The Artist

Slovenski naslov: Umetnik
Država: Francija, Belgija 
Leto: 2011
Žanri: Romantični, KOmedija, Drama 
Dolžina: 100', Imdb
Režija: Michel Hazanavicius
Scenarij: Michel Hazanavicius
Igrajo: Jean Dujardin, Bérénice Bejo, John Goodman, Missi Pyle, Malcolm McDowell, James Cromwell, Penelope Ann Miller

Canska premiera Umetnika je bila sprva načrtovana v netekmovalnem delu programa, a so naslov teden pred začetkom festivala premaknili v tekmovalni program. Film je bil odlično sprejet, glavni igralec Jean Dujardin je prejel nagrado za najboljšo moško vlogo in tako odprl Umetnikovo izjemno uspešno festivalsko življenje. Nazadnje so dolgemu seznamu nagrad dodani trije zlati globusi in verjetno ne bom odkril tople vode, če zapišem, da film sodi v najožji krog favoritov tudi na bližajoči se podelitvi oskarjev. Režiser Michel Hazanavicius je relativno neznano ime, njegova najodmevnejša umotvora sta pred Umetnikom bila OSS 117: Le Caire, nid d'espions(2006) in OSS 117: Rio ne répond plus(2009), s katerima Hazanavicius parodira vohunske filme. Umetnik je nekaj povsem drugačnega, saj nas Francoz pelje v črno-beli svet nemega filma. 

Piše se leto 1927. George Valentin (Jean Dujardin), velika zvezda nemih filmov, se udeleži premiere svojega novega filma. Obkrožen z oboževalkami se veselo nastavlja fotografom, ko po naključiju spozna prikupno Peppy Miller (Bérénice Bejo), ki se v soju žarometov počuti odlično. Na setu njegovega naslednjega filma George med statistkami opazi Millerjevo in od studijskih šefov zahteva, naj ji dodelijo opaznejšo vlogo. Peppy konča v Georgovi garderobi, a njen odnos z igralcem kljub obojestranski naklonjenosti ostane nedorečen. Od tega trenutka Millerjeva strpno gradi kariero, napreduje iz filma v film in ko se ji ponudi možnost nastopa, v novotariji imenovani zvočni film, brez zadržkov pograbi ponujeno. Na drugi strani se Valentin  vztrajno otepa zvočnega filma, prepričan , da gre zgolj za modno muho, ki bo hitro minila. Čas mineva, navdušenost občinstva nad zvočnim filmom je vedno večja, nemih filmov je vedno manj. George trmasto vztraja pri odločitvi, da ne bo snemal zvočnih filmov in ko studii objavijo konec snemanja nemih filmov, se odloči, da bo sam financiral svoj naslednji nemi film. Premiera njegovega filma se sovpada s premiero novega filma Peppy Miller, ki je v tem trenutki že velika zvezdnica, na višku slave.  

Pod vplivom vseh dobrih stvari, ki sem jih slišal o Hazanaviciusovem filmu, sem zgrabil prvo priložnost in se z veseljem prepustil njegovim čarom. Novih nemih črno-belih filmov ne snemajo več in radovedno sem se spraševal, s kakšnimi vtisi bom zaključil to nevsakdanjo filmsko izkušnjo. Umetnik je zelo zanimivo doživetje, čudovit skok v preteklost, na eno prelomnih točk filmske zgodovine, ko so filmi dobili povsem novo, zvočno dimenzijo. Umetnik v središče postavlja romantično zgodbo, a obenem piše ljubezensko pismo filmu in filmski zgodovini. Najmočnejše orožje filma je izjemen občutek balansiranja med tradicionalnimi prvinami nemega filma in potrebo po upoštevanju aktualnih zapovedi sodobnega filma. Kljub hvalevrednem posvetilu nekemu davnemu obdobju, bi Hazanavicius film bil zgolj zanimiv eksperiment, če nam pripoved nebi ponudila tako pristnega čustvenega naboja, v izvedbi izjemno prepričljivega tandema Dujardin-Bejo. Včasih simpatično komičen, včasih povsem resen in zaskrbljujoč, Umetnik poleg romantične komponente kaže interes za minljivost slave/človeka in njegovo upiranje prilagajanju novim okoliščinam. Film se mi je dopadel, a vseeno menim, da se nekoliko pretirava z njegovim hvaljenjem in poveličevanjem. Kaj pa vem, mogoče nisem pripravljen pripisati tako pomembno vlogo njegovi retro miselnosti, toda sama fabula je za moj okus preveč preprosta, preveč navadna, da bi lahko govoril o ultimativni filmski izkušnji.  A tudi takšen kot je, Umetnik povsem upravičeno zaseda mesto med najzanimivejšimi filmi preteklega leta. 

Ocena: