Prisoners (2013)

Slovenski naslov: Ugrabljeni
Država: ZDA
Leto: 2013
Žanri: Krimi, Drama, Triler
Dolžina: 153' ,  Imdb
Režija: Denis Villeneuve
Scenarij: Aaron Guzikowski
Igrajo: Jake Gyllenhaal, Hugh Jackman, Maria Bello, Paul Dano, Melissa Leo, Terrence Howard, Viola Davis, Dylan Minnette

Kanadčan Denisa Villeneuve so po odličnem Ženska, ki poje (Incendies, 2010), o katerem sem že pisal in ga uvrstil med mojih najboljših 25 leta 2010, se letos vrača s kar dvema filmoma. Poleg naslovne stvaritve je režiser  sočasno predstavil še kanadsko-špansko koprodukcijo Enemy  (film je še vedno v festivalski fazi), zgodbo o moškem (Jake Gyllenhaal), ki v nekem filmu opazi človeka, ki mu je na las podoben in ga nato začne vneto iskati. Prisoners, ali po domače Ugrabljeni, je za filmarja rojenega v Quebecu prvi projekt posnet z ameriškim denarjem. Tokrat je Villeneuve imel na razpolago najvišji budžet doslej in zvezdniško igralsko zasedbo, ki je zagotavljala medijsko pozornost in valovanje med mainstream občinstvom. 

Uvod v zgodbo je praznično druženje na zahvalni dan, ki ga družini Dover in Birch tradicionalno obeležijo s skupnim kosilom. Vsi skupaj živijo v mirnem predmestju, le nekaj sto metrov narazen. Keller in Grace Dover (Hugh Jackman in Maria Bello) imata dva otroka; najstniškega sina Ralpha in šestletno hčerkico Anno, zakonca Birch (Terrence Howard in Viola Davis) pa dve hčerki. Starejša Eliza je že v srednji šoli, mlajša Joy je Annina sovrstnica. Praznično popoldne ob dobri hrani in prijetnem kramljanju mineva v prijetnem vzdušju, vse dokler starši ne ugotovijo, da sta Joy in Anna izginile neznano kam. Ulice so prazne in nihče ni videl nič, saj se ljudje v teh prazničnih dneh zadržujejo v svojih hišah. Edina uporabna sled je avtodom, ki so ga pred tem opazili v bližini. Policija takoj sproži iskalno akcijo in nekaj ur kasneje izsledi avtodom, ki ustreza podanem opisu. In ker voznik poskusi pobegniti, malokdo dvomi v njegovi krivdo, oziroma vpletenost v izginotje.  Preiskavo prevzame detektiv Loki (Jake Gyllenhaal), ki mu hitro postane jasno, da je zadeva bolj komplicirana, kot je sprva kazalo. Domnevni ugrabitelj je namreč malce počasen in bojazljiv mladenič (Paul Dano), ki ne pušča vtis osebe, ki je zmožna storiti tisto, kar mu očitajo. Potem ko preiskovalci v avtodomu ne najdejo nobenih materialnih dokazov, policija nima druge možnosti, kakor da osumljenca izpustiti na prostost. Za razjarjenega Kellera Doverja je takšen razplet nesprejemljiv, zato se odloči, da bo ukrepal na lastno pest.    

Prisoners od mene dobi zelo šibko štirko. Tako. Zdaj, ko sem na samem začetku analize podal oceno, lahko rečem, da sem s filmom vendarle malce razočaran. Ne zato, ker bi bil slab, ampak zato, ker ni tako dober, kot bi lahko bil. Razloge, za takšno počutje bom pojasnil v nadaljevanju, zdaj pa se bom posvetil tistim stvarem, zaradi katerih si je Prisoners prislužil dobro oceno. Že od uvodnih kadrov Villeneuve in ugledni direktor fotografije Roger Deakins kažeta izjemno formo in poskrbita za odlično vizualizacijo, podkrepljeno s finim mračnjaškim vzdušjem. Kamera je vedno odlično postavljena, se skriva (z namenom) za drevesi in nam ponuja čudovite kadre z globinsko ostrino, ter nas istočasno pripravlja na tisto kar sledi. Grožnja je subtilno nakazana v opazovalnih kadrih, ko dobimo občutek, da skupaj z napadalcem stojimo za drevjem, opazujemo okolico in iščemo potencialno žrtev. Film v teh uvodnih minutah funkcionira  res odlično in moram priznati, da sem v tem delu že pomislil, da je Villeneuvu ustvaril še en masterpis v rangu omenjenega Incendies.  Že z uvodno lovsko epizodo so ustvarjalci dobro pripravili teren. Keller Dover je profiliran kot človek, ki je pripravljen storiti vse potrebno, da zaščiti svojo družino. Pravi prototip alfa samca: odločen, neustrašen, brezkompromisen, močan… Človek, ki najbolj zaupa samemu sebi in svojim metodam in najprimernejša oseba, da pred gledalca v nadaljevanju postavi osrednjo moralno dilemo filma. Kako daleč smo pripravljeni iti, da zaščitimo svoje najbližje? Kje je meja? 

Mislim, da ta ideja funkcionira dobro, tudi po zaslugi Hugha Jackmana, ki korektno opravi svoje delo. Drugo vprašanje je, če je prav on bil najustreznejša izbira za to vlogo. Isto vprašanje je povsem odveč, ko vrednotim prispevek izjemnega Jaka Gyllenhaala, ki v lik tihega detektiva po recepturi manj-je-več prepričljivo vnaša pristna čustva, prežeta z melanholijo človeka, ki je v življenju videl preveč grdih stvari. Paul Dano je na svojem standardnem nivoju, v njegovi tipični vlogi ranljivega psihota, vsi ostali pomembnejši liki pa so žal premalo izkoriščeni, da bi pustili kakšen globlji pečat. (Pozor! Od tu naprej spojlerji.) Fino bi bilo, če bi slaba izkoriščenost likov bila edina slabost filma, vendar so si Villeneuve in ekipa privoščili kar nekaj spodrsljajev. Že pri Filmoljubu je potekala zanimiva debata na to temo, jaz bi pa bi dodal, da največ minusov izvira iz površnih scenarističnih rešitev Aarona Guzikowskega, s katerim že imam slabo scenaristično izkušnjo (Tihotapci, Baltasar Kormákur, 2012). Villeneuvu lahko zamerimo pretiravanja z namigi, ki mogoče ni toliko moteče za nekoga, ki bolj površno spremlja film, tisti bolj natrenirani gledalci pa s tem najbrž ne bodo preveč zadovoljni. Podzgodba s posnemovalcem bi lahko bila veliko bolje vpeta v celoto (preko jasne, trdne povezave z glavno antagonistko), saj je zadeva v začetku delovala zelo obetavno. Namesto tega smo dobili slepo črevo brez konkretne funkcije. Vrhunec scenaristične nedomiselnosti je zaključno pojasnilo, ki ga slišimo iz ust Melisse Leo. In če še vedno mislite, da Guzikowski ni največji krivec, se spomnite, kako se končajo Tihotapci. Človek je napisal dva scenarija in oba se zaključita na skoraj identičen način. Le da tu mobitel zamenja rdeča piščalka. (-4)       

Ocena: