Frankie & Alice

Slovenski naslov: Ni naslova
Država: Kanada
Leto: 2010
Žanri: Biografija, Drama
Dolžina: 101',  Imdb
Režija: Geoffrey Sax
Scenarij: Cheryl Edwards, Marko King
Igrajo: Halle Berry, Stellan Skarsgård, Phylicia Rashad, Chandra Wilson, Alex Diakun

Dolgo je trajalo, preden sem zadnjem filmu Halle Berry sploh ponudil priložnost. Kritiki so film popljuvali, glas ljudstva na IMDB je ponujal žalostno povprečje, zato res nisem imel veliko razlogov za optimizem. Nominacija za zlati globus za glavno igralko je vseeno dovolj dobro priporočilo, nekaj je pomagalo tudi to, da v filmu igra Stellan Skarsgard. Režiserja ne poznam, poizvedovanje me je poučilo, da je Britanec uspešno režiral nekaj televizijskih projektov, leta 2005 je debitiral s celovečercem White Noise, v naših kinodvoranah smo lahko videli akcijsko pustolovščino Alex Rider: Operacija Strela.

Drama bazirana na resničnih dogodkih, v središče postavi temnopolto striptizeto Frankie in njene psihične težave, ki jo naprej pripeljejo na policijsko postajo in kasneje v psihiatrično ustanovo, v kateri ta po naključju pride v roke dr. Ozu.  Čeprav ne dela s pacienti in večinoma poučuje študente, se Oz odloči prevzeti zdravljenje, kajti primer se zdi zelo zanimiv. Doktorju kmalu uspe identificirati vrsto bolezni, ko ugotovi da Frankie boleha s shizofrenijo, ali bolj natančno, sindromom razcepljene osebnosti. Navadno je na videz povsem običajen dogodek, ali kakšen detajl odgovoren za napad, po katerem Frankie postane povsem druga oseba. V nekaterih primerih kontrolo prevzame ženska, ki se ima za belopolto aristokratinjo, včasih se pojavi tudi mlada deklica, ki je kot vse kaže refleksija na njeno otroštvo. Dr. Oz se zaveda, da so korenine problema skrite v preteklosti, ko se je zgodilo nekaj, kar je sprožilo razcepljenost. Soočanje pacientke z dogodki iz preteklosti je edini način, s katerim lahko pride do jedra problema, kar ne bo lahka naloga. Dogodek, ki je odgovoren za trenutno stanje je zakopan globoko v pacientkini podzavesti.

Kot sem omenil že v uvodu, po obupnih kritikah sem resno premišljeval, ali naj sploh gledam film. Včasih je treba ponuditi priložnost tudi kakemu naslovu, ki ga večina ne mara, kajti ni nujno, da boste enakega mnenja. Sploh ko gre za film, pri katerem ni pričakovanj. Potem je vsak pozitiven detajl plus. In F&A ni film brez plusov, v resnici sem videl veliko slabših filmov, ki so se pri kritiki in publiki veliko bolje odrezali. Končni vtis je za silo zadovoljiv, a moram priznati, da je prva polovica veliko boljša od druge, v kateri terapija počasi razkriva razloge psihične motnje. Do polovice sem bil popolnoma skoncentriran, zanimali so me razlogi, ki so Frankie spravili na psihiatrijo, a ko se je v zgodbo začela vedno bolj vpletati preteklost z nezanimivimi flashbacki,  je film začel rapidno izgubljati na zanimivosti. Terapija, ki je sprva obljubljala misterij je počasi drsela proti predvidljivem zaključku, vsaka nova hipnoza in vedno hitrejše menjavanje osebnosti pri glavni protagonistki je neučinkovito, razkrite skrivnosti ne potešijo apetitov po presenečenju. »Sprožilci,« ki na površje privabijo razcepljeno osebnost so pogosto banalni, zato se sprašujemo, kako je Franki sploh živela pred tem, kako je sploh funkcionirala kot oseba?  Počasi me je prevzemal občutek, da gledam kakšno nanizanko, v kateri v zadnjih nekaj minut razrešijo vse dileme, film je vedno bolj spominjal na kakšen Hallmark  izdelek. Tukaj se je verjetno dalo iztržiti več, a podatek, da je na scenariju delala ekipa sedmih scenaristov potrjuje tezo, da preveč babic praviloma porodi kilavega otroka. Dobre strani filma so  Halle Berry in osnovni zaplet, toda dobri temelji niso vedno dovolj, za uspešno gradnjo. Filmu bi na številčni lestvici od 1 do 5, dal oceno 2.5, a tukaj bom zaokrožil navzdol, ker je trojka definitivno preveč. Zraven bi pripomnil, da naslovni film nikakor ni filmski izmeček, le preveč brezlično-povprečen, da bi bil zaslužil več pozornosti.

Ocena: