Moneyball

Slovenski naslov: Zmagovalec
Država: ZDA 
Leto: 2011
Žanri: Biografija, Drama, Športni
Dolžina: 133',  Imdb
Režija: Bennett Miller
Scenarij: Steven Zaillian, Aaron Sorkin 
Igrajo:  Brad Pitt, Jonah Hill, Philip Seymour Hoffman, Robin Wright, Chris Pratt, Stephen Bishop, Brent Jennings, Ken Medlock

Zadnji baseball film, ki mi je ostal v lepem spominu sem videl skoraj dve leti nazaj. Govorim o Sugar (Anna Boden in Ryan Fleck, 2008), ki nam ta šport predstavi iz perspektive igralca in nam pokaže, kako zelo težko je uspeti na najvišjem nivoju. Zmagovalec na drugi strani predstavlja pogled na baseball iz perspektive vodstvenih struktur, se ubada s skavti, trenerji, športnimi direktorji in ostalim klubskim osebjem. V epicentru pripovedi stoji Billy Beane (Brad Pitt), generalni menedžer oaklandskega baseball moštva. Nad Billyjem je le lastnik moštva, ki je zaprl pipico in močno oklestil proračun za novo sezono. Kljub dejstvu, da je klub zapustilo nekaj pomembnih igralcev, denarja za zveneče okrepitve ni. Billy poskuša prepričati lastnika, naj vendarle odpre mošnjiček in odobri sredstva za vsaj tri kvalitetne (drage) okrepitve, toda šef je neomajan. Billy se bo moral sprijazniti s finančno konstrukcijo, ki izključuje drage nakupe. Pred njim in njegovo  skavtsko službo je zahtevna naloga - z minimalnimi sredstvi morajo zakrpati moštvo. Med iskanjem okrepitev pri konkurenčnem moštvu, po naključju sreča nepomembnega analitika Petra Branda (Jonah Hill). Mladi diplomirani ekonomist mu predstavi svoj povsem matematičen pogled na baseball in mu na hitro razloži, zakaj statistični podatki in celoletna povprečja ponujajo najbolj iskreno sliko vrednosti posameznega igralca in celotnega moštva. Po njegovem modelu je mogoče s pametno, statistično podkrepljeno selekcijo igralcev, z relativno skromnimi sredstvi sestaviti kompaktno moštvo, ki se lahko kosa z najboljšimi. Naslednji dan Peter Brand prevzame vlogo Billyjevega svetovalca in se skupaj z njim loti prenove moštva. Statistični izsledki ponudijo neke nove resnice, s katerimi se ostali staroselci v klubu ne morejo in ne želijo sprijazniti.   

Ali je pri neameriškem gledalcu sploh mogoče doseči enako raven zadovoljstva, kot pri njegovem ameriškem ekvivalentu s filmom, ki obravnava tipično ameriški šport? Z ogledom sem odlašal prav zaradi moje vcepljene nezainteresiranosti za ta šport. Nekoliko podcenjevalno sem se celo zafrkaval z znanci, da film ne more biti kaj prida, saj v njem ne igra Kevin Costner, ki je že večkrat po filmsko izkazal svojo ljubezen do baseballa. Če bi podoben film, s podobno zgodbo in podobno produkcijsko vrednostjo govoril o nogometu, potem bi ga verjetno hvalil na ves glas. Zato se mi zdi navdušenost ameriških kritikov in publike, ki imajo ljubezen do tega športa zapisano v genih, povsem legitimna in razumljiva. Kakorkoli, tudi za neameriškega gledalca je Zmagovalec povsem všečna filmska izkušnja. Sploh če vemo, da je v filmu zelo malo prostora namenjeno sami igri in veliko več zakulisnem dogajanju. Privzeta nastavitev povprečnega človeka sili v simpatiziranje z majhnimi, šibkimi in nemočnimi. Kolikokrat ste med ogledom kakšne tekme navijali za Davida in proti Golijatu? Verjamem, da neštetokrat, izjeme so le tekme, v katerih nastopajo domači klubi ali reprezentance. 

Iz tega izhodišča gre tudi Zmagovalec, ko od nas zahteva (in tudi dobi) simpatije, za obubožano ekipo, ki ji nihče ne pripisuje možnosti za uspeh. Kljub izdatni dolžini, ki je omogočala kakovostno karakterizacijo večjega števila likov, film na svojih plečih nosita predvsem Brad Pitt in Jonah Hill (oba z nominacijo za oskarja), ki se v svojih vlogah znajdeta zelo dobro, a vseeno menim, da je tisto kar pokažeta premalo za nominacijo. Mogoče sem krivičen, a kaj čem, tako čutim. Žal mi je, da takšen kaliber, kot je Hoffman, dobi tako mizerno vlogo, a kaj hočemo, saj je vendarle sam privolil v sodelovanje. Scenaristično dobro zatesnjen film je adaptacija istoimenskega romana Michaela Lewisa, na katerem je najprej delal neznani Stan Chervin, ki je nato svoje mesto prepustil bolj izkušenem Stevenu Zaillianu (Schindlerjev seznam, Tolpe New Yorka), ki je spisal novo verzijo. A tudi ta se ni obdržala in na koncu je obveljala tretja različica, ki jo je sestavil Aaron Sorkin (Socialno omrežje). Tudi na režiserskem stolčku ni šlo brez zapletov. David Frankel (The Devil Wears Prada) je bil prva izbira, toda studijski šefi so ga ekspresno zamenjali z bolj uveljavljenim Stevenom Soderberghom, a tudi on ni dočakal začetka snemanja. Studiu ni bila všeč njegova vizija in tik pred snemanjem je režisersko taktirko prevzel Bennett Miller (Capote.) Zmagovalec je dober film, v katerem lahko uživajo tudi tisti, ki baseballa/športa praviloma ne marajo. Konkreten film, ki gledalca ne dolgočasi, a obenem v nobeni točki ne izstopa tako močno, da bi se lahko vtisnil v trajnejši spomin. (3+)

Ocena: