The Ides of March

Slovenski naslov: Marčevske ide
Država: ZDA
Leto: 2011
Žanri: Drama
Dolžina: 101' ,  Imdb
Režija: George Clooney
Scenarij: George Clooney, Grant Heslov, Beau Willimon
Igrajo: Ryan Gosling, George Clooney, Philip Seymour Hoffman, Paul Giamatti, Marisa Tomei, Jeffrey Wright, Evan Rachel Wood

Georgea Clooneyja verjetno ni potrebno posebej predstavljati. Priznano igralsko ime, ki ga poznajo malodane vsi, občasno tudi režira in Marčevske ide so njegov četrti celovečerec, s katerim znova obravnava zanj značilno politično tematiko. Zgodba je sicer najprej zaživela na odrskih deskah, broadwayska premiera se je zgodila leta 2008, malo pred zadnjimi predsedniškimi volitvami.  Avtor igre Beau Willimon je nato sodeloval pri adaptaciji scenarija za film, pomagala sta mu Clooney in njegov dolgoletni prijatelj Grant Heslov, ki je s Clooneyjem scenaristično sodeloval pri njegovem drugem filmu, Lahko noč in srečno (Good Night, And Good Luck,2005). Od beneške premiere konec avgusta 2011, film spremljajo večinoma pozitivni odzivi, potrditev kvalitete je prišla tudi s strani hollywoodskega združenje tujih dopisnikov (HEPA), ki je filmu podelila štiri nominacije za zlate globuse (najboljši film, režija scenarij in glavna moška vloga). Najverjetneje ga ne bodo spregledali niti pri oskarjih in že zdaj je jasno, da se Marčevske ide uvrščajo med najuspešnejše naslove z letnico 2011.

Mladi Stephen Meyers (Ryan Gosling) je hitro napredoval v svetu politike in pri tridesetih prevzel  vlogo drugega človeka v predsedniški kampanji  demokratskega predsedniškega kandidata Mika Morrisa (George Clooney). Na čelu Morrisovega volilnega štaba sedi izkušeni Paul Zara (Philip Seymour Hoffman), ki Morrisu poskuša zagotoviti podporo najpomembnejših ljudi v demokratski stranki in jih prepričati, da je Morris veliko boljša izbira od njegovega protikandidata, arkansaškega senatorja, Teda Pullmana. Preštevanje kart v obeh taborih pripelje do enakega zaključka. Za končno zmago bo treba pridobiti podporo demokratskega senatorja iz Severne Karoline in tega se odlično zavedata Paul Zara in Tom Duffy (Paul Giamatti), glavna figura Pullmanovega volilnega štaba. V zelo izenačenem boju odločajo malenkosti in Duffy ocenjuje, da bi Morrisu lahko povzročil veliko škode, če bi mu speljal najperspektivnejšega člana njegove ekipe. Zato pokliče Meyersa in mu na skrivnem srečanju ponudi pomemben položaj v Pullmanovem volilnem štabu. Meyers ponudbo zavrne in izkaže odločno podporo sedanjemu delodajalcu, a kmalu spozna, da je privolitev v srečanje z Duffyjem napačna poteza, ki si jo ne bi smel privoščiti. Njegov položaj v Morrisovi kampanji še dodatno zaplete skrivno razmerje z mlado pripravnico Molly Stearns (Evan Rachel Wood).

Tudi za povsem apolitične gledalce je Clooneyjev četrti film zelo zanimivo gradivo. Dober film se vedno lahko pohvali z več zanimivimi komponentami in tudi tokrat je tako. Zanimiva scenaristična odločitev je postavitev nasprotnikov v isto politično linijo, saj ta ustvarjalcem omogoča ignoriranje nekaterih običajnih zapovedi političnih filmov. Tokrat na nasprotnih bregovih ne stojijo konzervativci in liberali, republikanci in demokrati in vse nasprotujoče si opcije, ki vam pridejo na misel. Tokrat je v ospredju človek, posameznik in njegovo življenje znotraj zakonitosti, ki jih s seboj prinaša poklicno politično udejstvovanje in profesionalno ukvarjanje s politiko. V zgodbo se podajamo iz perspektive mladega idealista, ki se v umazano igro spušča relativno nedolžen, njegova prepričanja še vedno temeljijo na moralno neoporečnem, pravičnem izhodišču. Lahko bi celo rekel, da je Clooney na nasprotna bregova postavi človeka in politiko. Odgovornosti ne išče pri glavnih akterjih, temveč izpostavlja sporna pravila igre in na nek način, igro tudi obsoja. Igra je tista, ki našega osrednjega protagonista razčloveči, mu odvzame integriteto in identiteto. Ga spremeni iz simpatičnega mladega človeka, v hladnokrvnega izsiljevalca, ki ga poganjajo lastne ozkosrčne ambicije. Okoli osrednjega motiva Clooney lepo razporeja zelo živopisne stranske like, vztraja na večdimenzionalnosti le-teh, jim dovoljuje pojasnjevanje osebnih motivov in prepričanj. Če v roke takšnih igralskih kalibrov, kakršni so zbrani tukaj, potisneš dobro premišljen in zatesnjen scenarij, potem njihova igra postaja prava paša za oči. Marčevske ide med drugim odlikuje dober ritem, ki  pri gledalcu ne pušča veliko prostora za padec koncentracije. Nekaj očitkov naslavljam na vprašljivo motivacijo osrednjega ženskega lika, ki kljub kočljivem položaju najde dovolj motivacije, za načrtovano zapeljevanje nadrejenega. Seveda, nič od tega nebi bilo sporno, če Molly Stearns v nadaljevanju nebi imela tako specifične vloge, kot jo je. Clooney  je v četrtem režiserskem poskusu posnel zelo dober film. Po odjavni špici sem čutil zadovoljstvo, a vseeno ugotavljal, da filmu vendarle manjka nekaj izvirnosti in drznosti, za opravičevanje najvišje ocene.  

Ocena: