Elena

Slovenski naslov: Elena 
Država: Rusija
Leto: 2011
Žanri: Drama
Dolžina: 109',  Imdb
Režija: Andrej Zvjagincev
Scenarij: Oleg Negin
Igrajo: Nadežda Markina, Andrej Smirnov,  Elena Ljadova,  Aleksej Rozin

Še ne poznate Andreja Zvjaginceva? Potem je skrajnji čas, da spoznate enega najperspektivnejših evropskih režiserjev. Po velikanskem uspehu prvenca Vrnitev (Vozvrashchenie, 2003), ki je Zvjagincevu prinesel 28 festivalskih nagrad, med drugim tudi beneškega zlatega leva, so  bila pričakovanja pred izidom njegovega drugega filma, Izgon (Izgnanie, 2007), zastavljena izjemno visoko. (Pre)ambiciozen poskus ustvarjanja brezčasnega filma je ob epski dolžini bil za marsikoga prezahteven zalogaj in nekateri kritiki so se že spraševali, ali je Zvjaginceva pri prvem filmu spremljala začetniška sreča. Letos je Rus končal svoj tretji film in dokazal zmoto vseh, ki so razmišljali v tej smeri. Elena je prejel posebno nagrado canske žirije (Un Certain Regard), po canski premieri nadaljeval uspešno festivalsko življenje in skoraj praviloma beležil pozitivne odzive občinstva in kritikov.  Domačo premiero smo imeli na zadnjem Liffu, kar predstavlja svojevrstno nadaljevanje tradicije, saj sta tudi režiserjeva prejšnja filma bila predvajana v sklopu največjega domačega filmskega festivala.

Spoznajmo Vladimirja (Andrej Smirnov) in Eleno (Nadežda Markina). Poznata se že deset let, poročila sta se pred dvema letoma. Oba imata za sabo propadla zakona in odrasla otroka. Spoznala sta se  v bolnišnici, pred poroko je Elena delala kot medicinska sestra. Vladimir je ugleden znanstvenik, ki je z uspešnim delom ustvaril zajetno premoženje in se tako samopromoviral med pripadnike višjega sloja v postkomunistični Rusiji. Njuna interakcija prej spominja na odnos med hišno pomočnico in delodajalcem, saj spita v ločenih posteljah in le občasno skupaj preživita kakšno »veselo« urico. Njun odnos je korekten, medsebojno spoštljiv, toda zelo hitro je moč opaziti Vladimirjev »vzvišeni« položaj, ki izhaja iz njegove uspešnosti in dejstva, da je on tisti, ki je v zakon prinesel premoženje in finančno stabilnost. Elena ne ugovarja in brez besed prenaša položaj podložne gospodinje. Od denarja, ki ji ga nameni mož, vsak mesec izdatno pomaga brezposelnemu sinu in njegovi družini. A težave nastanejo, ko Elena moža prosi za večjo vsoto, ki jo potrebuje za nadaljevanje vnukovega šolanja. Vladimir nad idejo ni navdušen in si vzame čas za razmislek, Elena ga spomni, da finančni izdatki za njegove hčerko iz prejšnjega zakona, kljub njuni odtujenosti, niso nikoli bili vprašljivi. Nato Vladimir nenadoma doživi srčni napad in konča v bolnišnici. Infarkt ga spomni na človeško minljivost in sproži razmišljanja o nasledstvu. Odloči se, da bo sestavil oporoko, o svoji nameri  in vsebini obvesti tudi Eleno.

Filmi Andreja Zvjaginceva niso za vsakogar. Vem, da IMDB ni pravi naslov za relevantno sliko vrednosti podobnih filmov, a vseeno bode v oči relativno visoka ocena in število izrazito negativnih odzivov v rubriki, v kateri svoje mnenja predstavljajo uporabniki. Torej, opozorilo vsem pripadnikom Transformers generacije, naj si raje poiščejo drugačen vir zabave in pozabijo na Zvjaginceva in njegove filme. Že od uvodnih kadrov nam je jasno, da gledamo tipično stvaritev izjemnega Rusa, z zelo dolgimi kadri in izjemno počasnim ritmom, ki nas spominja na nedeljsko jutro. Zunaj dežuje in prav prijetno se počutimo v pižami. Ne mudi se nam nikamor, nimamo planov, ni napovedanih obiskov. V podobnem slogu svoje dni preživljata Elena in Vladimir, umirjeno, brez (pre)hitrega  tempa, ki je tako značilen za modernega človeka. Izpolnjeni so vsi pogoji za zadovoljstvo in srečo, za kakšen hip opazovanje zakoncev celo pričara idilo. Toda le za kratek čas, kajti že v naslednjem trenutku v ospredje stopi nelagodna napetost. Avtoritativnost moškega in njena  podložnost se odlično skladata. Zvjagincev pokaže, da je razredno neenakost možno zrcaliti tudi v tako ozko opredeljenem prostoru, med štirimi zidovi, ki si jih delita Elena in Vladimir. Z vpletanjem zunanjih dejavnikov Zvjagincev komentira družbeno realnost posttranzicijske Rusije, v kateri  se počasi končuje proces formiranja nove družbene hierarhije. Glavna junakinja je ujeta med dvema svetovoma, razpeta med možem in sinovo družino. Pravijo, da za vsak problem obstaja rešitev in tudi ob tej priložnosti je tako. Dialoški minimalizem režiser kompenzira z izjemnim »kadrovanjem« s katerim potem mojstersko sestavlja čudovite prizore. Malo je režiserjev, ki s sliko lahko povedo tako veliko.  Igralski prispevki so vrhunski in večina izpostavlja Nadeždo Markino, ki je bila nominirana za najboljšo evropsko igralko, toda tudi ostali igralci so odlični. Zvjagincevu je največ preglavic pri sestavi igralske ekipe povzročil Andrej Smirnov (Vladimir), tudi sam režiser, ki je v času snemanja zaključeval svoj prvi film po 30-letnem premoru, a sta se na koncu vendarle nekako uskladila. Mogoče bi nekoliko več prostora lahko dobila mlada Elena Ljadova, ki je zelo iskriva v tistih nekaj prizorih, ki so preživeli montažo. Sprva je v navezi z angleškim producentom bilo planirano snemanje v angleškem jeziku, glavni liki bi prav tako bili Angleži, a sta se režiser in producent razšla zelo zgodaj in film je na koncu vendarle posnet v ruščini. Zvjagincev se je s tretjim filmom močno približal vrhunskemu prvencu, a ga vseeno ni dosegel in Vrnitev še vedno ostaja njegov najboljši film.   

Ocena: