The Conspirator

Slovenski naslov: Ni naslova
Država: ZDA
Leto: 2011
Žanri: Zgodovinski, Drama
Dolžina: 122',  Imdb
Režija: Robert Redford
Scenarij: James D. Solomon, Gregory Bernstein
Igrajo: Robin Wright, James McAvoy, Tom Wilkinson, Kevin Kline, Evan Rachel Wood, Tom Wilkinson, Danny Huston

Robert Redford, resnična ikona svetovnega filma, je pred nekaj dnevi dopolnil 75 let. V svoji bogati karieri je nastopil v več kot šestdesetih filmih, med katerimi najdemo veliko takih, ki danes uživajo kultni status. Za svoje igralske dosežke ni nikoli prejel oskarja, čeprav v svojih vitrinah ima že dva zlata kipca. Prvega si je prislužil za režijo celovečerca Navadni ljudje (Ordinary People,1981),  21 let kasneje so mu podelili še častnega oskarja, za njegov prispevek k razvoju filmske umetnosti in neodvisnega filmskega ustvarjanja. Če tega slučajno še ne veste, Robert Redford je ustanovitelj najpomembnejšega festivala neodvisnega filma, ki je poimenovan po Redfordovem liku iz filma Butch Cassidy in Sundance Kid (Butch Cassidy and the Sundance Kid, George Roy Hill, 1969).  Sundance danes sodi v kategorijo najpomembnejših filmskih festivalov, ki nam vsako leto ponudi lepo število novih obrazov in kar je še bolj pomembno, filmov, ki se v marsičem razlikujejo od tistega, kar nam servira hollywoodska tovarna sanj.

Redford pripoved začne nekje na koncu vojne med severom in jugom, ko nam predstavi  Fredericka Aikena (McAvoy) severnjaškega vojnega heroja, ki se po koncu vojne odloči, da ima vojskovanja dovolj, saj prihodnost vidi v preizkušanju svojih odvetniških kvalitet. Status vojnega heroja mu odpira številna vrata, spoznal je pomembne ljudi, med ostalimi tudi senatorja Reverdyja Johnsona (Wilkinson). Aiken je med povabljenci na prireditev, na kateri se zbere ves državniški vrh. Kmalu po prihodu je spoznal vojaškega ministra Edwina M. Stantona (Kline) in če urnik ne bo preveč natrpan, mogoče bo celo stisnil roko predsednika Lincolna. Toda stvari se razpletejo drugače, saj skupina južnjaških zarotnikov izpelje napad, v katerem ubijejo Lincolna in še nekaj pomembnih ljudi iz njegovega kabineta. Nekaj dni kasneje je večina zarotnikov za zapahi, med njimi je tudi ena ženska. Ime ji je Mary Surratt (Wright), njen sin John je edini, ki mu je uspelo pobegniti. Med ljudmi v Washingtonu in tudi širše se je hitro razširilo naelektreno ozračje, slišali so se pozivi k javnemu linču, a so oblasti ohranile pravni red in zarotnike pripeljali pred (vojaško) sodišče. Kmalu zatem je Aiken  prejel ponudbo senatorja Johnsona, ki mu je ponudil vlogo državnega branilca v primeru Mary Surrat. Aikenu se ideja o branjenju ljudi, poroti katerimi se je do pred kratkim boril, pošteno upira, a se zavoljo nabiranja izkušenj in odmevnosti primera odloči, da bo ponudbo sprejel.

Redford se je po razmeroma neuspešnem poskusu z Jagenjčki in levi (Lions for Lambs, 2007)  znova loteva politično obarvane teme. In če se je v predzadnjem filmu ukvarjal s še vedno aktualnim ameriškim vojaškim posredovanjem na Bližnjem vzhodu, se njegova najnovejša stvaritev najlažje postavi v kontekst zgodovinske drame, nič ne naredim narobe tudi, če film označim za sodno dramo. Nasploh Redford-režiser po debitantskem uspehu nikoli več ni zabeležil podobnega uspeha, vse kar je delal v nadaljevanju kariere se ni prebilo mimo pavšalne ocene- solidno. Izjema vendarle obstaja, čeprav ne gre za film, ki bi pritegnil široke množice, je njegov četrti film, Kviz (Quiz Show, 1994), odlična stvaritev, ki je prejela štiri oskarjevske nominacije, med drugimi tudi tisti za najboljšo režijo in film. The Conspirator je nastal pod okriljem produkcijske hiše The American Film Company, ki je s svojo debitantsko produkcijo podala smernice svojega prihodnjega delovanja. Nova produkcijska hiša bo producirala filme, v katerih bo posebna pozornost namenjena zgodovinski natančnosti in resničnosti, pri interpretaciji pomembnejših dogodkov iz ameriške zgodovine.

Robert Redford se je pogumno lotil enega najpomembnejših dogodkov v ameriški zgodovini in po mojem mišljenju izjemno rekonstruiral skoraj 150 let staro zgodbo. Osredotočil se je na usodo edine zarotnice med moškimi zarotniki, a se pri tem spretno izognil odgovoru na vprašanje, okoli katerega številni zgodovinarji, še danes ne najdejo skupnega jezika. In prav dejstvo, da Redford ne ponudi jasnega odgovora in ne zavzame stališča o (ne)krivdi Mary Surrat je najpomembnejši element njegove pripovedi. Režiser se raje posveča graditvi ustreznega vzdušja, skozi oči tistih, ki branijo obtoženko, a obenem ne želijo verjeti v njeno nedolžnost. Spopad s predsodki in zmotami posameznika v podobi mladega branilca zlahka prenesemo v širši kontekst. Redford odlično poustvari vzdušje vsesplošnega prepričanja v krivdo obtožene, javno mnenje je s pomočjo političnih orodij (beri medijev) zelo hitro  prepričano v državniški prav, speljati je treba le še obsodbo in kaznovati krivce. Pri tem ne gre izbirati sredstev, dovoljeno je karkoli. In tukaj se Redford postavi po robu in vztraja na dokazih, vztraja na pravičnosti postopkov in resničnosti iznesenih trditev. Tu leži bistvo, v tej obči klimi, ki jo oblast ustvari na podlagi površnih preiskav, napačnih ocen in polresnic, ter jo nato s svojimi instrumenti uspešno aplicira na populacijo. Vzporednice so več kot očitne in se zlahka preslikavajo v novejši čas. Atentat na Lincolna je enako 9/11, ujeti zarotniki je enako zaporniki iz Guantanama, Edwin M. Stanton je enako Cheney/Bush, ameriški državljani takrat, je enako ameriški državljani danes, in še bi lahko našteval. Ja, ni kaj Redford nam pokaže, da se zgodovina ponavlja in še kako prav ima. Zadaj sem se že preveč razpisal, a vseeno bom za konec omenili odličen dvojec McAvoy-Wright, ki s prepričljivo igro in  ustrezno kemijo odločno nosi zgodbo na svojih plečih. Film brez ljubezenske zgodbe, akcijskih prizorov in izrazitega suspenza bo verjetno pustil številne gledalce ravnodušne, a zato veliko bolj zadovoljil vse, ki jim je blizu dobro premišljen in odlično realiziran zgodovinski film.

Ocena: