Saya-zamurai (Scabbard Samurai)

Slovenski naslov: Ni naslova
Država: Japonska
Leto: 2010
Žanri: Komedija
Dolžina: 103' ,  Imdb
Režija: Hitoshi Matsumoto
Scenarij: Hitoshi Matsumoto, Mitsuyoshi Takasu, Tomoji Hasegawa
Igrajo: Takaaki Nomi, Sea Kumada, Itsuji Itao, Tokio Emoto, Ryo

Ko sem pri mojem ponudniku videovsebin opazil  Saya-zamurai (Scabbard Samurai), s Hitoshijem Matsumotom na režiserskem stolčku, sem se z nasmeškom spomnil najinega zadnjega druženja. Simbol (Shinboru, 2009) je bil nadvse zabavna in izvirna izkušnja, zato sem bil nekoliko nestrpen v želji, da čimprej vidim Matsumotovo najnovejšo pogruntavščino. Matsumoto je zaslovel z vlogo v japonski televizijski komediji Downtown, ki je bila zelo popularna v osemdesetih letih prejšnjega stoletja. V 90-ih je Matsumoto nadaljeval z nastopi v številnih tv komedijah in se dokončno uveljavil, kot eden izmed najbolj prepoznavnih japonskih komikov. Leta 2007 je režiral prvi celovečerec Dai-Nihonjin (Big Man Japan), za katerim je dve leti kasneje prišel že omenjeni Simbol. Saya-zamurai je njegov tretji film,  s katerim nam znova ponuja nekaj zanimivo drugačnega.

Nomi Kanjuro (Takaaki Nomi) je samuraj, ki po ženini smrti odvrže meč in zapusti svojega gospodarja. V devetnajstem stoletju je takšna poteza izjemno resen prekršek, nekaj podobnega današnjemu dezerterstvu, zato je na Nomijevo glavo razpisana nagrada. Nomi se odloči za beg v spremstvu svoje 9-letne hčerke Tae (Sea Kumada). Potikanje po fevdalni Japonski je zanj in njegovo hčerko kmalu postane izjemno nevarno, saj jima za ovratnik dihajo lovci na glave in policija. Po nizu situacij, v katerih se za las izogne smrti, Nomi pade v roke policije, ki ga pripelje pred sodišče. Sodnik je lokalni fevdalni lord, ki Nomija obsodi na seppuku, obredni samomor s paranjem trebuha. Kljub smrtni obsodbi Nomi še vedno ima kanček upanja. Lord ga je obsodil na seppuku, a mu tudi ponudil nekoliko nenavadno zadnjo priložnost. Namreč , Lord je zgubil ženo in po materini smrti se je njegov sin, mladi princ, popolnoma zaprl vase in postal skorajda katatoničen. Zdaj Nomi ima trideset dni časa, da poskuša privabiti nasmeh na obraz mladega princa in si tako reši kožo. Na voljo ima natanko trideset poskusov, vsak dan enega. Pred njim je zelo zahtevna naloga, kajti v enakem položaju so se že znašli tudi drugi obsojenci, toda princa jim ni uspelo pripraviti do odrešilnega nasmeha.

Že po nekaj uvodnih minutah je jasno, da bomo gledali nenavadne dogodovščine neobičajnega samuraja. Nič čudnega, saj gre za samuraja, kakršnega si je zamislil Hitoshi Matsumoto. Ostarelega, z urgentno potrebo po obisku pri zobozdravniku, slabega vida, njegova nožnica je prazna. Družbo mu dela izjemno simpatična ostrobesedna hčerka , ki se od očeta ne oddvoji niti takrat, ko ga zaprejo. Ostala bo ob njem do konca in mu poskušala pomagati pri snovanju šeg in domislic, ki bi lahko princa  spravile v dobro voljo. Pri očetu je lahko ostala zavoljo dobrosrčnosti dveh stražarjev, ki sčasoma postanejo Nomijevi pomagači in svetovalci pri snovanju zabavnih točk. In Nomi in njegovi pomagači so pripravljen poskusiti vse, od enostavnih trikov, do tehnično zahtevnih vragolij, kot je, recimo, izstrelitev iz topa. Matsumoto v svojem tretjem filmu na nek način samoparodira svoj komedijantski poklic, ko osrednjo figuro potisne v vlogo zabavljača, ki mora uporabiti vso svojo komično domiselnost, če želi živeti. Kot da bi nam sporočal: »Mislite, da je enostavno nasmejati občinstvo? Mislite, da je komedijant lahek poklic?« Navaden človek postavljen v situacijo - nasmej, ali boš umrl - je naenkrat pod izjemnim pritiskom, s katerim se poklicni komedijanti vsakodnevno soočajo. V skladu s  to idejo se pred našimi očmi iz dneva v dan nizajo različne ideje. Nekatere  manj, nekatere bolj zabavne, nekatere zares smešne, toda nasmeha na prinčevem obrazu ni.  Scabbard Samurai svojo všečnost gradi na zabavnih likih. Od unikatno hecnega Nomija, simpatičnih ječarjev, šegavega trojčka lovcev na glave, do simpatične, očem izjemno prijazne Nomijeve hčere Tae (odlična Sea Kumada). Vizualno lep film me je držal zainteresiranega od začetka do konca, me nekajkrat iskreno nasmejal in me spravil v dobro voljo med ogledom, dober občutek je ostal z mano, tudi ko se je odvrtela odjavna špica. Nekaj pripomb naslavljam na pretirano sentimentalen zaključek, ki izzveni kot plitev poskus drame. Kljub temu je Scabbard Samurai zelo prijetna izkušnja, ki jo po izvirnosti ne morem postaviti ob bok zelo samosvojem Simbolu, ki še vedno ostaja Matsumotov najboljši film. (-4)

Ocena: