ponedeljek, 01. avgust 2011

Source Code


Slovenski naslov: Izvorna koda
Država: ZDA, Francija
Leto: 2011
Žanri: Misterij, ZF, Triler
Dolžina: 93',  Imdb
Režija: Duncan Jones
Scenarij: Ben Ripley
Igrajo: Jake Gyllenhaal, Michelle Monaghan, Vera Farmiga, Jeffrey Wright, Michael Arden

Tudi če Izvorna koda nebi imela tako zanimive igralske ekipe in če nebi za v ozadju imela tako mogočne propagandne mašinerije, bi film vseeno zbudil pozornost vseh, ki jim je prvenec  Duncana Jonesa  Luna (Moon,2009),  bil všeč.  In teh ni malo, marsikdo je v Jonesu (za tiste, ki tega še ne veste, Duncan je sin glasbene ikone Davida Bowija) videl zelo perspektivnega režiserja, čeprav je Jones Luno posnel v svojem 38. letu. V resnici je Jones po uspešnem debiju  upal, da bo zbral sredstva, za še en znanstvenofantastični  filmski projekt  z delovnim naslovom Mute. Jones je Mute zasnoval visokoproračunsko in ko mu kljub uspehu prvenca ni uspelo prepričati pomembnih mož z velikimi vrečami denarja,  se je odločil, da bo režiral Izvorno kodo. Jones še vedno ni obupal nad projektom Mute, kot vmesna stopnička na poti dokončne realizacije je nastal t.i. grafični roman z enakim naslovom, ki naj bi investitorje dokončno prepričal v filmske potenciale pripovedi, v katero Jones globoko verjame. No, dovolj o tem, kaj bi Jones želel snemati in raje poglejmo, kaj je že posnel.
Nižji vojaški častnik Colter Stevens se zbudi na vlaku za Chicago, ženska, ki ga nagovarja, je zanj popolna neznanka. Poskuša se spomniti kje je, a še vedno ni prepričan, ali ni sredi zelo živih sanj. In ko poskuša ugotoviti zakaj je v civilnih oblačilih, kaj počne na vlaku in kdo je ženska, ki ga očitno pozna pod drugim imenom, se zgodi eksplozija, v kateri Stevens in ostali potniki umrejo. Nato se vojak zbudi v nekakšni kapsuli, ženska na majhnem zaslonu pa ga obvesti, da je tisto kar je pravkar izkusil teroristični napad, v katerem je umrla večina potnikov.  Pojasnijo mu še, da sodeluje v vojaškem projektu z imenom Izvorna koda. Gre za zelo sofisticirano pogruntavščino, ki mu omogoča, da se za osem minut preseli v telo potnika, ki je izgubil življenje v terorističnem napadu. Njegova naloga je poiskati bombo in človeka ki jo je podtaknil, saj bo tako preprečil naslednji napad, ki ga je neznani osumljenec  že najavil. Največja težava je to, da ima stotnik na voljo le osem minut, preden vlak vedno znova uniči močna eksplozija. Zato ga oficirka zadolžena za vodenje misije, vedno znova pošilja nazaj, ponavljajočih osem minut v telesu pokojnika prinaša vedno nova spoznanja, ki so ključnega pomena, pri preprečevanju novega napada, ki se bo zgodil zelo kmalu.
Izvorna koda nas poskuša prepričati, da je tista resničnost v kateri živimo, le ena izmed možnih variacij resnice, nam dopoveduje, da okoli nas obstajajo čisto pravi paralelni svetovi, ki povsem neodvisno drug od drugega usmerjajo človeka po različnih šablonah. Znanstveniki so našli način, s katerim lahko posegajo v paralelne svetove, delajo premostitve s katerimi v naključnega izbranca vstavijo razum/bitje človeka iz njihovega sveta. A tu ni konec, ta je nato zmožen povsem neodvisnega ustvarjanja  novih paralelnih svetov, kajti z vsakim posegom se nekaj spremeni, kar sproži nastanek nove paralele.  Komplicirano? Znanstveno neutemeljeno?  Seveda, a to niti ni moteče, saj je za gledalca pomembno zgolj to, da razume princip, ki Gyllenhaalu omogoča prehajanje med svetovi.  Ideja ni nova, kar nekaj filmov se je ukvarjala s podobnimi vprašanji, najbolj očitni naslovi s podobno idejo so npr.:
Deja Vu (Tony Scott, 2006),  Teci Lola, teci (Lola rennt, Tom Tykwer, 1998), ali denimo Neskončen dan (Groundhog Day, Harold Ramis, 1993).  Vseeno gre za zanimivo variacijo, ki nam po principu zamolčanih informacij in fragmentirane naracije ponuja koščke, ki se postopoma zlagajo v skladno celoto.  Izvorna koda je dobro narejena, dovolj napeta in prepričljivo odigrana poletna akcijska uspešnica, ki zadovolji potrebo po filmu pri številnih gledalcev. Tudi sam nisem nezadovoljen, kar gledljivo in lepo zapakirano je vse skupaj, a tudi Izvorna koda se ne more izogniti večnemu hollywoodskemu vztrajanju na happyendu in že pregovorni definiciji, da je zadovoljen kino obiskovalec le tisti, ki kino dvorano zapusti z nasmehom na obrazu. Tisti, ki dvorano zapustijo z resnobnimi, zaskrbljenimi ali celo objokanimi obrazi, zatopljeni v globoko premlevanje videnega so neprijeten prizor za vse, ki čakajo v vrsti za naslednjo predstavo.  Duncan Jones zagotovo ni povedal zadnje besede, ta film niti ne razumem kot korak nazaj v njegove karieri. Gre za še eno stopnico, prehojeno pot če hočete, ki ga z manjšim obvozom vseeno pelje proti istemu cilju. Proti filmih, ki bi jih želel snemati.

Ocena:


Ni komentarjev:

Objavite komentar