The Descendants

Slovenski naslov: Potomci
Država: ZDA
Leto: 2011
Žanri: Komedija, Drama
Dolžina: 115' ,  Imdb
Režija: Alexander Payne
Scenarij: Alexander Payne, Nat Faxon, Jim Rash
Igrajo: George Clooney, Shailene Woodley, Amara Miller, Nick Krause, Beau Bridges, Robert Forster, Matthew Lillard, Judy Greer

Ja , tudi v idiličnem okolju, kakršno so Havaji, ljudje živijo povsem običajna življenja zaznamovana s srečnimi trenutki in zadovoljstvom, a tudi s težavami in zapleti, ki so prav nič ne razlikujejo od  življenj na celini. To nam v uvodu poskuša pojasniti George Clooney, za katerim je izjemno uspešno leto. Najprej je z  Marčevskimi idami (The Ides of March, 2011), še enkrat več dokazal, da se zelo dobro znajde na režiserskem stolčku in nato tudi, da je odličen igralec, s svojo upodobitvijo Matta Kinga, osrednje osebe v filmu, ki ga predstavljam z današnjim zapisom. Scenaristični trojček  Payne-Faxon-Rash je zgodbo izpilil iz knjižne predloge z enakim naslovom, ki je debitantski roman, na Havajih rojene pisateljice, Kaui Hart Hemmings.  Alexander Payne je eden izmed ameriških režiserjev, ki se mi zelo dopade. Vedno znova izbira prizemljene, človeške teme, ki jih opremi s prefinjenim črnim humorjem in zanj značilno satirično vizijo modernega človeka.  Payne je debitiral z Državljanko Ruth (Citizen Ruth, 1996), že njegov drugi film, Šolske volitve (Election, 1999), mu je prinesel  oskarjevsko nominacijo za prirejeni scenarij. Sledil je odlični Gospod Schmidt (About Schmidt, 2002), z maestralnim Jackom Nicholsonom (oskar nominaciji za Nicholsona in Kathy Bates). Stranpota (Sideways, 2004), je Paynu naposled prinesel oskarja (prirejeni scenarij), za katerim je sledil sedemletni premor, vsaj kar zadeva samostojne celovečerce. Potomci so njegov peti film, ki je lepo sprejet na obeh frontah, pri publiki in kritiki.

Matt King (Clooney) se nahaja na eni izmed najpomembnejši prelomnic v življenju. Spoznamo ga v bolnišnici, na obisku pri soprogi Elisabeth, ki je pred tremi tedni doživela hudo nesrečo s čolnom. Skoraj bi se utopila, a so jo rešili in pripeljali v bolnišnico, ter jo priklopili na aparate. Udarec v glavo je bil zelo močan in vse od nesreče je v komi, njeno okrevanje je negotovo. Njun zakon je že pred nesrečo bil na preizkušnji, Matt je bil preveč zatopljen v poslovne obveznosti, zato je radoživa Elisabeth zabavo iskala drugje. Matt je nenadoma prisiljen skrbeti za 10-letno Scottie, ki se na družinsko krizo odziva z neprimernim vedenjem v šoli in žaljivim odnosom do prijateljic. Starejša  hčerka, 17-letna  Alex, ki se šola na sosednjem otoku, se je ob zadnjem obisku doma, hudo skregala z materjo. Tako resno, da jo ni prišla obiskati v bolnišnico. Zato Matt in Scottie odletita k njej na nenapovedan obisk in jo pripeljeta domov. Alex trmasto vztraja s sovražno držo, kljub vsej resnosti materinega zdravstvenega stanja. Na koncu očetu razkrije tudi razlog svojega sovražnega vedenja do matere, ki očetu odpre oči in pojasni marsikaj. Elisabeth je imela ljubimca in prav zato vsa huda kri med materjo in hčerko. Nekako v istem času je Matt pred zelo pomembno poslovno odločitvijo. Kot predsednik skrbniškega sklada, ki upravlja z velikim premoženjem, ima glavno besedo pri prodaji družinskih zemljišč,  ki bo njemu in njegovim sorodnikom prinesla velike denarce. Pred pomembno odločitvijo se s hčerama odpravi na krajše počitnice. Njihova destinacija - otok, na katerem z družino počitnikuje Elisabethin ljubimec . In ne, ne gre za naključje, prav ta podatek je za Matta in Alex bil odločilen pri izbiri destinacije. 

Vseh kandidatov za najboljši film leta/oskarje še nisem videl, a izmed tistih, ki sem jih že arhiviral, je Paynova stvaritev pustila najboljši vtis. Potomci je film, pri katerem je najlažje doseči neko širše pozitivno soglasje in vsesplošno odobravanje iz preprostega razloga. Gre za film, ki se ukvarja s človekom, družino, čustvi in medčloveško interakcijo. Univerzalnimi temami, ki so blizu vsakomur in  zapleti, ki so tako življenjski, tako vsakdanji, da je večina ljudi vsaj enkrat izkusila kakšen delček Mattovega sveta. Partnerji, potomci, sorodniki  vse je tukaj, v rokah vrhunskega režiserja, ki pozna pravi recept za izdelavo zelo užitne mešanice. Malo sivega vsakdana, malo soočanja s minljivostjo posameznika, malo nizkotnosti, malo nerodnosti in vseskozi prisoten komični podton, ki zgodbi daje tisto Paynovsko dimenzijo. Posameznik na prelomnici, pred težko odločitvijo, je nekakšen ponavljajoči se motiv v Paynovih filmih in tudi tukaj je tako. Clooneyja sem že v uvodu hvalil in nebi imel nič proti, če bi zlati kipec končal v njegovih rokah. Tukaj je opravil vrhunsko delo, a že neštetokrat se je izpostavilo, da za polno filmsko izkušnjo potrebujemo dobro uglašen ansambel, ki bo glavnemu vokalistu ponudil ustrezno podporo. In  Clooney jo tukaj dobi, v izobilju. Od Shailene Woodley, v vlogi Mattove starejše hčerke Alex, do godrnjavega tasta (Robert Forster), ki vztrajno ponavlja : »Moral bi ji kupiti čoln! Zakaj ji nisi kupil čoln?« Tudi tisti liki, ki na prvi pogled ne pritegnejo in delujejo nekoliko vsiljeno, nam počasi prirastejo k srcu. Takšen je denimo Nick Krause, fant Mattove starejše hčerke, ki me s svojo prisotnostjo spominja na velikega, nerodnega hišnega ljubljenca, ki je tako neroden, da vedno polije skledo z mlekom in razjezi svojega lastnika. A takrat, ko bi moral biti jezen nanj, te pogleda s svojimi velikimi, blagimi očmi in že mu je vse oproščeno. A to ni vse, tu je še Beau Bridges v odlični vlogi Mattovega »skrbnega« sorodnika in presenetljivo zanimivi Elisabethin ljubimec Matthew Lillard. Potomci na gledalca delujejo kot nenadna, spontana zabava, ki jo ne načrtujemo, ki pride nepričakovano, nas posrka vase in nas na koncu pusti sproščeno zadovoljne. Saj veste, najboljši žuri v življenju so tisti, ki jih ne načrtujemo. Toplo priporočam. (-5)

Ocena: