Incendies

Slovenski naslov: Ni naslova
Država: Kanada, Francija
Leto: 2010
Žanri: Drama
Dolžina: 130' ,  Imdb
Režija: Denis Villeneuve
Scenarij: Denis Villeneuve, Wajdi Mouawad
Igrajo: Lubna Azabal, Mélissa Désormeaux-Poulin, Maxim Gaudette, Rémy Girard

Incendies je film, ki sem ga pričakoval z velikim apetitom. Med tujejezičnimi nominiranci za oskarje mi je deloval najbolj zanimivo, še od prvega napovednika in prvih kritik  je vseskozi stal odlično, zato sem takoj zgrabil ponujeno priložnost. Če vam ime režiserja zveni znano, naj povem, da gre za Kanadčana, ki je nase opozoril z dramo  Maelström (2000), za katero je prejel številne festivalske nagrade. Leta 2009 je Villeneuve predstavil Polytechnique, ki govori o montrealskem masakru, v katerem je 25-letnik ubil 14 ljudi, 13 oseb je bilo ranjenih. Zanimiv je tudi podatek, da je scenarij nastal na podlagi gledališke igre Wajdija Mouawada, saj med ogledom nikoli nisem imel občutka, da bi zgodba, ki jo pripoveduje film, lahko imela gledališke korenine.

Razlog za obisk odvetniške pisarne ob smrti bližnjega je tisto nujno opravilo, s katerim se prej ali slej sreča večina ljudi. Jeanne in Simon Marwan sta dvojčka, ki sta nedolgo nazaj izgubila mater. Njuna mati Nawal je dolga leta delala v pisarni taistega odvetnika, ki njena potomca seznani z materino oporoko in zadnjo voljo. Poleg formalnih zadev brata in sestro čaka presenečenje v obliki zaprtih ovojnic s skrivnostno vsebino.  Skrivnostno zato, ker vsebina oz. pisma nista namenjena njima, temveč osebam, ki do tistega trenutka niso obstajale. Prvo pismo, ki ga v roke dobi Jeanne je namenjeno njenem očetu, ki naj bi bil mrtev, a kot vse kaže, to ne drži. Drugo pismo, ki ga v roke dobi Simon je namenjeno bratu, ki prav tako, do tistega trenutka ni obstajal. Brat in sestra se morata odpraviti na Bližnji vzhod in pismi izročiti očetu in bratu, ter tako izpolniti materino zadnjo željo. Brat in sestra soočena z neverjetnimi novicami, odreagirata vsak po svoje. Jeanne se odloči, da bo odšla na Bližnji vzhod in izpolnila materino voljo, Simon ne želi iti, ker v takšnem dejanju ne vidi smisla. Tako se tudi razplete, saj Simon stane v Montrealu, Jeanne pa se sama odpravi na pot.

Že uvod, z Radioheadi v ozadju in slow motion striženje zanemarjenih otrok v prostoru, ki nas spominja na sirotišnico ali kakšen dom za mladoletne prestopnike nakaže, da tisto kar sledi, ne bo  lahkotno gradivo. Največji del filma se odvije v izmišljeni bližnjevzhodni deželi (ki najbolj spominja na Libanon). Multietnična država, ki v tako eksplozivnem okolju kot je Bližnji vzhod, ponuja zelo verjetne okoliščine, za tragedije različnih vrst. Takšno okolje je kraj, kjer se je vse začelo, ko je Nawal bila še mlada študentka, polna idealizma in želje po spreminjanju sveta. Religijska pripadnost za Nawal nikoli ni bila pomembna, tako je tudi njena ljubezen pripadla somišljeniku iz nasprotnega religioznega bazena. In tukaj se je še enkrat pokazalo, da je okolje zelo pomemben dejavnik, ki nemalokrat lahko kroji usode in zaznamuje življenja celih družin. Prepovedana ljubezen v naelektrenem okolju, v katerem stari modreci imajo brezpogojen prav in v katerem je vedno dovolj tistih, ki so pripravljeni z orožjem  uresničiti vizije starešin, povzroči začetno tragedijo, ki je nekakšen sprožilec za nove tragedije, ki čakajo vse vpletene v prihodnosti. Villeneuve filmsko zgodbo pripoveduje v dveh časovnih obdobjih,  dve vzporedni zgodbi nas peljejo proti točki, v kateri gledalec skupaj z otrokoma njune zdaj že pokojne matere izve resnico, ki dokončno osvetli uganko predstavljeno v uvodu. Zelo všečna rešitev je hčerina preiskovalna misija, ki Jeanne popelje po materinih stopinjah štirideset let kasneje. Režiser zgodbi pelje vzporedno in tako lepo izpostavi dogodke iz preteklosti in posledice teh dogajanj v sedanjosti. Villeneuve je ustvaril pripoved z odlično strukturo, na katero se lepo navezuj odlično nastavljena pripovedna dinamika in seveda emocije, nepogrešljiv del vsake tragedije. Kanadčan kaže izjemen občutek pri doziranju čustev, ki nikoli ne prestopijo mejo in postanejo melodramatična ali osladna, temveč  zelo pristno in zelo močno pritiskajo na gledalčevo dojemanje dogajanja. Incendies je film, s katerim sem zelo zadovoljen, saj vsebuje tisto pravšnjo zmes dobrih elementov, ki v končnici odredijo odličen film. Režija, scenarij,fotografija, vse štima. Igralski prispevki so odlični, Lubna Azabal izjemno pooseblja Nawal Marwan, odlično podporo ji ponujajo Mélissa Désormeaux-Poulin in Maxim Gaudette, ki se ga nekateri mogoče še spominjajo iz Villeneuvovega predzadnjega projekta (Polytechnique), v katerem je zelo prepričljivo igral morilca. Pri pisanju tega prispevka sem se trudil odkriti čim manj, kajti ko gledamo film kot je ta, je najbolje, če poznamo samo tiste najbolj osnovne informacije. Seveda, filmu bi lahko očital (tako, kot nekateri priznani kritiki) tudi nekaj pomanjkljivosti, izrečenih predvsem na račun verjetnosti ali na račun ključnega preobrata v zgodbi, a še danes, nekaj dni po ogledu, ne najdem nič pretirano spornega. Dokler izbrana rešitev počiva v okvirjih verjetnega, ko so vsi ostali elementi tako odlično speljani, mi zadovoljstva ne morejo pokvariti tovrstna razmišljanja.

Ocena: