We Need to Talk About Kevin

Slovenski naslov: Pogovoriti se morava o Kevinu
Država: VB, ZDA
Leto: 2011
Žanri: Drama, Triler
Dolžina: 112' ,  Imdb
Režija: Lynne Ramsay
Scenarij: Lynne Ramsay, Rory Kinnear, Lionel Shriver (knjiga)
Igrajo: Tilda Swinton, John C. Reilly, Ezra Miller, Ashley Gerasimovich, Jasper Newell

Že naslov tretjega celovečerca škotske režiserke Lynne Ramsay vsebuje pošteno mero ironije. Pogovoriti se morava o Kevinu z naslovom poziva na ukrepanje, ki se, kot to na koncu ugotavljamo, nikoli ne zgodi. Filmska industrija nadaljuje z eksploatacijo motivov zločinov med adolescenti , saj gre za tematiko, ki že v osnovi predstavlja močno filmsko gradivo. Pri podajanju zgodbe se režiserji poslužujejo različnih perspektiv in nam zgodbo predstavljajo skozi oči storilcev (Polytechnique, Denis Villeneuve, 2009), ali skozi perspektivo prič in žrtev, kot to počne Slon (Elephant, Gus Van Sant, 2003). In tukaj moram, tako kot vsi ostali, omeniti še vedno dokaj frišnega Beautiful Boy (Shawn Ku, 2010), ki predstavlja pogled na zločin iz starševske perspektive in seciranje posledic, ki jih takšno dejanje ima na njuni življenji. Lynne Ramsay resda zadevo predstavi skozi starševsko prizmo, a je njen pripovedni okvir zastavljen veliko širše, v smislu časovnih omejitev, a obenem opredeljen bolj ozko, saj se bolj ali manj posveča odnosu med materjo in sinom, vloga očeta je, bolj ko ne, marginalizirana. Tokrat se bom namesto kratkega opisa oprl na zapise spoštovanih koleg, saj je film že sprožil zanimivo debato. Soglasna ocena je, da je Lynne Ramsay posnela dober film, a se naša mnenja nekoliko razhajajo pri oceni, koliko dober.

Pa poglejmo najprej izsek iz PaucStadtovega zapisa:

Zgodbi sledimo skozi perspektivo matere Eve, ki pri svojem sinu Kevinu kmalu po rojstvu opazi določene znake, ki ji niso najbolj po godu. Psihologi jo potolažijo, da mali ni avtist, niti nima drugih motenj, da pa morda zahteva drugačen pristop pri vzgoji. Bolj ko otrok raste, bolj sta z mamo na različnih bregovih. Zakaj ne prideta skupaj, kaj ju ločuje? Eva se ob njem nikoli ne počuti lagodno, to nelagodnost hoče zaupati možu, ki pa na sina Kevina gleda povsem drugače in ženini problematiki nikoli ne posveti dovolj pozornosti. Vsi trije se zato kmalu začnejo oddaljevati eden od drugega. Eva svoj položaj utaplja v kozarcih rdečega, oče se še naprej slepi, Kevinovo zlo iz dneva v dan raste… Film se poigrava s premnogimi vprašanji. Kdo je glavni krivec za nastali položaj? Je kriva vzgoja ali se otrok, ki je do konca zloben, tak že rodi? Je mati tekom vzgoje naredila kakšno malo napako, ki se je potem izkazala za tako veliko? Kakšna je krivda očeta, ki ni uspel združiti obeh strani, pač pa je slepo sledil le eni in bil na koncu zato nagrajen s par bolečimi v hrbet? Film premleva le o družini in niti malo ne nakaže, da bi bilo za nastali položaj lahko krivo okolje ali pa družba, kar je po eni strani prav, a vendarle nas morda prav okolje še najbolj identificira in iz nas zares izvleče tisto kar smo nekje globoko spodaj. (Povezava do članka)

In kaj o zadevi pove Filmoljub:

Po istoimenski knjigi Lionela Shriverja adaptirani film torej skozi starševsko/materinsko perspektivo odstira kompleksne dileme odgovornosti za potomce in se sprašuje o samoumevnosti roditeljske ljubezni; zlasti pa se loteva starega razvojnega psihosocialnega koncepta oz. antropološkega vprašanja prirojenega proti pridobljenemu (nature vs. nurture). Mimogrede, resne znanstvene študije dokazujejo, da so psihopatske predispozicije in nagnjenost k nasilju pretežno gensko določene in potemtakem praktično nespremenljive danosti — arhetipsko šibki oče (John C. Reilly) in neodločna mati gor ali dol. Zgodba se v dobršnem delu posveča tozadevnemu dvoličnemu odzivu družbene okolice in hinavskemu obsojanju ljudi; nevrotične amerikanske cankarjanske matere se zgražajo nad Evo Khatchadourian, češ kakšnega neuravnovešenca je vzgojila. Seveda pri tem prikladno pozabljajo, da so tudi same del psevdoliberalne kulture neštetih nasprotij in absurdov, ki ji je prenos vrednot že zdavnaj spodletel in ki privzeto vzreja sociopate. (Povezava do članka)

In kaj Cosmopapi:

Nekoliko so me zavedli kratki opisi samega filma in pa prvi komentarji gledalcev, ki so se ponavljali v stilu: »mati trpi zaradi grozovitih dejanj njenega sina…« Še en Beautiful Boy, pomislim? Še zdaleč ne. Pravzaprav sem se v poanti filma kar nekoliko izgubil, nisem povsem razumel skrivanje končnega »začetka«, kajti odlični Tildi Swinton se svet ni porušil ob določenem dogodku, ampak že ob rojstvu sina Kevina, ki bi mu lahko bilo ime tudi Damien. Saj ne, da ne odobravam vseh hvalospevov, s katerimi se tretji film Lynne Ramsay lahko pohvali. Kliše hudičevega otroka je obrnila v umetnost. Vseeno pa obstaja občutek, kot da bi nam režiserka hotela dopovedati naj zdržimo prvih 15 minut (ki se potem ponavljajo v nedogled), kajti na koncu nam bo vse jasno, vse razloženo. In ko že pride pričakovan konec, dobimo bistveno vprašanje filma: »zakaj?«, na katero pa ne dobimo pravilnega odgovora. Hmm, kot da Lynne Ramsay ni razumela svojega filma… (Povezava do članka)

Torej, Lynne Ramsayv svojem najnovejšem filmu izrabi grozljiv zločin za seciranje vpliva staršev na značajsko oblikovanje potomcev. Poskuša določiti razmerje med genetsko definiranimi lastnostmi in tistim delom značaja, ki ga sooblikujeta družina in širša okolica. Verjamem, da se večina, ki je film že videla, strinja z ugotovitvijo, da je Kevin produkt disfunkcionalne družine. In če ta ugotovitev drži, oziroma ni sporna, potem je glavno vprašanje, v kakšni meri je ta disfunkcija odgovorna za potomčeva psihopatska nagnjenja. Zadeve se je treba lotiti na samem začetku, ko bodočega množičnega morilca še ni bilo na svetu. Imamo le moškega in žensko,  mater in očeta. On je zaljubljen, ona tudi. Toda materina sreča je pogojevana z zadostno količino alkohola in trenutno inspiracijo. V enem takih trenutkov je spočet otrok, devet mesecev kasneje je na svet prijokal Kevin. Prizor, v katerem prvič vidimo novo družino, pove veliko. Oče je vesel, pestuje otroka, novopečena mamica pa povsem odtujeno in odsotno sedi na postelji. Počuti se ujeto, kot da bi bila obsojena na počasno umiranje. Njenih sanj o potepanju po svetu in uživanju življenja je konec.  Zdaj je tukaj to bitje, ki ji je prekrižalo načrte. Sklepam, da tudi od poroke nebi bilo nič, če bi par bil nekoliko bolj previden. Vprašanje se glasi: V kolikšni meri lahko otrok občuti materino zavračanje, odbojnost in docela sovraštvo? Ali korene njegovo sovraštvo najdemo  v materini zavrnitvi? Potem je tukaj še drugi otrok, rojen iz enega samega razloga. Mati želi sami sebi dokazati, da z njo ni nič narobe. Da je povsem zmožna vzgojiti normalnega otroka in z njim imeti normalen odnos. Z drugim otrokom želi dokazati svojo brezhibnost in Kevinovo napako v »materialu.« In zdaj pojdimo čisto na konec in preskočimo vse vmesne nevšečnosti. Pridemo do prizora v zaporu, ko mati prvič v življenju zares »vidi« sina in ga tudi sprejme, takšnega kot je. Ga prvič objame brez zadržkov, brezpogojno. In takrat tudi sin prvič pokaže čustva. Resnična čustva. Pred tem slišimo materino vprašanje: »Zakaj?« Odgovor je na dlani, popolnoma jasno opazen, v njenem objemu in njegovem odzivu. Seveda, so še druge teorije, ki v pojasnilo ponujajo teorijo o zlobi, ki je prirojena, jo ni mogoče razumsko dojeti, golo dejstvo pač. Ne sprejmem. Pogovoriti se morava o Kevinu ni popoln film. Daleč od tega. Je pa izjemno močen , čustven, angažirajoč in poučen. So stvari ki motijo, detajli, brez katerih bi film bil še boljši.  Osebno so me najbolj motili pretirani odzivi okolice, vsi ti krvi žejni someščani, ki dejansko nimajo tehtnih razlogov za takšna dejanja. Ponavljajoče se Kevinovo demoniziranje je tudi preveč potencirano, a so prizori, ki bi jih bilo škoda rezati (tisti z ličijem je naravnost fantastičen). Zmotila so me tudi ponavljajoča se - kri je na tvojih rokah - namigovanja, pričakoval sem bolj opaznega Reillyja. A ob tej priložnosti glavno besedo vodita izjemna Tilda in nič slabši Ezra (idealna izbira za to vlogo). Kakorkoli obrneš, gre za film, ki sproža polemike in tako je tudi prav. (+4)

Ocena: