Les petits mouchoirs

Slovenski naslov: Ni naslova
Drugi naslovi: Little White Lies
Država: Francija
Leto: 2010
Žanri: Drama, Komedija
Dolžina: 154', Imdb
Režija: Guillaume Canet
Scenarij: Guillaume Canet
Igrajo: Francois Cluzet, Marion Cotillard, Benoît Magimel, Gilles Lellouche, Laurent Lafitte, Valérie Bonneton

Z režiserjem Guillaumejem Canetom sem se prvič srečal nekaj let nazaj, name je naredil več kot dober vtis s svojim drugim celovečercem Nikomur ne povej (Ne le dis a` personne). Sledila je kar štiri leta dolga režiserska  pavza, ki jo je Francoz prekinil lani, z naslovnim filmom. Sicer je Canet priznan igralec, nazadnje sem ga videl ob Emirju Kusturici v solidnem vohunskem trilerju L'affaire Farewell, te dni je aktualna tudi ameriško-francoska koprodukcija, romantična drama Last Night, v kateri Canet igra ob Keira Knightley, Samu Worthingtonu in Evi Mendes. Ne glede na njegove igralske izkušnje mi je Canet zanimiv predvsem v vlogi režiserja, za svoj tretji celovečerec je sam spisal tudi scenarij.

Les petits mouchoirs je film, ki nam ob izdatni minutaži predstavi veliko likov, zato njihovo posamično predstavljanje verjetno nebi bilo preveč smiselno. Pripoved se osredotoča na skupino prijateljev in njihova življenja, ter neljubi dogodek, ki je obenem točka, v kateri se v njihova življenja vključimo tudi mi gledalci. Neljubi dogodek je v resnici težka prometna nesreča, v kateri je hudo poškodovan eden izmed najpriljubljenejših članov te skupine. In to ravno v času, ko bi morali vsi skupaj oditi na skupne počitnice, ki so skozi leta prijateljevanja postale tradicija. Po prvotnem šoku in obisku v bolnišnici se zbrani prijatelji odločijo, da se vendarle odpravijo na počitnice, ko sklenejo, da s svojo prisotnostjo prijatelju ne morejo kaj prida pomagati. Poškodovanec je v nekakšnem polzavestnem stanju in le občasno zaznava ljudi okoli sebe. Če bi se njegovo stanje poslabšalo, so lahko v nekaj urah vrnejo nazaj v Pariz. Tako tudi storijo in se kmalu odpravijo proti čudoviti hiši najpremožnejšega člana skupine, uspešnega lastnika manjšega hotela, ki že tradicionalno gosti prijatelje v svojem brezhibno urejenem počitniškem kompleksu ob morju. Čudovite peščene plaže, odlično vino in hrana, izleti z gostiteljevo luksuzno jahto, so dovolj prepričljivi, da odvrnejo črne misli in skrb za prijatelja, ki se bori za življenje v pariški bolnišnici. Naše druženje z njimi počasi odkriva kompleksnost odnosov med člani skupine in nas počasi seznanja s tegobami vseh vpletenih.

Vedno, ko se v ospredju najde večje število likov, kot je to slučaj tukaj, zelo pomembno vlogo igra režiserjeva spretnost pri doziranju minutaže sodelujočih in njegov občutek za karakterizacijo posameznih likov. Resda nekateri liki dobijo nekoliko več prostora, a vseeno tudi tisti, ki niso toliko izpostavljeni imajo svojo vlogo in nas uspejo zainteresirati. Največ prostora dobita Francois Cluzet in Marion Cotillard, ki na nek način prevzamejo vlogo tistih veznih elementov, ki držijo vse na kupu. Prvi pomembno vlogo prevzame zavoljo statusa uspešnega podjetnika, premožnega človeka, ki je svoj uspeh pripravljen deliti s prijatelji. Na drugi strani stoji Marion Cotillard, kot najmočnejši ženski član zasedbe, ki svojo čarobno privlačnostjo zbuja zanimanje (skoraj) vseh moških okoli sebe. Na sledi pomembnosti posameznih vlog je največ prostora namenjeno Cluzetovi krizi srednjih let, ki jo s svojim nenadnim priznanjem sproži eden izmed članov skupine in emocionalnim težavam Cotillardove, ki jo nesreča poškodovanega prijatelja najbolj prizadene, saj je z njim preživela nekaj časa v burni vezi, ki ni imela prihodnosti. Režiser že v uvodu postavi usodo poškodovanega prijatelja, kot nekakšen meč, ki visi nad glavami vseh sodelujočih, ter nato njegovo usodo izrabi, v čustveno nabitem zaključku. Skupina prijateljev na prijetnih počitnicah me je močno spominjala na iranski film Darbareye Elly, s to razliko, da se v francoskem filmu tragedija zgodi na samem začetku, ter je nato potisnjena v ozadje, do samega zaključka. Verjamem, da je Les petits mouchoirs lahko za marsikoga dolgočasen in nekoliko razvlečen, več kvalitet bodo prepoznali tisti, ki cenijo zgodbe, ki v precep vzamejo medčloveške odnose, filme, ki se posvečajo svojim likom in njihovimi emocionalnimi težavami. Lahko bi rekel, da Canet gledalcu ponudi jasen vpogled v funkcioniranje skupine tako ali drugače povezanih ljudi. Gledalec ima privilegiran položaj, saj lahko v  celoti povzame občutke vsakega posameznika in jih nato po lastni presoji umesti v skupinsko sliko. Nekaj dni po ogledu sem sešteval vtise in sem še vedno bil tam, kjer sem bil takoj po ogledu. Film se mi je dopadel, a vseeno ne tako močno, saj me je zmotilo kar nekaj stvari. Najbolj nesreča na začetku in usoda ponesrečenca, na katerega pozabijo najboljši prijatelji, zato ne čudi, da nanj pozabi tudi gledalec, kar spet neposredno vpliva na verodostojnost zaključka. Emo glasba tudi ne pomaga, objokani moški so nepotrebno dramatiziranje, s katerim poskuša režiser doseči efekt pri gledalcu. Čeprav zelo rad gledam Francoisa Cluzeta, mi ta deluje nekoliko prestar za svojo vlogo, isto velja za še starejšega prijatelja, ki živi ob morju. Nekoliko je neprepričljiva tudi cela skupina, tako po starostni strukturi, ko tudi po značajski kompatibilnosti. Imam občutek, da je režiser želel ustvariti pisano druščino, a nato pozabil na ujemanje značajev posameznih likov. Ne želim biti pretirano kritičen, kajti Les petits mouchoirs je film, ki zagotovo ima svoje trenutke, pohvaliti je treba igralski ansambel in dobro karakterizacijo večine likov. Canetov film je pozitivna filmska izkušnja, toda za boljši vtis bi moral ponuditi manj melodrame. Če malo bolje pomislim, je cel zaplet s prometno nesrečo odveč, a če ga nebi bilo, potem bi tudi možnost manipulacije bila bistveno zmanjšana. (+3)

Ocena: