve, ki se zlahka aplicira na našo recesijsko realnost. Miike je ustvaril pravo vizualno poslastico, film, ki bi ga z užitkom gledal tudi, če bi bil popolnoma brez zgodbe. Ciljna atmosfera je v številnih prizorih zahtevala temen film in tukaj do izraza pride mojsterska uporaba svetlobe in izjemna jasnost podobe v temnih prizorih. Relativno neznani Ebizo Ichikawa je odličen v glavni vlogi, dobre nastope pa zabeležijo tudi ostali člani igralskega ansambla, med katerimi velja izpostaviti legendo japonskega filma Kojija Yakusha. Nekateri pravijo, da je 3D film bil povsem nepotreben za zgodbo, ki jo pripoveduje Hara-Kiri. Mogoče se tudi sam v določeni meri strinjam s temi ugotovitvami in se obenem sprašujem (film se videl v klasični obliki), kako zelo dobro je na velikem platnu moralo delovati 3-D sneženje v velikem finalu? (+3)   

Ocena: 

Napovedi - The Iceman

Ob pregledu sporeda nedavno končanega beneškega festivala sem med filmi izven tekmovalne konkurence zasledil kriminalko The Iceman. Zanimiva igralska ekipa in kratek povzetek vsebine sta delovala obetavno, film pa je pred kratkim dobil še uradni napovednik, ki vam ga danes ponujam v ogled. Pripoved se osredotoča na življenje Richarda Kuklinskega, ljubečega moža, predanega očeta in razvpitega plačanega morilca, ki naj bi v treh desetletjih umoril več kot 250 ljudi. Film je režiral relativno neznani Ariel Vromen, ki nam je nekaj let nazaj ponudil povprečno srhljivko Danika. The Iceman je njegov tretji celovečerec, pri katerem me najbolj mika g. Ledeni, v interpretaciji odličnega Michaela Shannona. 

Imdb

Žanr: Krimi, Drama, Triler

Režija: Ariel Vromen

Igrajo: Michael Shannon, Winona Ryder, Chris Evans, Ray Liotta, James Franco