The Girl with the Dragon Tattoo

Slovenski naslov: Dekle z zmajskim tatujem
Država: ZDA, Švedska, VB
Leto: 2011
Žanri: Krimi, Drama, Misterij
Dolžina: 158',  Imdb
Režija: David Fincher
Scenarij:  Steven Zaillian, Stieg Larsson (knjiga)
Igrajo: Daniel Craig, Rooney Mara, Stellan Skarsgard, Robin Wright, Christopher Plummer, Embeth Davidtz, Goran Višnjić

Načeloma nimam nič proti rimejkom. Sploh proti tistim, ki so narejeni s časovne distance ali tistim, ki se ne ustrašijo enako zgodbo prestaviti na drugačen način, jo prikazati iz druge perspektive. Komaj dve leti po izidu švedskega izvirnika je tukaj ameriška različica dogodkov, povzetih po prvem delu znamenite Milenij trilogije, danes že pokojnega Stiega Larssona. Fincher je poudarjal: »Ne, to ni rimejk! Pri snemanju filma smo se opirali zgolj na knjižno predlogo!« Literarna predloga gor ali dol, filmi, ki so vsebinsko tako podobni starejšim ekranizacijam, se nikoli ne bodo znebili rimejk etiketiranja, naj se še kako trudijo s svojimi obrazložitvami in tolmačenji. Pravzaprav veliko večino ameriških predelav frišnih svetovnih uspešnic brez kančka slabe vesti izpustim in se raje posvetim kakšnemu naslovu, ki ga še ne poznam. In potem pride, recimo, Dvojna igra (The Departed, Martin Scorsese, 2006), ki me prisili v teptanje lastnih načel. In potem se za podobno potezo odloči tudi David Fincher, režiser s pedigrejem, človek, ki je filmskemu svetu podaril nekaj zares izjemnih stvaritev. No, tokrat sem naredil izjemo tudi zavoljo dejstva, da moja boljša polovica ni nikoli videla švedskega izvirnika, kar je bila le še dodatna olajševalna okoliščina.

Kakorkoli, Fincher je zgodbo ohranil na Švedskem, osnovno gonilo je tudi tukaj štirideset let star misterij. Bogati švedski industrialec Henrik Vanger (Christopher Plummer), najame uspešnega raziskovalnega novinarja Mikaela Blomkvista (Daniel Craig), naj razišče usodo njegove nečakinje, ki je pred štirimi desetletji, pri starosti 17-let, misterijozno izginila. Njenega trupla niso nikoli našli, g.Vanger sumi, da jo je umoril nekdo izmed družinskih članov. Pred tem je Vangerjev človek temeljito preveril Blomkvista preko zasebne preiskovalne agencije. Posel je opravila neobičajna, a izjemno sposobna preiskovalka, Lisbeth Salander (Rooney Mara). Blomkvist pristane raziskati primer, saj je pred kratkim bil obsojen zaradi klevetanja in raziskovanje usode izginulega dekleta, na odmaknjenem otoku, daleč stran od  Stockholma in vsega medijskega pompa zaradi obsodbe, je pravzaprav njegova  najboljša opcija v tem trenutku. Novinar začne analizirati gradivo in počasi odkriva drobne, a še kako pomembne detajle, ki nakazujejo, da je Vanger najbrž imel prav. Napredovanje preiskave spremlja tudi Lisbeth, ki še vednonadzira Blomkvistov računalnik.

Dekle z zmajskim tatujem je dober film, o tem ni debate. Koliko dober, pa je v veliki meri odvisno od tega, ali sodite med tiste, ki so švedski izvirnik že videli, oziroma se z zgodbo srečujete prvič. Ne glede na katero verzijo prisegate, najmočnejši element v obeh primerih ostaja isti. To je po mojem mišljenju lik Lisbeth Salander, skrivnostna  punk-hekerka, ki jo brez pomisleka lahko uvrstim med najbolj zanimive ženske like v novejši filmski zgodovini. Lisbeth Salander filmu daje dodatno vrednost, ona je tista, ki film naredi zanimivo drugačen v primerjavi s podobni akcijski trilerji. Brez dekleta z zmajskim tatujem bi gledali raziskovalnega novinarja pri preiskovanju 40 let stare skrivnosti, rezultat bi lahko bil povsem zadovoljiv, a vseeno film nebi imel te dimenzije, ki jo ima s takšno glavno žensko vlogo. Med filmoma ni pretiranih vsebinskih razlik a vseeno velja izpostaviti nekaj sprememb, ki jih je Fincher v sodelovanju s scenaristom Stevenom Zaillianom vkomponiral v svojo različico. Tu je bistveno bolj poudarjen  Blomkvistov intimni odnos z glavno in odgovorno urednico magazina Milenij (igra jo Robin Wright), ki kasneje omogoča graditev romantičnega zapleta. Če mene vprašate, sem do pogruntavščine dvojca Fincher-Zaillian skoraj ravnodušen, vsa ta romantična komponenta na koncu mi deluje nekoliko vsiljeno in ničkaj prepričljivo. Fincher je popolnoma ignoriral Lisbethino preteklost in se odrekel nekaterim pomembnim detajlom iz njenega življenja. Namesto tega nam je ponudil spremenjen konec, ki bi filmu moral dati dimenzijo več.  Po moji oceni je storil premalo, tudi upoštevajoč te spremembe, bistvenih odmikov od izvirne zgodbe ni. Ob pričakovanih produkcijskih izboljšavah in boljši režiji velja izpostaviti tudi boljšo glasbo in prepričljivo igro relativno neizkušene Rooney Mara. Fincherjeva  Lisbeth ima veliko bolj izražen smisel za humor, kot ga je imela Noomi Rapace v prvem filmu. Tukaj se je režiser zgledoval po Umri pokončno (Die Hard, John McTiernan, 1988) in dinamično dogajanje podkrepil s komičnimi komentarji glavne igralke, ki lepo popestrijo celoto. Na koncu se spet moram vrniti na zgodbo o (pre)hitrem rimejku in povedati, da je Fincher režiser, ki ga je škoda za takšne in podobne reciklaže. Menim, da je ta film bil nepotreben in upam,da bo režiser v prihodnje bolj preudarno izbiral svoje projekte in se mogoče vrnil k filmom, kakršne je delal na začetku kariere. Filme z identiteto in integriteto. (-4)

Ocena: