Biutiful

 
Slovenski naslov: Ču do vi to
Država: Mehika, Španija 
Leto: 2010
Žanri: Drama
Dolžina: 148', Imdb 
Režija: Alejandro González Inárritu
Scenarij: Alejandro González Inárritu, Nicolás Giacobone
Igrajo: Javier Bardem, Maricel Álvarez, Guillermo Estrella, Hanaa Bouchaib, Diaryatou Daff, Luo Jin

Končno sem videl Biutuful. Film, ki je bil že dolgo nazaj podčrtan in prestavljen v rubriko »nujen ogled.« Inárritu me je s svojimi dosedanjimi filmi očaral tako močno, da sem bil prepričan, da tudi tokrat, ne glede na spremembe v načinu podajanju zgodbe in koncu sodelovanja z  Guillermom Arriago, lahko pričakujem dober film. Arriaga je spisal scenarij za prva tri Inarritujeva celovečerca, a kakor sem razbral iz medijev, je za prekinitev sodelovanja kriva scenaristova želja, po večjem avtorskem deležu. Arriaga naj bi želel delitev režiserskega stolčka z Unarritujem in prav zaradi tega naj bi med njima prišlo do kratkega stika. Kakorkoli, to zdaj niti ni tako pomembno, film je tukaj in že takoj v uvodu vam povem, da se mi je zelo dopadel.

Barcelona – sedanjost. Uxbal je oče dveh otrok, ločenec, ki je skrbništvo nad otroki dobil zavoljo manično depresivne bivše žene, njene nagnjenosti k alkoholu in neodgovornem življenju. Terapije v psihiatričnih ustanovah niso kaj prida pomagale, Marambrino stanje je bilo preresno, da bi lahko prevzela skrb nad otrokoma. Uxbal se preživlja s priložnostnimi posli, ki praviloma niso legalni. Priložnost za služenje denarja je našel na socialnem robu, med afriškimi in kitajskimi ilegalnimi prebežniki, kjer dela kot nekakšen posrednik med delodajalci in ilegalci. Afriškim ilegalcem dobavlja robo, ki jo ti potem prodajajo na mestnih ulicah, poleg ničvredne kitajske šare, ti v obtok spravljajo tudi mamila. Kitajci delajo v nečloveških razmerah, v ilegalnih tovarnah, kjer izdelujejo cenene ponaredke različnih blagovnih znamk, ki jih Uxbal potem preko svojih afriških prijateljev spravlja v promet. Kri v urinu ni nikoli dobro znamenje in tega se zaveda tudi Uxbal, ko poišče zdravniško pomoč. Po opravljenih testih je vse jasno. Zanj več ni rešitve, nihče mu ne more pomagati. Na voljo ima še nekaj mesecev kvalitetnega življenja. Operacija je nesmiselna, kajti rakaste celice so že zajele preveč tkiva. Soočen s kruto realnostjo Uxbal ne obupa, temveč poskuša zbrati čimveč denarja, ki ga bo zapustil otrokoma. V tem kontekstu se spet ponudi priložnost bivši ženi in se z otroci celo preseli v nekdanje skupno stanovanje. Namen je jasen; poskrbeti za otroke na najboljši možen način.

Po treh filmih, s katerimi je Inarritu dosegel velik uspeh s svojo mozaično, prepleteno pripovedno tehniko, z zgodbami, ki so se odvijale tudi na različnih kontinentih in v različnih jezikih, se je Mehičan odločil za povsem navadno filmsko pripoved. Linearna pripoved z enim likom v središču pozornosti, ter stranskimi liki, ki prostor dobivajo zaradi povezanosti z glavnim likom. Ču do vi to resno obravnava več vprašanj, od problematike ilegalnih prebežnikov, siromaštva, očetovstva in smrti. Vse to je  vkomponirano v izjemno realistično, življenjsko pripoved človeka na koncu življenjske poti. Uxbal se sooča s svojo minljivostjo zelo konstruktivno, lahko bi celo rekel, da se spusti v svojevrstno dirko s časom. Njegovi cilji so jasni, časovno omejeni z napredovanjem bolezni. Otrokoma želi zapustiti največ kar se da, zato tudi poskuša zgladiti stvari z bivšo ženo in ji ponudi še eno priložnost. Skozi zgodbo posameznika režiser v precep vzame najnižje sloje in kraje ki jih ne najdemo na razglednicah. Kot so zapisali že mnogi pred mano, Javier Bardem navduši v glavni vlogi, dobro se odreže tudi Maricel Alvarez v vlogi njegove psihično nestabilne bivše žene. Svet ki nam ga prikazuje Biutiful je grd in temačen, a obenem izjemno stvaren in prepričljiv, njegovi junaki so postavljeni v situacije, v katerih ne morejo izgubiti skoraj nič, razen življenja samega. Nekaj naslednjih vrstic utegne pokvariti ogled tistim, ki filma še niso videli. Proti koncu, ko je bolj ali manj jasno, kaj lahko pričakujem, sem se ujel v nezavestnem poskusu ustvarjanja optimalnega konca. Seštel dejstva in našel rešitev. Uxbal se še pred smrtjo poroči z mlado Afričanko, ki že vseskozi kaže, da je več kot usposobljena za materinsko vlogo. Ženska kmalu po poroki postane vdova, a z eno pomembno razliko. Ni več ilegalka in je obenem postala legalna skrbnica Uxbalovih otrok. Kasneje se lahko znova poroči možem, ki je bil prej v zgodbi deportiran v Afriko. A seveda to ni sladko-grenka drama, posneta zato, da pri gledalcu zbuja dobro počutje, temveč približek realnosti. A to ni tisto, kar sem želel izpostaviti s svojim amaterskim preoblikovanjem scenarija. Kar sem želel povedati je to, da je največji plus za film, če mu uspe vključiti gledalca v zgodbo, ga potegniti v dogajanje in ga povezati z liki. In prav moja prizadevanje, da bi težko situacijo rešil na optimalen način so dokaz, ki nesporno priča, da se me je film dotaknil. Dandanes je to kvaliteta, ki jo dosežejo le redki.

»Ču do vi to je vse tisto, česar še nisem storil: linearna zgodba, ki jo poganja en sam lik. Želel sem upodobiti preprosti izraz nekega zapletenega obstoja. Nekako Ču do vi to znova govori o temi, ki me obseda že vse osebno in poklicno življenje: gre za očetovstvo – za strah pred izgubo očeta, o očetovski vlogi in tistem trenutku, ko se začneš spreminjati v lastnega očeta in se tvoji otroci spreminjajo vate. Gre za izgubo – saj na koncu postanemo tudi tisto, kar smo izgubili. Gre za isto temo, a z drugačnega gledišča. Tu sem želel razbiti iluzije in razkriti resnico z nedvomnim učinkom intimnosti.« (Alejandro González Inárritu)

Ocena: