Saideke balai (Warriors of the Rainbow: Seediq Bale)

Slovenski naslov: Ni naslova
Drugi naslovi: Warriors of the Rainbow: Seediq Bale
Država: Tajvan
Leto: 2011
Žanri: Akcija, Drama, Zgodovinski
Dolžina: 276', Imdb
Režija: Te-Sheng Wei
Scenarij: Te-Sheng Wei
Igrajo: Lin Ching-Tai, Umin Boya, Masanobu Ando, Landy Wen, Hsu Yi-fan, Vivian Hsu, Bowkeh Kowsang

Seediq Bale je najdražji tajvanski film vseh časov in kandidat za tujejezičnega oskarja, ki se mu je uspelo uvrstiti na skrajšano listo devetih filmov, a ga na koncu ni bilo med finalno peterko. Film je premierno predstavljen v Benetkah, v sklopu tekmovalnega programa so zavrteli 150 minut dolgo festivalsko verzijo. Sam sem videl dve uri daljšo tajvansko različico, ki je pred kratkim izšla na bluray ploščku. 276 minut je kar zajeten zalogaj. Ampak, zadeva mi je  že od  samega začetka delovala zelo mično, zato sem se odločil, da ne bom čakal na krajšo mednarodno verzijo. Pred ogledom mi je vse dišalo po odličnem Apocalyptu in močno sem upal, da bom videl nekaj podobno kvalitetnega. Načeloma me vedno zanimajo filmi, ki osvetljujejo zgodovino daljnih dežel, predstavljajo tamkajšnjo kulturo in ljudi, in Seediq Bale je obljubljal vse to. 

Pripoved se začne v letu 1985, s koncem prve kitajsko-japonske vojne in podpisom mirovnega sporazuma, s katerim Tajvan preide pod japonsko kolonialno oblast. Japonci počnejo tisto, kar počne vsak ozaveščen kolonizator. Z veliko žlico zajemajo tajvanska naravna bogastva, aborigine, ki predstavljajo tajvansko avtohtono prebivalstvo, silijo v suženjsko delo, jim omejuje lovišča in jih zapira v majhne, lahko obvladljive rezervate. Pred prihodom Japoncev so plemena živela na prostranih področjih, življenje v sodelovanju z naravo so občasno prekinjali le medplemenski spopadi. Najvplivnejše med vsemi, je pleme Mahebu in njihov bodoči vodja Mona Rudao, ki bo kmalu prevzel oblast, od svojega ostarelega očeta. Bojevit in pogumen, a tudi precej aroganten, se Mona Rudao želi bojevati proti japonskim osvajalcem. Postavi se na čelo aboriginske vstaje, toda njihovi sovražniki so številčnejši in bolj izkušeni, oni pa neizkušeni in naivni. Vstaja je hitro zatrta in Japonci kmalu vzpostavijo absolutno oblast na otoku. Leta so minevala in trideset let kasneje, je dozorela nova generacija mladih in ponosnih aboriginov, odrasla pod japonsko tiranijo. Počasi se  ustvarja kritična masa, ki je pripravljena ponovno poseči po orožju in se upreti okupatorjem. V osrčju filma stoji t.i. Wushe incident iz leta 1930, ki predstavlja zadnjo veliko vstajo aboriginskega ljudstva proti japonskim okupatorjem in njihovim kolaborantom.  

Režijo in scenarij podpisuje Te-Sheng Wei, ki je o projektu začel sanjati že leta 1996. Upoštevajoč dejstvo, da je Wei v tistem času bil neafirmiran začetnik, je realizacija tako ambicioznega projekta, sodila v domeno znanstvene fantastike. Leta 2000 je Wei imel končan scenarij, zanj prejel tudi državno nagrado, a denarja za začetek snemanja mu ni uspelo zbrati. Denar od nagrade je izrabil za snemanje petminutnega demonstracijskega filma, ki bi moral prepričati potencialne investitorje. A tudi to ni bilo dovolj in Wei je dokončno spoznal, da bo najprej moral posneti kakšen manj zahteven projekt, si ustvariti ime in se šele nato vrniti k svoji prvi ljubezni.  To je tudi storil in posnel komično glasbeno dramo Cape No. 7 (Hai-kak chhit-ho, 2008). Film je postal regionalna uspešnica, ki je Weiju končno omogočila realizacijo naslovnega projekta. Zdaj, ko sem seznanjen s produkcijskim ozadjem filma, mi je še toliko bolj žal, da film v končnici vendarle ni izpolnil mojih pričakovanj. Vseeno, ne morem trditi, da mi je žal, ker sem pred televizorjem preživel štiri ure in pol, saj film premore veliko dobrih komponent. Dobil sem čudovite snemalne lokacije, avtohtono igralsko zasedbo, vpogled v zgodovino dežele, o kateri nisem vedel prav veliko. Film je poln izjemno krvavih prizorov, ki utegnejo zmotiti tiste s slabšim želodcem, čeprav sam ne sodim v to kategorijo. Režiser je želel biti avtentičen in že površna spletna raziskava opravičuje takšen pristop. Moram priznati, da v nobenem filmu nisem videl toliko odsekanih glav in tudi to je nekaj, po čem si ga bom zapomnil. V spominu bodo ostali tudi spektakularni, izjemno dolgi prizori bojevanja, ob katerih gledalec nima veliko časa za razmišljanje. Čeprav je del, ki prikazuje že omenjeni Wushe incident najdaljši, so se mi vseeno bolj prikupili spopadi v gozdu, pa tudi tisti na strmih gorskih poteh, ki so zares sanjska, dih jemajoča prizorišča. Tudi zgodovinski aspekt zgodbe funkcionira dobro in v bistvu je osnovna pomanjkljivost filma, njegova nedorečenost na osebnem nivoju. Posamezne usode bi se morale prepletati z zgodovinskim ozadjem, toda režiser kljub izdatni dolžini, ne najde časa za kakovostno karakterizacijo osrednjih figur. Potemtakem je tudi enodimenzionalna obravnava japonskih okupatorjev povsem pričakovana. Zmotilo me je tudi pomanjkanje tehtnejše razlage, oziroma utemeljitev nekaterih dejanj (masovni samomori žensk in otrok). Za moj okus je režiser preveč časa posvečal besedičenju o slavni preteklosti, prednikih in tradiciji in pri tem pozabil na življenje, ki se odvija pred njegovimi kamerami. Kljub pomanjkljivostim, film priporočam v ogled, saj nam v končnici ponudi več plusov, kakor minusov. (+3)

Ocena: