Sykt lykkelig (Happy, Happy)

Slovenski naslov: Ni naslova
Drugi naslovi: Happy, Happy
Država: Norveška
Leto: 2010
Žanri: Komedija, Drama
Dolžina: 85',  Imdb
Režija: Anne Sewitsky
Scenarij: Ragnhild Tronvoll, Mette M. Bølstad
Igrajo: Agnes Kittelsen, Henrik Rafaelsen, Joachim Rafaelsen, Maibritt Saerens, Oskar Hernæs Brandsø, Ram Shihab Ebedy

Happy, Happy  sem prvič zasledil na tekmovalnem sporedu zadnjega Sundancea, v kategoriji, ki je zapolnjujejo neameriški filmi je prejel nagrado žirije. Režiserski prvenec mlade norveške režiserke Anne Sewitsky nas popelje na norveško podeželje, v snegom okovano pokrajino, kjer se ne dogaja prav veliko. Zato je prihod nove družine v sosednjo hišo prvovrsten dogodek, ki se ga Kaja, učiteljica sredi tridesetih let, zelo veseli. Ob nekoliko vase zaprtem soprogu Eiriku in njunem sinčku, bi ji še kako prav prišla soseda-prijateljica, zato močno upa, da ji novi sosedje bodo všeč. Ko nova družina končno prispe, Kaja ne more prikriti svojega navdušenja. Prišleki delujejo zelo sofisticirano, s svojim temnopoltim posvojenim sinčkom, dobrimi službami in uglajeno-sproščenim nastopom takoj osvojijo Kajino srce. Zelo hitro se domenijo za skupno večerjo, tudi sinčka sta podobne starosti, kar je dodaten razlog za prijateljevanje. Po začetnem otipavanju se sosedje počasi odpirajo, ob žlahtni kapljici je kramljanje ob večerji veliko bolj zanimivo, nehote so izrečene stvari, ki bi drugače ostale zamolčane.  Počasi izvemo podrobnosti o obeh družinah. Kaja in Eirik že več kot eno leto nista konzumirala zakona, a tudi novi sosedje niso tako popolni. Elisabeth in Sigve sta prišla na podeželje, ker poskušata rešiti njun zakon. Elisabethina nezvestoba je sprožila krizo, ki jo zakonca poskušata prebroditi. Zdaj že imamo zanimivo zmes. Nezvesto soprogo, užaljenega moža, žensko, ki že eno leto ni seksala in njenega moža, ki meni, da eno leto brez seksa niti ni tako kritično za uspešno funkcioniranje zakona. Skoraj bi pozabil omeniti otroka, ki se nekako v ozadju na pobudo staroselca odločita za nekoliko nenavaden način igranja. Beli prepriča črnega, da je se najbolje lahko zabavata, če bo črni prišlek igral sužnja, on pa bo prevzel vlogo njegovega gospodarja.

Kaja, glavni lik naslovne črnohumorne komične drame je nekakšna norveška različica Sally Hawkins iz Happy-Go-Lucky. Resda sta njen optimizem in odkritosrčnost nekoliko manj nalezljiva, a Kaja Anne Sewitsky in Leighova Poppy imata kar nekaj skupnih točk. Kaja je veliko bolj nesrečna, kot si to sama upa priznati, zato okoli hodi z obrazom raztegnjenim v nasmeh in skorajda obupno išče kogarkoli, ki bi ji bil pripravljen podariti vsaj malo pozornosti. Na neki točki izvemo, da je odrasla pri različnih krušnih družinah, zato je hvaležna, da ji je uspelo zviti lastno družinsko gnezdo. A počasi spoznava, da to ni dovolj, da si zasluži več. Več ljubezni, spoštovanja in topline. Dozdeva se ji, da je njen zakon zašel v slepo ulico. Ko se v sosednjo hišo preseli na videz popolna družina, si Kaja zelo močno prizadeva navezati prijateljski odnos s prišleki. To ji tudi uspe, a kmalu tudi v sosednji hiši opazi razpoke v na prvi pogled popolni fasadi. Vemo, da alkohol pogosto sprosti marsikakšno zavoro, nemalokrat podre človekove obrambne mehanizme in ga potisne na pot, na katero se navadno nebi podal. Takrat se zgodijo stvari, ki so predstavljajo nekakšna prelomnico in kot vidimo tukaj, na novo definirajo življenjske poti protagonistov. Eni spoznajo, da ljubezen še ni umrla, da so je le nekoliko potuhnila in je potrebovala zgolj močnejšo spodbudo. Drugi na tej prelomnici spoznajo, da morajo postaviti piko na pomembno poglavje in obrniti nov, nepopisan list. Kreniti naprej in srečo poiskati drugje. Happy, Happy  se gleda zelo tekoče, zanimivi protagonisti se pogosto znajdejo v nerodnih situacijah, v katerih gledalec najde največ zabavne vsebine. Dobro delo opravijo igralci, a najbolj v spominu ostane odlična Agnes Kittelsen.

Ocena: