Love and Other Drugs (2010)

Slovenski naslov: Ljubezen in druge droge
Država: ZDA 
Leto: 2010
Žanri: Komedija, Drama
Dolžina: 112',  Imdb
Režija: Edward Zwick
Scenarij: Charles Randolph, Edward Zwick
Igrajo: Jake Gyllenhaal, Anne Hathaway, Judy Greer, Katheryn Winnick, Hank Azaria, Oliver Platt, Gabriel Macht, Jaimie Alexander

Jamie Randall (Gyllenhaal) je zelo spreten prodajalec, enako dobro se znajde tudi pri dekletih. Malo je takih, ki so imune na njegov šarm, Jamie seveda s pridom izkorišča svoj talent. Včasih tudi prepogosto, saj izgubi službo zaradi avanture s šefovim dekletom, ki si jo privošči kar med službo, v skladišču trgovine s tehničnim blagom. Naslednjo službo poišče v farmacevtski industriji, njegove kvalitete hitro opazijo pri družbi Pfizer in mu ponudijo službo terenskega agenta. Njegova naloga je prepričati čim več zdravnikov, naj namesto zdravil konkurence, bolnikom izdajajo recepte s Pfizerjevimi zdravili. Na promocijskem obisku pri zelo vplivnem zdravniku, v ordinacijo vstopi prikupna pacientka, ki ne ve, da je Jamiejeva vloga zgolj opazovalna in da kljub beli halji, ne gre za zdravnika. Tako se Jamie znajde v zanimivi situaciji, ki vključuje strokovno opazovanje pacientkinega oprsja. Ko se pozneje srečata na parkirišču in pacientka ugotovi, da Jamie v resnici ni zdravnik, temveč predstavnik farmacevtske družbe, pride do konfrontacije, ki jo Jamie poskuša obrniti sebi v prid. Toda punca je tako jezna, da mu ne uspe izvedeti niti njenega imena. Njen sovražni pristop ga še bolj razvname, zato poskuša izvedeti njeno ime. Iznajdljivost je vedno bila njegova vrlina, že nekaj telefonskih klicev in telefonska številka in ime Maggie Murdock (Hathaway) sta že v njegovem imeniku.

Romantična komedija je žanr, ki je tako zlizan, da redkokdaj na spored pride kaj gledljivega. Nekatere izmed številnih naslovov znotraj žanra sem videl, nekatere namenoma zavoljo slabih kritik kar spustil in se v zadnjih mesecih poskušal izogniti filmom s podobno tematiko. No, tukaj me je k ogledu pritegnilo nekaj stvari, najpomembnejše sta vsekakor ime človeka na režiserskem stolčku in zanimiva igralska zasedba. Osnova za scenarij je bila knjiga Hard Sell: The Evolution of a Viagra Salesman, ki je nato bila nekoliko romantično prirejena za ta film. Kakor sem razbral, knjiga se veliko manj ukvarja z »ljubeznijo« in se bolj posveča »drugim drogam.« Kakorkoli, tukaj je nekoliko drugačna romantična komedija, v kateri resda fant in punca po vseh peripetijah končata skupaj, toda njuna pot od sex buddyjev do resne zveze, postreže z nekaj resnimi vprašanji. V prvem planu je seveda odnos moškega in ženske, odnos ki je v osnovi obsojen na propad, oz. vsaj Maggie je takega mnenja. Njeno življenje močno ovira Parkinsonova bolezen, strah od tistega kar sledi je največja ovira življenju v dvoje. Kljub njenem vztrajnem zavračanju, se Jamie nič manj vztrajno vrača nazaj in poskuša Maggie prepričati, naj mu ponudi priložnost , čeprav tudi sam ni prepričan, ali bo kos zahtevni nalogi. »Najdi si zdravo punco,«  mu večkrat odbrusi, vsaka vnovična zavrnitev je zanj le nova spodbuda. Tukaj je lepo prikazana usoda posameznika, ki je postavljen pred jasno izbiro in se mora odločiti, ali bo poslušal razum, ali srce. Dobra kemija med Gyllenhaalom in Hathaway dviguje pristnost videnega, veliko gole kože pokažeta oba, kar štejem le za dodaten plus. Nekoliko v ozadju, a vseeno dovolj izpostavljeno, opazujemo zakulisje boja farmacevtskih gigantov za prevlado na tržišču, spoznavamo vlogo zdravnikov v celi zadevi in razloge, zaradi katerih korupcija nikoli ne bo premagana.  V zdravstvu se vrti veliko denarja in kjer je veliko denarja,  zagotovo obstaja tudi korupcija. Ljubezen in druge droge je soliden film,  ki nam ponuja zanimivo mešanico humorja in drame, ter za žanr nenavadno veliko erotike.  Sicer me je nekoliko zmotil uvod, ki je za moj okus preveč ekstatičen, toda kasneje Zwick ujame pravi ritem in film zanesljivo pripelje do konca.

Ocena:

Oldboys (2009)

Slovenski naslov:Ni naslova
Država: Danska; Švedska
Leto: 2009
Žanri: Komedija, Drama
Dolžina: 97',  Imdb
Režija: Nikolaj Steen
Scenarij: Nikolaj Steen
Igrajo: Kristian Halken, Robert Hansen, Laura Christensen, Rasmus Bjerg, Elith Nulle Nykjær Jørgensen, Leif Sylvester Petersen, Ole Thestrup, Niels Skousen 

Vagn je 50-letni samec, ki mu življenje ne ponuja veliko razlogov za veselje.  Še danes, trideset let pozneje, ni prebolel očetove smrti. Če se nebi nekajkrat na teden družil s svojimi nogometnimi  prijatelji,  s katerimi nastopa v veteranski ligi, bi težko imenoval eno stvar v življenju, ki ga veseli. Tako kot to veleva tradicija, tudi letos se Vagn in njegovi nogometni prijatelji odpravijo na daljši izlet. Tokrat odhajajo kar v drugo deželo, enajst ur vožnje z avtobusom jih loči od njihove destinacije. Majhen kraj na Švedskem bo gostil tekmo med Vagnovimi soigralci in nogometno ekipo policijskih veteranov. Že prvi postanek na bencinski črpalki se za Vagna ne konča dobro, saj avtobus z njegovimi soigralci odpelje in ga pusti na črpalki brez denarja, dokumentov, telefona … Njegovo edino upanje je prodajalec na bencinskem servisu, toda Vagn zaradi raztresenosti niti ne opazi, da je vedenje prodajalca nekoliko nenavadno. V resnici se za prodajnim pultom nahaja ropar, prestopnik, ki so ga pravkar izpustili iz zapora. John (ropar) želi oditi, a situacija z Vahnom začne resno ovirati njegov pobeg. Vagnu pove, da črpalko mora zapreti in oditi, nakar ga ta prosi, da ga zapelje in poskuša dohiteti avtobus z njegovimi prijatelji.  Policija bo vsak čas na črpalki, zato John privoli in Vagna spusti v avto.

Režiserski-scenaristični debi Nikolaja Steena, brata nekoliko bolj znane danske igralke Paprike Steen, je na lanskem mednarodnem filmskem festivalu v Karlovih Varih prejel nagrado občinstva. Simpatičen filmček, ki deluje kot nekakšen komični road-movie nas popelje na popotovanje iz Danske na Švedsko. Osnovni zaplet je dokaj enostaven, a kljub temu niti malo dolgočasen. Naključna sopotnika na zanimivem popotovanju pomagata drug drugemu najti izgubljeno samozavest in srečo, kljub nizu nesrečnih pripetljajev in generacijsko-karakternim razlikam na koncu postaneta prava prijatelja. Ko v dogajanje poseže še prikupna blondinka, je jasno, da ne bo manjkalo niti romantičnih utrinkov. Načeloma so mi takšne komične vloge, v katerih najdemo starejše ljudi zabavne, tudi ta film s svojo sproščenostjo in skromnostjo pusti dober vtis. Oldboys dobro unovči soliden scenarij, ki nikoli ne išče spektakla in se raje prepušča vsakdanjim temam in vsakdanjim težavam navadnega človeka.  Igralci v glavnih vlogah so prepričljivi in nam hitro zlezejo pod kožo, všečna atmosfera nikoli ne vzbuja pretiranega navdušenja ali igra po pretirano sentimentalnih notah. Vse zgodbe ki jim sledimo,  nas na zabaven način pripeljejo do všečnega konca. Oldboys sigurno ni filmski presežek, za kaj takega bi moral ponuditi veliko več. Toda, tisto kar nam ponudi ta mali evropski film je pravi feelgood, film ki zabava in obenem pri gledalcu zbuja pozitivna čustva.

Ocena:

Get Low (2009)

Slovenski naslov: Ni naslova
Država: ZDA 
Leto: 2009
Žanri: Drama, Misterij
Dolžina: 100', Imdb
Režija: Aaron Schneider
Scenarij: Chris Provenzano, C. Gaby Mitchell
Igrajo: Robert Duvall, Lucas Black, Bill Murray, Sissy Spacek, Gerald McRaney, Bill Cobbs

Obupno dolgo je trajalo, da smo dobili možnost videti Get Low. Po premieri v Torontu septembra 2009 je film nadaljeval svojo festivalsko pot vse tja do poletja 2010, ko so ga začeli vrteti v omejenem številu kinodvoran v ZDA. Potem je spet trajalo celo večnost, da smo dočakali DVD/Bluray plošček. Celovečerni debi Aarona Schneidera, ki že ima v kolekciji oskarja za kratki film, plus Robert Duvall in Bill Murray na seznamu sodelujočih tvorijo zelo obetavno kombinacijo. Če zraven prištejem še pozitivne odzive kritikov, vse skupaj deluje še bolj mikavno.

Felix Bush (Duvall) je samotar, ki že celo večnost živi na osamljenem posestvu, do njegove hiške sredi gozda se lahko odpravite izključno na lastno odgovornost. Kakih sto metrov pred hišo je znak, ki svari naključnega obiskovalca, da tam ne bo našel dobrodošlice. Prebivalci bližnjega mesta o Felixu nimajo lepega mišljenja, po mestu krožijo številne zgodbe, ki mu pripisujejo marsikaj, njihov odnos do starčka je kombinacija prezira in strahu. Felix se zaveda, da se njegov čas počasi izteka, zato se opravi v mestno cerkev in župnika zahteva, naj prevzame organizacijo njegove pogrebne slovesnosti. Zahtevek nebi bil sporen, če bi starec  zahteval pogrebno slovesnost, ki bi bila organizirana po njegovi smrti. Toda Felix od župnika zahteva organizacijo pogrebne slovesnosti, ki bi morala potekati še za njegovega življenja, pogreb brez mrliča. Nenavadno prošnjo župnik seveda zavrne, pogovor med Felixom in župnikom nehote pride na uho Buddyju, ki po naključju dela v pogrebnem zavodu. Zajeten zavitek denarja, ki ga je Felix pripravljen plačati za nenavaden pogreb je dobra priložnost, ki jo Buddy in njegov šef  Frank ne mislita izpustiti iz rok. Zato obiščeta Felixovo imetje in mu ponudita pogrebno slovesnost, ki bo dosledno sledila njegovim željam. Ne glede na absurdnost situacije, so pripravljeni prevzeti organizacijo slovesnosti, ki bo nedvomno pritegnila veliko pozornosti. 

Človek, ki ga je že pošteno zajel ogenj, se vendarle nekako reši iz hiše, ki hitro izginja v ognjenih zubljih. Štirideset let kasneje je taisti mož, ki je pred štiridesetimi leti ušel grozljivi smrti, prišel na konec svoje poti. Srce mu že pošteno nagaja, njegov čas bo kmalu napočil. Starec si želi še pred smrtjo olajšati dušo in ljudi seznaniti z okoliščinami požara, ki je tako močno zaznamoval njegovo življenje. Schneider za izhodišče uporabi skrivnostni požar, v katerem je pred mnogo leti sodeloval ostareli Felix. Njegova udeležba v požaru za gledalca ni skrivnost, saj nam je že od samega uvoda več ali manj jasno, da je prav Felix človek, ki je na začetku bežal iz goreče hiše. Prava skrivnost je njegova vloga v tem dogodku, oziroma okoliščine, ki so pripeljale do tega dogodka. V podobnih filmih je vedno skrivnost, ki jo navadno izvemo na koncu, tisti element, ki publiko drži zainteresirano. Radovednost je pogostokrat močno filmsko orožje in tega se odlično zaveda tudi Schneider. Vizualno zelo lep film, ob odličnih igralskih predstavah ponudi pripoved, ki nekako »drži vodo« do polovice, nato pa karakterni obrat glavnega junaka postaja vedno bolj moteč. Mož, ki je nekaj dni nazaj streljal na otroka, je po nekajdnevnem druženju z predstavniki pogrebnega zavoda in nekaj srečanjih s staro prijateljico, skoraj popolnoma obrnil list in postal človek, ki mu mnenje drugih nekaj pomenijo. Komična plat tega filma mi je še kar všeč, veliko manj prepričljiva se mi zdi resna plat zgodbe, ki nikakor ne zadovolji mojih pričakovanj. Končno razkritje enostavno ne doseže pravega efekta, ne zadovolji vsebinsko, ne konceptualno (karnevalsko vzdušje vso zadevo le poslabša),  nesrečna ljubezen in Felixovo samokaznovanje žal izgubita smisel in kar je še pomembneje, tudi  prepričljivost.  Skratka, zadovoljen sem le polovično, mogoče so kriva nekoliko prevelika pričakovanja. Seštevek vsega je vendarle pozitivna ocena, kajti Get Low premore dovolj kvalitet, da opraviči 90+ minut pred televizijo.

Ocena:

Kokuhaku [Confessions] - 2010

Slovenski naslov: Ni naslova
Drugi naslovi: Confessions
Država: Japonska
Leto: 2010
Žanri: Drama
Dolžina: 106',  Imdb
Režija: Tetsuya Nakashima
Scenarij: Tetsuya Nakashima, Kanae Minato (knjiga)
Igrajo: Takako Matsu, Masaki Okada, Yoshino Kimura, Mana Ashida, Kaoru Fujiwara, Kai Inowaki, Sora Iwata, Daichi Iwata, Daichi Izumi, Karin Kato

V zadnjih dneh se večinoma posvečam filmom, ki so več ali manj povezani z oskarji. O tistih najbolj izpostavljenih angleško govorečih filmih je na vseh koncih napisano veliko, nekoliko manj pozornosti so mediji namenili tujejezičnemu filmu. Na tem blogu sem že predstavil dva od petih nominirancev. Nekje v januarju je bil objavljen seznam devetih kandidatov za tujejezično nominacijo, takrat sem tudi zasledil  Kokuhaku in ga uvrstil na osebni seznam želja.  Film nominacije ni prejel, a sem vseeno vesel, da sem »registriral« japonskega kandidata, ki je nastal v režiji Tetsuya Nakashima. Podlaga za film je bila knjižna uspešnica japonske pisateljice Kanae Minato, ki je zanimivo, pred izdajo romana bila navadna gospodinja, brez predhodnih pisateljskih izkušenj.  Film je na Japonskem hitro postal uspešnica, po enomesečnem predvajanju je v kino blagajne prinesel 30 milijonov $.

Uvodno prizorišče je učilnica in učenci, ki veselo srkajo mleko iz tetrapaka, učiteljica z umirjenim glasom poskuša pritegniti pozornost učencev. Vendar je to zelo zahtevna naloga, kajti velika večina dijakov se raje posveča pisanju sms sporočil, klepetanju in vsemu ostalem, kar lahko okarakteriziramo kot motenje pouka. Med vsem truščem razberemo, da je mleko ki ga učenci pijejo del raziskave, ki ga z brezplačnimi vzorci sponzorira lokalna mlekarna. Učiteljica ne kaže znakov razburjanja, kakor da nebi opazila splošne nepokorščine nadaljuje z govorjenjem. Čeprav njene besede sprva nimajo smisla, učiteljica počasi oblikuje svojo pripoved in nas pripelje do ključnega podatka v celi zgodbi. Njeno štiriletno hčerko so našli utopljeno v šolskem bazenu. Učiteljica je hčerko včasih pripeljala v šolo, ko ji ni uspelo dobiti varstva in jo  za nekaj časa pustila v šolskih prostorih. Čeprav je policija potrdila, da je šlo za nesrečno naključje, nekaj podrobnosti se enostavno ni ujemalo.  Temeljita preiskava jo je pripeljala do šokantnega zaključka.  Deklica je bila umorjena, dijaka odgovorna za hčerkino smrt, sedita v njenem razredu.

V zadnjih letih je skoraj vse, kar je prihajalo iz Azije in obenem govorilo o motivu maščevanja, prihajalo iz Južne Koreje. No, da Korejci niso edini, ki lahko delajo dobre filme na to temo, nam nazorno pokaže japonski  Kokuhaku. Sicer manj krvavo, a zato nič manj prepričljivo.  Kot sem že povedal v kratkem povzetku, deklica je bila umorjena. Krivca sta dijaka, ki hodita na predavanja k učiteljici Moriguchi, materi umorjene deklice. To je nekakšna osnovna premisa iz katere se razvije film z izjemno zanimivo pripovedno strukturo, ki gledalcu iz minute v minuto odkriva nove detajle. Režiser počasi dodaja vedno nove koščke sestavljanke, ki nas za nekaj trenutkov prepričajo, da poznamo že vsa dejstva, da je že vse povedano. Nato tragični dogodek ponovno opazujemo iz druge perspektive iz drugačnega zornega kota, iz ust drugega pripovedovalca in spoznavamo, da so stvari vendarle nekoliko drugačne, kot je to sprva kazalo. Angleški naslov za film je  Confessions (priznanje) in prav v takšni obliki spremljamo priznanja vseh vpletenih. Priznanja, v katerih spoznavamo njihovo vlogo v preteklih dogodkih in v stvareh, ki se še odvijajo. Želim vas pomiriti, če po dvajsetih minutah mislite , da je vrhunec filma že mimo, kajti pred nami je še dolga pot, tisti pravi vrhunec pa dejansko pride šele na koncu. Kokuhaku je drzen film, kajti zelo malo filmov si upa tako kritično spregovoriti o dekadenci prihajajočih generacij, le malokateri film si upa v ospredje postaviti maščevanje otroku. Kako se lahko maščuješ otroku? Odgovore ponuja Kokuhaku. Zelo inovativna režija, ki spretno kombinira preteklost in sedanjost, zelo dober občutek za malenkostne detajle in uporaba sivo-modro-zelenih barvnih odtenkov  filmu dajejo mračno-surrealistično podobo, ki se odlično sklada z temačno atmosfero in prevladujočimi psihološko- sociopatskimi motivi. Veliko dogajanja je posneto v slow-motionu, ki doseže lep efekt ob odlični glasbi (navdih so našli v glasbi Radioheadov in Pink Floydov) v ozadju, ter fantastičen slow-motion finale. Majhen trik z uro, ki na zelo všečen način spomni na pomen takih manjših, inovativnih detajlov, ki iz tega filma naredijo nekaj več in ga dvignejo na višji nivo. Ker sem pred kratkim spremenil način ocenjevanja in ukinil polovičke pri ocenah, bom zaokrožil navzgor in oddal vse možne zvezdice.

Ocena:

Hors-la-loi [Outside the Law] (2010)

Slovenski naslov: Ni naslova
Drugi naslovi: Outside the Law
Država: Francija, Alžirija, Belgija
Leto: 2010 
Žanri: Krimi, Drama, Zgodovinski
Dolžina: 138',  Imdb
Režija: Rachid Bouchareb
Scenarij: Rachid Bouchareb
Igrajo: Jamel Debbouze, Roschdy Zem, Sami Bouajila, Chafia Boudraa, Bernard Blancan, Sabrina Seyvecou, Assaad Bouab, Thibault de Montalembert

Rachid Bouchareb je francoski režiser alžirskih korenin, ki je letos prejel svojo tretjo oskarjevsko nominacijo za najboljši tujejezični film. Prvič je bil nominiran leta 1995, za film  Poussieres de vie (Dust of Life), drugič, enajst let pozneje, za Indigènes (Days of Glory). Ali mu bo z naslovnim Hors-la-loi (Outside the Law) v tretje uspelo, bomo izvedeli konec februarja.

Pisalo se je leto 1925, ko je na posest revne alžirske družine prišel predstavnik francoske kolonialne oblasti in glavi družine izročil izvršilno določbo. Družina ima nekaj dni časa, da zapusti imetje, saj je premožnemu sosedu (beri Francozu),  uspelo pridobiti lastninsko pravico. Prav nič ne pomagajo ugovori,  da so se na tej zemlji rodili njegovi predniki, da je zemlja že od nekdaj v družinski lasti. Brez papirja, ki dokazuje, da je zemlja res njegova, možakar in njegova družina nimajo nobenih možnosti. Takrat so Said, Messaoud in Abdelkader bili še otroci, ki so tako že zelo zgodaj na lastni koži občutili kolonialno »pravico.«  Po časovnem preskoku se znajdemo na koncu II. svetovne vojne, Nemčija je podpisala kapitulacijo, po celem svetu potekajo slavnostne prireditve v čast zmage nad fašizmom. Istočasno v Alžiriji potekajo množični protesti, v katerih Alžirci zahtevajo enakost in neodvisnost. Med protestniki je tudi Abdelkader, ki proteste jemlje zelo resno, za razliko od Saida, ki ne kaže pretirane vneme za »alžirsko stvar« in se raje posveča organiziranju boksarskih dvobojev. Messaoud je končal v francoski vojski, nekje v  Aziji s puško v roki brani interese »domovine.« Med protesti atmosfera postaja vedno bolj napeta in ko je sprožen prvi strel, se protestni shod sprevrže v obračun vojske s protestniki. Abdelkader je aretiran in kasneje odpeljan na prestajanje kazni v Francijo, Saidu je uspelo pobegniti.  Po nekaj letih se bodo bratje zbrali v Franciji, saj se je Said z materjo preselil v neugledno pariško predmestje, blizu je  dan, ko bo Abdelkader izpuščen iz zapora. V Francijo se je vrne tudi Messaoud, ki ima dovolj vojskovanja.  Abdelkader kmalu po prihodu iz zapora začne novačiti rojake in jih prepričevati naj se pridružijo boju za alžirsko neodvisnost, njegova prizadevanja podpira tudi  Messaoud. Le Saida bolj zanima služenje denarja in njegova velika strast - boks.  Skozi življenja bratov spremljamo alžirski boj za neodvisnost, vse tja do leta 1962, ko si je Alžir končno priboril neodvisnost in postal samostojna država.

Hors-la-loi je film, ki je dvignil veliko prahu v Franciji. Še pred premiero filma v Cannesu so se oglašali številni kritiki (predvsem politiki), ki so filmu očitali enodimenzionalnost, pristranskost, zgodovinsko nenatančnost, protifrancoskost in še bi lahko našteval. O zgodovinski natančnosti Boucharebove vizije nekega zgodovinskega obdobja ne bom govoril, saj ozadje francosko-alžirskega konflikta poznam zgolj površno. Resnica je navadno nekje vmes, a tukaj bi vseeno nekoliko več zaupal filmskemu režiserju, kot kopici nezadovoljnih francoskih politikov. Relativno nizke ocene so nekoliko zmanjšale moja pričakovanja, toda že 15-minutni uvod je bil dovolj, da se popolnoma prepustim Boucharebovim podobam, sprejmem like in se zainteresiram za njihovo usodo. Produkcija (film je nastal v koprodukciji več držav) je na visokem nivoju, podobe pred našimi očmi so vizualno privlačne, dogajanje zanimivo in dinamično. Rekonstrukcija zgodovinskega obdobja je odlična, veliko pozornosti je posvečeno tudi najmanjšim podrobnostim. Bouchareb je znova sestavil igralsko ekipo iz imen, s katerimi najraje dela in s katerimi je že večkrat sodeloval. Igralci v vseh pomembnejših vlogah odlično opravijo svoje delo. Kljub skoraj epski dolžini se film ne vleče, na koncu sem celo imel občutek, da je film nekoliko krajši, kot v resnici je. Ni nobenega dvoma, da je Hors-la-loi je film s političnim ozadjem, Bouchareb je znan po tem, da rad spregovori o francosko-arabskih relacijah, preteklih dogodkih in konfliktih, ki še danes burijo duhove. Boj Alžircev za neodvisnost je podan skozi usode treh bratov in njihovo vlogo v teh dogodkih. Če odmislimo zgodovinsko-politični element in izključimo širšo sliko, dobimo zelo dinamično akcijsko kriminalko, ob kateri vam zagotovo ne bo dolgčas.

Ocena:

Napovedi - Tucker & Dale vs Evil

Tucker in Dale sta najboljša prijatelja, ki v načrtu imata veliko piva, ribarjenje 
in odmor od napornega vsakdanjika, zato se  odpravita v propadajočo kočo v gorah.
Ko naletita na skupino študentov, ki taborijo v gozdu, ju ti zaradi butastih govoric 
in neurejene zunanjosti, doživijo kot psihopatska morilca. 
Zelo smešno in zelo krvavo.

Napovedi - Cedar Rapids

Zavarovalniški agent Tim Lippe ni nikoli zapustil domačega kraja, nikoli bil na 

daljši poti, nikoli prespal v hotelu.  To se bo kmalu spremenilo, saj ga nadrejeni

nameravajo poslati v Cedar Rapids, Iowa. Tim bo zastopal firmo na tradicionalni 

konvenciji  zavarovalniških podjetij. Kmalu po prihodu ga v svojo družbo privabijo 

trije zavarovalniški veterani, ki novincu pokažejo vse čari zavarovalniškega seminarja.  

Ajeossi (2010)

Slovenski naslov: Ni naslova
Drugi naslovi: The Man from Nowhere
Država: J.Koreja
Leto: 2010
Žanri: Akcija, Krimi, Triler
Dolžina: 119',  Imdb
Režija: Jeong-beom Lee
Scenarij: Jeong-beom Lee
Igrajo: Won Bin, Kim Sae-Ron, Kim Tae-Hoon, Kim Hee-Won, Kim Seong-Ok, Thanayong Wongtrakul, Kim Hyo-Seo, Lee Jong-Pil

Zanimivih korejskih filmov v zadnjih mesecih res ne manjka, naslovni je bil že nekaj časa arhiviran,  toda amaterski angleški podnapisi so bili preslabi, zato sem raje počakal na kakovostnejši prevod. Nekaj dni nazaj sem naletel na retail angleške podnapise in si zavrtel drugi celovečerec  Jeong-beom Leeja. Ajeossi je doživel velik uspeh v domovini, saj je v kinoblagajne prinesel največ denarja v preteklem letu. Nekaj časa se je naslovni film promovira pod mednarodnim naslovom This Man, nato pod naslovom The Man From Nowhere, ki je na koncu tudi obveljal kot končna različica, pod katero bo distribuiran v tujini.

Tae-Sik Cha je lastnik neugledne zastavljalnice, redkobeseden človek, ki se večino časa drži bolj zase.  Občasno izmenja nekaj besed z deklico iz sosednjega stanovanja in njeno neodgovorno mamo, eksotično plesalko in narkomanko, ob kateri je mala So-Mi  večino časa prepuščena sama sebi. Tae-Sik in So-Mi počasi postaneta iskrena prijatelja, deklica pri njemu pogosto poišče zatočišče ali kaj za pod zob.  Dekličina mama tone vedno globlje, potreba po mamilih in denarju jo napelje na krajo zavitka s heroinom. V kooperaciji z nekim znancem ukradeta mamila, kar je seveda nepremišljena poteza, saj mafijci zelo hitro ugotovijo, kdo je odnesel njihovo robo. Mamila so medtem končala v Tae-Sikovi zastavljalnici, skrita v torbici zastavljenega fotoaparata. Gangsterji obiščejo So-Miino mamo in iz nje zelo hitro izvlečejo želene informacije, le te jih pripeljejo v Tae-Sikovo  zastavljalnico. Tukaj stvari ne potekajo več tako gladko, mafijci sicer dobijo svoja mamila, a eden med njimi konča ustreljen. Tae-Sik je pripravljen pozabiti na vse nevšečnosti, če mafijci le nebi s seboj odpeljali So-Mi in njene matere. Pri tem niso računali na dejstvo, da je Tae-Sik v resnici zelo nevaren človek, visoko usposobljen vojaški agent, ki je službo zapustil zaradi osebne tragedije. Zadaj, ko so gangsterji odpeljali So-Mi, edino osebo, ki mu nekaj pomeni, se brez pomisleka odpravi po njihovih sledeh, v upanju, da mu bo uspelo rešiti deklico.

Osnovna premisa spominja na nekaj znanih naslovov, nekako najbolj očitno pa na Bessonovega Leona. Nedolžna deklica in človek, s katerim raje nebi imeli nerazčiščenih računov. Tisti ki nekoliko bolj spremljate korejsko kinematografijo ste se verjetno že srečali z  Bin Wonon, ki smo ga lahko videli v Taegukgi hwinalrimyeo (Brotherhood) in Madeo (Mother). V vlogi deklice So-Mi se je znašla Sae-ron Kim, njen obraz je tako izrazit, da se ga ne da hitro pozabiti. Čeprav se je punca šele drugič pojavila na filmu, mi je ostala v spominu po vlogi v drami Yeo-haeng-ja (A Brand New Life). Kot sem že povedal, premisa ni ne vem kako izvirna, toda osnovni motiv nedolžne deklice in morilskega stroja mehkega srca je kombinacija, ki jo ni težko vzljubiti. Bin Won je nekoliko atipičen maščevalec, ki s svojo podobo prej spominja na korejskega glasbenega zvezdnika, kot na vrhunski morilski stroj. Njegova mladost se ne sklada najbolje z ozadjem njegovega lika, mogoče bi lahko našel še kakšno stvar, ki ni ravno posrečena, a to je več ali manj vse, kar lahko očitam temu akcijskemu vlakcu smrti. Kajti, ko enkrat stopite na ta vlak, vas dinamično dogajanje, vizualna dodelanost in interpretacija sodelujočih posrkajo vase. Tako kot če bi se vozili na vlakcu smrti. Ni časa za razmislek, pred nami je le neusmiljeno drvenje naprej. Bin Won iz minute v minuto v očeh gledalca postaja bolj nevaren, bolj smrtonosen, prepričljiva igra seveda ima ključno vlogo. Režiser nam ponudi celo galerijo zanimivih likov, ki filmsko izkušnjo dodatno bogatijo. V Jeong-beom Leejevem filmu najdemo nekaj všečnega črnega humorja, veliko akcije, cel spekter  umazanih mafijskih poslov in veliko prelite krvi. Po ogledu v spominu ostanejo odlični akcijski prizori, vizualno dodelani in odlično koreografirani spopadi, med katerimi najbolj izstopata spopad v nočnem klubu, kjer se pomerita Tae-Sik in zelo zanimivi angleškogovoreči vietnamski  plačanec in končni obračun v mafijskem gnezdu. Nekaj bombončkov lahko najdejo tudi ljubitelji nenavadnih, drznih posnetkov. Prizor v katerem glavni junak teče po hodniku dvonadstropne stavbe  in se zapodi skozi  stekleno steno na dvorišče, s kamero v roki spremlja tudi snemalec. In tam kjer bi se vsi ustavili in dogajanje posneli od zgoraj ali naredili rez in potem snemali iz dvorišča je posnet brez rezanja, saj se skozi okno zapodi tudi snemalec, se postavi na noge in spremlja Tae-Sika, do parkiranega avtomobila. Korak do odličnosti, je nekakšen končni vtis. Ob izvirnejšem scenariju bi lahko govoril o mojstrovini , a tudi takšen kot je, film postavlja visoke standarde.  Priporočam.

Ocena:

Die Fremde (2010)

Slovenski naslov: Tujka 
Drugi naslovi: When We Leave
Država: Nemčija
Leto: 2010
Žanri: Drama
Dolžina: 119',  Imdb
Režija: Feo Aladag
Scenarij: Feo Aladag
Igrajo: Sibel Kekilli, Nizam Schiller, Derya Alabora, Settar Tanriogen, Tamer Yigit, Serhad Can, Almila Bagriacik, Florian Lukas

Feo Aladag? Za tem imenom se skriva avstrijska igralka, scenaristka in na zadnje tudi režiserka. Die Fremde je njen režiserski debi, sama je spisala tudi scenarij in se takoj znašla v ožjem krogu kandidatov za tujejezičnega oskarja. Zdaj že vemo, da film ni bil uvrščen med pet nominirancev, a se je prebil v t.i. polfinale, ko je v igri bilo še devet filmov. Za režiserski debi je to lep uspeh, če k temu dodamo številne festivalske nagrade iz različnih koncev sveta,  vse deluje skoraj impresivno. Na ta film sem (pre)dolgo pozabljal, nekaj mesecev sem potreboval, da sem se spravil k ogledu, a tisti, ki gledate veliko filmov, verjetno poznate zgodbo. Ob vseh teh filmih,  se vedno kaj prerine v ospredje. A to itak ni pomembno, dober film vedno ima svojo vrednost in naslovni bo zagotovo gledljivo gradivo, tudi po veliko daljši časovni distanci.

Istanbul, Turčija. Umay (Sibel Kekilli) je 26-letna ženska, ki živi z možem in njegovo družino.  Petletni sinček Cem je njeno največje veselje,  saj ji soprog Kemal ne ponuja veliko srečnih trenutkov. Vzkipljiv in netoleranten, sorazmerno s preteklim časom v zakonu, vedno bolj grob in brezčuten.  Fizično nasilje je vse pogostejši način reševanja nesoglasij, krajši konec seveda vedno potegneta Umay in Cem. Nekega dne Umay ima vsega dovolj. Ko jo opazujemo preštevati denar, ki ga ji je uspelo skriti od moža, nam je jasno, da bo odšla. Umay in Cem imata nemški potni list, njena družina še vedno živi v Nemčiji. Njen prihod v Nemčijo je za družino veliko presenečenje. Ko domači spoznajo, da je Umay pobegnila, se nihče ne postavi na njeno stran. Še več, vrnitev v Turčijo je edina možna rešitev v razmišljanjih njenega očeta. To kar je storila Umay meče slabo luč na celotno družino, ki dosledno upošteva nepisane zakonitosti  in sledi konservativnim nazorom, ki jih slepo upošteva turška priseljenska skupnost. Umay je trdno odločena, da se no bo vrnila v Turčijo, toda počasi spoznava, da očetovega dojemanja nastale situacije ne bo spremenila. Še več, oče in starejši brat že v tajnosti dogovarjata Cemovo vrnitev  v Turčijo. Zato pobere stvari in Z Cemom odide v nekakšen prehodni dom za ženske in otroke, kjer bo poskušala začeti znova.

Promocijski poster s Sibel Kekilli je pritegnil mojo pozornost, kajti še vedno imam v spominu njeno vlogo v Akinovem  Gegen die Wand. V osrčje zgodbe je postavljena družina turških priseljencev v Nemčiji in situacija, ki v vseh drugih primerih nebi imela takšno težo in pomen, kot jo ima tukaj.  Tradicionalistično, konservativno, nazadnjaško so atributi, ki dodobra opredelijo meddružinske odnose, ki jih tako natančno secirala Feo Aladag. Režiserki je odlično uspelo poustvariti sliko zaprte skupnosti, ki ravna po svojih pravilih in se ne ozira na vrednote, ki veljajo v državi v kateri delajo in živijo in nenazadnje, tudi umirajo.  V kontekstu osebnega boja matere samohranilke za neodvisnost in srečnejše življenje se skriva veliko širši motiv trka civilizacij in vrednot, ki so tako različne, tako nekompatibilne, da je sobivanje skoraj nemogoče. Tujka (domači naslov) je čustveno zahteven film,  ob katerem nihče ne bo ostal hladen. Kljub zavračanju, obsojanju in vsesplošnem nerazumevanju Umay ne more izriniti ljubezni, ki jo čuti do domačih in oditi daleč stran. Skozi oči nevtralnega opazovalca seveda dela napako, morala bi oditi takoj,toda njeni postopki so tako razumljivi, tako človeški. Na drugi strani so potezi družinskih članov pravo nasprotje, a če malo pomislimo, nekaj razlogov za optimizem vendarle obstaja. Če je starejši brat že izgubljen, za mlajšega je še vedno upanje, saj ta v svojih postopkih kaže znake uporništva in ozaveščenosti . Filmska glasba mi je bila zelo všeč,  selekcioniranje igralcev je odlično, saj so liki izjemno prepričljivi, njihova umestitev in vloga v pripovedi pa zelo dobro zastavljena. Zame osebno najbolj moteč element je konec, kajti menim, da je režiserka-scenaristka v želji po šokantnem zaključku uporabila  preveč ekstremno rešitev. Bistvo nebi bilo okrnjeno tudi, če bi izbrala kakšno manj radikalno rešitev.

Ocena:

Due Date (2010)

Slovenski naslov: Draga, počakaj, sem na poti
Država: ZDA
Leto: 2010
Žanri: Komedija
Dolžina: 95',  Imdb
Režija: Todd Phillips
Scenarij: Alan R. Cohen, Alan Freedland, Adam Sztykiel, Todd Phillips
Igrajo: Robert Downey Jr., Zach Galifianakis, Michelle Monaghan, Jamie Foxx, Juliette Lewis, Danny McBride

Todd Phillips se je v zadnjem desetletju profiliral v enega najbolj uspešnih režiserjev znotraj komičnega žanra. Ta 41-letni Newyorčan je sprva režiral dokumentarne filme, leta 2000 je predstavil Road Trip, svoj igrani prvenec, ki je kasneje postal velika uspešnica. Tri leta pozneje je posnel Old School in znova zadel v polno. Film je postal uspešnica, Phillips pa je počasi gradil ime znotraj žanra. Nekaj časa je bil v igri za režijo Borata (pomagal je pri scenariju), meda je celo posnel nekaj materiala, a je zaradi nesoglasij s Sacho Cohenom zapustil režiserski stolček. Prekrokana noč (The Hangover) je film, ki je Phillipsa dokončno uvrstil med žanrske težkokategornike, njegovo ime je postalo odlična reklama za njegove filme. Že danes je jasno, da bo nadaljevanje Prekrokane noči, ki v kinodvorane prihaja nekje sredi letošnjega leta, velikanska uspešnica. Kljub dejstvu, da Phillips ne spremeni v zlato vsega, česar se dotakne in da bo zelo težko dosegel kakovost prve Prekrokane noči. A pustimo se presenetiti in se raje posvetimo naslovnem filmu, ki ga v domačih kinodvoranah vrtijo pod naslovom - Draga, počakaj, sem na poti.

Peter Highman (Downey Jr.), je poslovnež na poti domov. Iz Atlante se vrača v Los Angeles, kjer ga čaka noseča soproga, ki bo čez nekaj dni povila njunega prvorojenca. Že preden se vkrca na letalo, doživi manjši nesporazum. Slabo voljo mu povzroči bradati možakar, njegovo ime je Ethan Tremblay (Galifianakis) in prav tako kot Peter, potuje v Los Angeles. Ethan želi  postati igralec, v ta namen je posnel nekaj tematskih promocijskih fotografij, ki mu bodo pomagale pri iskanju primerne vloge. Manjši nesporazum med poslovnežem in bodočim igralcem se nadaljuje tudi na krovu letala in se kmalu sprevrže v resen prepir, ki se slabo konča za oba. Zaradi ogrožanja varnosti oba vržejo z letala, za povrh pa končata na letalski črni listi, kar pomeni, da na potovanja z letalom za nekaj časa lahko pozabita. Krajši konec je vseeno potegnil Peter, saj je na letalu pustil dokumente in denarnico, pri sebi ima le mobilni telefon. Ethana se želi odkupiti za nevšečnost, ki jo je povzročil, zato Peteru ponudi prevoz do Los Angelesa. Vmes je namreč najel avto, v Los Angeles se bo odpravil z avtomobilom. Peter je v brezizhodnem položaju, brez denarja in dokumentov, zato mu ne preostane nič drugega, kot da ponudbo sprejme. Če bi vedel v kaj se podaja, bi verjetno še enkrat premislil.

Robert Downey Jr. je v zadnjih letih odličen in je verjetno prišel do točke v karieri, v kateri lahko izbira vloge. O Phillipsu sem že pisal v uvodu, tretji pomemben član projekta Due Date je Zach Galifianakis, ki je verjetno najbolj vroč komik ta hip. Galifianakis pridno izkorišča svojo trenutno pozicijo, zato ne čudi, da zadnje čase dobiva vedno več prostora pri različnih (komičnih) projektih. Ob pogledu na ekipo (tudi scenaristično), ki je stala za tem projektom in pretežno pozitivnimi odzivi, sem vseeno pričakoval več. Občutki so pozitivni, Due Date je povsem solidna komedija, ki lepo zapolni družinski popoldan, a tukaj se je dalo zgodbo in dobro kemijo med Robertom in Zachom še nekoliko bolje unovčiti. Jasno je, da film ceste mora vsebovati tudi nekaj adrenalinski vložkov, toda imam občutek, da so ustvarjalci nekoliko pretiravali in brez potrebe iskali spektakularnost. Stranski liki ne pustijo nobenega pečata, Petrova iracionalna dejanja, delujejo nekoliko vsiljeno. Na drugi strani se njegovo sovraštvo in nerazumevanje do Ethana prehitro spremeni v iskren prijateljski odnos.  Komedija je zahteven žanr, zato je zelo težko najti pravo ravnotežje med pretiravanjem in realnostjo. Navsezadnje me je film nekajkrat spravil v smeh, kar tudi nekaj šteje. Všeč mi je bila tudi glasba, halucinacije med vožnjo v avto-raketoplanu ob Hey You v ozadju, so primer takšnega,  zabavnega detajla. Skratka, všečna komedija, ki verjetno ne bo prav dolgo ostala v spominu,  a zato brez težav opravi svoje poslanstvo in ponudi 90 zabavnih minut.

Ocena:

Welcome to the Rileys (2010)

Slovenski naslov: Ni naslova
Država: VB, ZDA
Leto: 2010
Žanri: Drama
Dolžina: 110',  Imdb
Režija: Jake Scott
Scenarij: Ken Hixon
Igrajo: James Gandolfini, Kristen Stewart, Melissa Leo, Eisa Davis, Tiffany Coty

Ime režiserja mi ni pomenilo dosti, le priimek bi lahko povezal z kakšnim bolj znanim imenom. Z Ridleyem ali Tonyjem, tako na prvo žogo. Če ste tako kot jaz razmišljali v tej smeri, potem ste na pravi poti. Jake res prihaja iz filmske dinastije Scott, njegov oče je prav Ridley Scott. Zato ne čudi, da se je tudi Jake znašel v filmskih vodah. Doslej je večinoma snemal glasbene dokumentarce in videospote za znane glasbene skupine in posameznike, naslovni film je njegov drugi celovečerec. Scott je snemal po scenariju Kena Hixona (Inventing the Abbotts, City by the Sea), oče Ridley pa je prevzel vlogo producenta. Film je bil premierno predvajan na lanskem Sundanceu.

Doug (Gandolfini) je lastnik manjšega podjetja. Prodaja materiala za vodovod in ogrevanje mu je omogočila lepo hišo v predmestju in dolgoročno finančno stabilnost. Enkrat tedensko se dobi s prijatelji in se prepusti moškim zgodbam in igranju pokra. Natakarica Vivian je njegova dolgoletna ljubica, ki mu ponuja vse tiso, kar ne dobi doma. Z ženo Lois (Leo) živita na čustveni distanci. Kot popolna tujca z vnaprej določenimi vlogami v skupnem gospodinjstvu, vsak opravi svoje obveznosti in tu se vse konča. On se zateka v garažo, kjer se  predaja tobaku in melanholiji, ona že zelo dolgo ni zapustila hiše, dolgčas preganja z branjem knjig in slikanjem. Seveda, obstaja razlog za takšno stanje. Rileyeva sta pred leti izgubila hčerko, njunega edinega otroka, boleča izkušnja ju je močno usidrala na nasprotnih bregovih. Doug želi živeti naprej, Lois je obtičala preteklosti in ne kaže nobene želje po spremembi. Doug se bo kmalu odpravil na poslovno konvencijo v New Orleans, zato poskuša prepričati Vivian, naj prevzame vlogo njegove spremljevalke. Ko ta nekaj dni pred odhodom umre, se Doug sam odpravi na pot, njegova glava je polna črnih misli, njegova prihodnost en sam nesmisel. V New Orleansu se komaj prebija skozi celodnevna poslovna srečanja, med sprehodom se odloči obiskati striptiz bar. V neuglednem lokalu spozna Mallory (Stewart), mladoletno striptizeto, ki ga s svojim videzom neverjetno spominja na pokojno hčerko.

Ja, Welcome to the Rileys nam ne odkrije nič novega, saj nam ponudi predvidljivo zgodbo in zaplet, ki smo ga videli že mnogokrat. Oče ne more preboleti razpada družine, a se mu nenadoma ponudi priložnost za nov začetek. Naenkrat lahko počne nekaj, kar ima smisel, nekaj kar bo znova oživelo njegova očetovska čustva. Zato pokliče ženo in ji enostavno pove, da nekaj časa ne bo prišel domov. Žena ga seveda dovolj dobro pozna, da ji je jasno, da Doug misli povsem resno. Odnos Doug in Mallory se kljub težavnim začetkom začne razvijati v obetavni smeri, na drugem koncu Amerike se Lois  po Dougovem klicu prebudi iz čustvene kome in odloči, da bo končno zapustila hišo. Še več, usede se za volan Dougovega avtomobila in se odpravi na pot. Njena destinacija - New Orleans. Kot sem že povedal, film pripoveduje znano zgodbo, a je kakovost vsake pripovedi odvisna od načina, kako je povedana in seveda od neposrednih izvrševalcev, oz igralcev in njihove interpretacije. Prav igralski preformans je najmočnejše orožje Rileyevih. Za večino sta Gandolfini in Leo solidna igralca, zame še nekoliko več kot solidna, Kristen Stewart, mlado zvezdo vampirske sage večina recenzistov opazuje v luči njenih nastopov v megauspešni franšizi in jo izpostavlja kot najšibkejšega člane zasedbe. Sam ne čutim enako in menim, da je Stewart iz vloge iztisnila prav tisto, kar se je od nje tudi pričakovalo. Odigrala je dobro, s svojimi igralskimi značilnostmi predstavlja dobro izbiro za vlogo izgubljene najstnice. Originalni scenarij naj bi vseboval drugačen, nekoliko bolj melodramatičen konec, ki piha na dušo ljubiteljem srečnih koncev. Režiser se je po moje dobro odločil in nam ponudil nekoliko manj pocukran, a kljub temu optimističen zaključek, ki pri gledalcu poraja občutek zadovoljstva. Dobrodošli pri Rileyjevih je povsem spodobna družinska drama, ob kateri sem se brez problema povezal z liki, z zanimanjem spremljal njihove usode in na koncu zadovoljen zaključil, da sem videl zelo soliden film.

Ocena: 7.0/10

Naključni trojček št. 8

The Station Agent (2003)

SLO: Postajni agent

IMDB 

Država: ZDA

Režija: Thomas McCarthy

Igrajo: Peter Dinklage, Patricia Clarkson, Bobby Cannavale

Potem ko umre njegov najboljši (edini) prijatelj, se Fin odloči preseliti v 

New Jersey. Na ruralnem področju ob železniški progi je podedoval hiško, 

v kateri so nekoč živeli odpravniki vlakov. Fin je redkobesedni pritlikavec,

ki ne mara družbe. Toda kmalu po prihodu ga začne moriti jezikavi Joe, 

lastnik avtodoma, prirejenega za prodajo hitre hrane. Fin in Joe po naključju 

spoznata Olivio, umetnico, katere življenje je zaznamovala družinska tragedija.

Nihče ne pričakuje, da bi nenavadna trojica lahko postala kaj več, toda, tri 

osamljene duše počasi spletejo iskreno prijateljstvo.  

Arlington Road (1999)

SLO: Skrivnost ulice Arlington

IMDB

Država: ZDA

Režija: Mark Pellington

Igrajo: Jeff Bridges, Tim Robbins, Joan Cusack

Profesor Michael Faraday je vdovec, ki živi z desetletnim sinom. Fantova mama 

je bila agenta FBI, ki so jo ubili med opravljanjem dolžnosti. Michael se je dolgo 

boril z bolečo izgubo, šele nekaj let kasneje se je spravil v red in zdaj je končno 

na dobri poti proti normalnemu življenju. Pri tem mu je veliko pomagala družina 

Lang, ki se je pred kratkim preselila v hišo v neposredni bližini.  Michaelov sin 

in njegov sovrstnik iz družine Lang kmalu postaneta najboljša prijatelja in vse bi 

bilo idealno, če ne bilo Michaelove sumničavosti. Nekaj pri Langovih mu ne štima, 

zato se odloči, da bo zadevo podrobneje raziskal. 

In Bruges (2008)

SLO: Morilca na kolektivca

IMDB 

Država: VB, ZDA

Režija: Martin McDonagh

Igrajo: Colin Farrell, Brendan Gleeson, Ralph Fiennes

Ray in Ken bosta božične praznike preživela v Belgiji. V starodavnem mestu 

Bruges sta bila poslana na prisilni dopust. Ray in Ken sta namreč poklicna 

morilca, v Belgijo ju je napotil  njun londonski šef Harry. Njun zadnji posel 

se ni končal po načrtih, Ray je storil napako, ki mu ne da miru. Ken se v 

nasprotju z Rayom dobro zabava in sprva niti ne opazi, v kako resno krizo 

je zabredel njegov »poslovni« partner.

Napovedi - Incendies

Jeanne in Simon Marwan sta brat in sestra, pred kratkim sta izgubila mamo. 

Obisk notarske pisarne bi moral biti formalnost, pooblaščenec bo odprl materino 

oporoko in z vsebino seznanil  Jeanne in Simona. Ko notar odpre oporoko, ju čaka 

veliko presenečenje. Notar Jeanne izroči pismo za očeta, ki naj bi bil mrtev. 

Simon prav tako dobi pismo, ki ga mora izročiti bratu, za katerega še nikoli ni slišal. 

Brat in sestra se odpravita na Bližnji vzhod, kjer bosta poskušala uslišati materino 

zadnjo željo. Razburljivo raziskovanje družinske preteklosti se lahko začne.

Nominacija za oskarja - tujejezični film.

IMDB                    Kino ZDA: April 2011                          Kino SLO: ?

Unstoppable (2010)

Slovenski naslov: Neustavljiv
Država: ZDA 
Leto: 2010
Žanri: Akcija, Drama, Triler
Dolžina: 98' Imdb
Režija: Tony Scott
Scenarij: Mark Bomback
Igrajo: Denzel Washington, Chris Pine, Rosario Dawson, Ethan Suplee, Kevin Corrigan

Če ste videli kakšno epizodo humoristične serije My Name Is Earl vam je potem že v uvodu bilo jasno, da bo Earlov brat Randy tisti, ki bo nekaj zajebal. Dva premikača vagonov, ki bi jima težko zaupal še delo z viličarjem dovolita, da iz postaje brez nadzora uide tovorni vlak, ki ima v svoji kompoziciji poleg različnih surovin tudi nekaj vagonov z nevarno, zelo toksično snovjo. Premikača se odpravita za drvečim vlakom, njihova prizadevanja za ustavitev vlaka so seveda neuspešna. Situacija postaja iz minute v minuto bolj resna, ko celotno zadevo odkrijejo mediji, si vodilni ljudje v železniškem podjetju že pulijo lase. Kljub opozorilom, da je takšna odločitev lahko napačna se odgovorni odločijo za tvegano ustavitev z ovirami na tračnicah. Kmalu se celotni dogodek sprevrže v medijsko atrakcijo, ki postane še bolj dramatična, ko poizkus ustavitve vlaka spodleti. Zdaj vlak drvi proti gosto naseljenem področju, ovinek na vhodu v postajo pa je prehud, da bi se ga dalo speljati s takšno hitrostjo. Edino upanje sta Frank (Denzel Washington) in Will (Chris Pine), ki se s svojim vlakom nahajata nekaj kilometrov pred pobeglim vlakom.

Ko režira Tony Scott, je velika verjetnost, da je pred kamerami tudi Denzel Washington, saj sta skupaj posnela že pet filmov. Filmov ne bom našteval, zgolj kot zanimivost naj omenim, da se je njun predzadnji skupni projekt  (Ugrabitev metroja Pelham 123) prav tako odigral na tračnicah. Pelham ni bil ne vem kako uspešen, kritiki ga niso preveč marali, tudi občinstvo je film sprejelo bolj mlačno, a je ta kljub temu svojo pot končal z dobičkom (65 milijonov $). Zakaj potem ne ponoviti recepta in znova poskusiti s podobno zgodbo. Tokrat vlaka niso odpeljali ugrabitelji, zato avtorji niti niso potrebovali glavnega negativca, to vlogo je prevzel nekoliko svojeglav vlak, ki nesramno uide nadzoru. Moram priznati, da so mi odlične ocene, ki jih je film prejel pravi misterij, saj v filmu nisem videl nič kar bi me vsaj malo navdušilo. Saj ne rečem, po prvi tretjini sem dojel kakšen film gledam in začel vse skupaj dojemati kot čisto zajebancijo. Če film gledaš s takšnim pristopom potem lahko zaslediš nekaj komičnih vložkov in všečen cinizem, toda kljub temu je butastih prejemov preveč, da bi filmu podelil visoko oceno. Imam občutek, da so ustvarjalci v svojih glavah opravili že skoraj vso vsebinsko dodelavo, ko so na tirnice postavili Denzela. Saj povprečen gledalec ne potrebuje drugega zagotovila, dovolj je že podatek, da se na isti progi pelje tudi Denzel, stari maček, strojevodja ki  premore toliko izkušenj, kolikor ne vse pametne glavce železniškega podjetja skupaj. Kljub temu, da bo čez nekaj dni končal na zavodu za zaposlovanje je pripravljen tvegati življenje, da ustavi drvečo gmoto. Spotoma bo še mladega Willa poučil, da teorija ni vse pri železničarskem poklicu, vmes bosta postala prijatelja in si za konec od Dawsonove prislužila poljub.

Ocena: 5.5/10

The Fighter (2010)

Slovenski naslov: Ni naslova 
Država: ZDA
Leto: 2010
Žanri: Biografija, Drama, Športni
Dolžina: 115',  Imdb
Režija: David O. Russell
Scenarij: Scott Silver, Paul Tamasy
Igrajo: Mark Wahlberg, Christian Bale,  Amy Adams, Melissa Leo, Mickey O'Keefe, Jack McGee

Preden sem začel s pisanjem tega prispevka, sem naredil manjšo raziskavo o filmih z boksarsko tematiko. Med ljubitelji filma se je razvnela debata o tem, kateri film si sploh zasluži naslov najboljšega boksarskega filma. Ob pogledu na številne lestvice lahko razberemo, da so filmi s takšno tematiko stalnica skozi celotno filmsko zgodovino. Še več, lepo število boksarskih filmov si je prislužilo številne filmske nagrade, če se pa omejimo le na tisto najprestižnejšo pridemo do zanimivih podatkov. Devet različnih filmov je prejelo vsaj en zlati kipec. Največ oskarjev je prejel Kazanov On the Waterfront in sicer osem, drugo mesto pripada Eastwoodovem Million Dollar Baby, ki je prejel štiri kipce, veliko trojko pa zaokrožuje s tremi oskarji nagrajeni Rocky. Nominacij in nominirancev je seveda bilo še veliko več, kar nas nekako pripelje do zaključka, da so boksarski obračuni sila hvaležno filmsko gradivo in verjetno ni športa, ki bi ga tolikokrat uporabili za filmsko snov. Zadnji v nizu je The Fighter, ki si je prislužil 7 oskarjevskih nominacij in že po zakonu verjetnosti lahko pričakujemo, da bo kakšen izmed zlatih kipcev končal na njegovem kontu.

Micky Ward je obetaven boksar, ki je vodenje kariere zaupal mami Alice, vlogo trenerja je prevzel polbrat Dicky. Toda družinska naveza ne deluje najbolje,  saj je Micky vedno bolj nezadovoljen z materinim načinom vodenja njegove kariere. Še manj mu je v pomoč Dicky, ki je tako kot mlajši brat pokazal veliko talenta in v boljših časih doživel nekaj zvezdnih trenutkov. Nekoč je na tla spravil celo velikega Sugar Raya. Danes je Dicky le bleda senca uspešnega boksarja, njegove težave z mamili so sčasoma prerasle v hudo odvisnost. Zaradi tega trpi Mickyjeva pripravljenost, treningi so pomanjkljivi, pripravljenost na dvoboje površna. Ko ga Alice in Dicky spravita v ring z neprimernim nasprotnikom in tako v ospredje postavita kratkoročno finančno korist, je to za Mickyja kaplja čez rob. Odloči se pretrgati sodelovanje z družino, odločitev podpira tudi njegova punca Charlene. Prav Charlene je po mnenju družine glavni razlog za Mickeyevo »obračanje hrbta« družini. Med tem Dicky tone vedno globlje. Nepremišljena (nezakonita) dejanja se vrstijo, njegova aretacija in odhod za zapahe je le logičen sled dogodkov. V tistih dneh, ob vsej medijski izpostavljenosti celotne družine je malokdo verjel v Mickeyevo vrnitev v ring.

Na režiserskem stolčku je David O. Russell (Flirting with Disaster, Three Kings, I Heart Huckabees), ki je tako že tretjič združil moči z Markom  Wahlbergom, ki se je znašel v dvojni vlogi, saj njegovo ime najdemo tudi med producenti. Wahlberg je kar aktiven  in dokaj uspešen producent, saj je med drugim produciral zelo uspešni tv seriji Entourage in In Treatment, kot producent je sodeloval tudi pri trenutno aktualni Boardwalk Empire, ki jo pravkar predvajajo na regionalnem HBO-ju. Kakor sem razbral iz različnih člankov o nastanku naslovnega filma, je prav Wahlberg bil eden od najpomembnejših ljudi v ozadju celotnega projekta.  Film bi morali posneti že nekaj let nazaj, a je snemanje večkrat prestavljeno zaradi različnih vzrokov.  Čeprav je v filmu v ospredju Mickyjeva zgodba, le za odtenek manj prostora je namenjeno usodi njegovega polbrata Dickyja Eklunda, v podobi izjemnega Christiana Balea. Bale je znova manifestiral skoraj fanatično predanost vlogi, v želji po čim pristnejši upodobitvi resničnega Eklunda je znova  izgubil veliko kilogramov,  a to je le tisto kar je najbolj opazno. Njegova priprava na vlogo vključuje še veliko manjših »eksperimentov,« ki jih igralec opravi  na lastno pest, njegovo poglabljanje v karakterne značilnosti in življenjske navade lika zagotovo igra pomembno vlogo v kasnejši interpretaciji le tega. Skoraj vsi se strinjajo, da je prav Bale najsvetlejša zvezda v sicer odličnem igralskem kadru. Tudi  Wahlberg je prispeval svoj delež, s svojo vlogo je opravil konkretno, odlično podporo mu ponujajo stranski liki, med katerimi poleg Bale še najbolj izstopata Amy Adams in Melissa Leo. Russell je dogajanje v ringu snemal z televizijskimi kamerami za prenose boksarskih dvobojev, ter tako pri gledalcu poskušal doseči efekt spremljanja čisto pravega boks meča. The Fighter je zelo dober film, a me vseeno ni tako močno prepričal, kot sem pred ogledom pričakoval. Režiser je sicer odlično ujel družinski konflikt, karakterizacija obeh glavnih likov je dobra, a se ne morem znebiti občutka, da je film po nepotrebnem razdeljen na dve vzporedni zgodbi. Prav zaradi tega, Mickyjeva zgodba ne zadiha s polni pljuči in ne doseže polnega potenciala. Največji krivec  je zagotovo Dickyjeva usoda, ki kljub svoji zanimivosti nebi dosegla takšnega efekta, če v tej vlogi nebi gledali Balea. Kot da bi šel na rock koncert in bi na odru skoraj polovico koncerta gledal predskupino, ki je vsaj toliko zanimiva kot glavna skupina in se na koncu nebi mogel odločiti, kdo je bil zvezda večera. Vem, da je to kar sem napisal svojevrsten paradoks, saj več kvalitetnih sestavin načeloma pomeni večjo kakovost, a tukaj vseeno čutim določen kontraučinek. Mislim, da je režiser odšel preveč v širino in tako izgubil na ostrini same pripovedi. A to je le moje amatersko mnenje, film mi je kljub temu bil všeč in se ga definitivno izplača videti.

Ocena: 7.5/10