Orkestar

Slovenski naslov: Orkester
Država: BiH
Leto: 2011
Žanri: Dokumentarni
Dolžina: 105' ,  Imdb
Režija: Pjer Žalica
Scenarij: Pjer Žalica
Sodelujejo: Pjer Žalica, Saša Lošić, Elvis J. Kurtovich, Rambo Amadeus , Abdulah Sidran, Arsen Dedić, Goran Bregović, Bajaga, Rade Šerbedžija, Bogdan Diklić, Braco Dimitrijević, Branko Đurić, Jani Novak, Marcel Štefančič jr., Robert Botteri, Magnifico, Miro Purivatra, Miljenko Jergović, Milan Kučan, Stipe Mesić, Bogič Bogičević … 

Že pred časom sem zasledil informacijo, da bosanski režiser Pjer Žalica snema dokumentarni film, ki bo govoril o znanem sarajevskem bendu Plavi orkestar. Najprej moram biti pošten in priznati, da je Plavi orkestar bil zelo redek gost na mojem glasbenem stolpu. Tudi ko se je zavrtel kakšen komad, je za to največ zaslug imela moja boljša polovica. Orkester je zame bil enostavno preveč pop(ast), že od nekdaj sem bil ljubitelj nekoliko močnejših zvokov. Sicer sem se z leti nekoliko odprl še nekaterim drugim glasbenim smerem, a to ne spremeni dejstva, da poznam vsaj deset Lošinih komadov. Svojo prvo filmsko glasbo je napisal za Košakov Outsider (1997) in kasneje še za  Zvenenje v glavi (2002), napisal je tudi glasbo za Đurin Kajmak in mermelado in Naberšnikov Petelinji zajtrk. Z Žalico, znancem iz gimnazijskih dni, je prvič sodeloval pri kratkem filmu Kraj doba neprijatnosti  in je nato postal njegov stalni glasbeni sodelavec in veliki prijatelj.

Čeprav je Žalica v epicenter zgodbe postavil glasbeno skupino, je njegov dokumentarec veliko več, kakor klasičen portret nekega benda. Retrospektiva glasbenega udejstvovanja popularne skupine je sicer rdeča nit pripovedi, toda poleg pričakovanega sprehoda skozi diskografijo benda, nam film ponudi tudi zelo verodostojen pogled na neko zgodovinsko obdobje. V osemdesetih se je dogajalo marsikaj. Umrl je Tito, Sarajevo je gostilo zimske olimpijske igre, v olimpijskem mestu so vzniknile številne nadebudne glasbene skupine (med ostalimi tudi Plavi orkestar), tisti bolj informirani so že takrat vedeli, da skupna država razpada. Žalica in Loša sta pred kamere povabila številne znane obraze, od priznanih glasbenikov, pisateljev, velikih športnih imen, filmskih igralcev … Številčnost in imena sodelujočih ponudijo adekvatno sliko Lošičeve priljubljenosti na prostorih bivše države. Slovenske barve zastopajo Marcel Štefančič Jr, Magnifico, Marko in Dare Miladinović, Jani Novak, Milan Kučan, Robert Botteri …  Dokumentarec  odlično ujame vzdušje, ki je v osemdesetih vladalo na skupnem kulturnem prostoru, ter pojasni, da med pisatelji, glasbeniki, igralci, publicisti, nikoli ni bilo kakšnih hudih nesoglasij,  medčloveške odnose so zaznamovala toleranca in medsebojno spoštovanje. Zdi se, da Žalica zastavlja samemu sebi in tudi nam gledalcem vprašanje, ki v samem filmu ni nikoli izrečeno. Ali je ločitev res morala biti tako krvava?

Jasno je, da od dokumentarca lahko več pričakujejo tisti, ki so nekoč živeli v samoupravnem socializmu. Mlajše generacija na drugi strani nimajo teh spominov, a zato vseeno skozi pričevanja resničnih  protagonistov  vsaj dobijo občutek o tem, kako je bilo živeti v takšni družbeni ureditvi. Film Pjera Žalice je nostalgičen pogled na preteklost in obdobje, ki ga mnogi imajo, za najbolj srečno obdobje Jugoslovanske države. Orkester je namenjen predvsem regionalni publiki, je film brez mednarodne dimenzije in težko si predstavljam, denimo, Nemca, ki bi si želi videti ta film. To je film posvečen tistim, ki so rojeni v 60-ih in 70-ih letih prejšnjega stoletja in sledem, ki sta jih na te generacije pustila čas in prostor, v katerem s(m)o te generacije živele. Ker o Pjeru Žalici doslej nisem pisal, bom izkoristil to priložnost in na kratko omenil njegova odlična filma. Gori (Gori vatra, 2003)  in Pri stricu Idrizu (Kod amidže Idriza, 2004)  sta verjetno najboljša bosanska filma preteklega desetletja. Oba se odvijata v povojnem času in indirektno govorita o grozovitih posledicah vojne. Prvi postreže z veliko značilne bosanske samoironije, avtentičnega humorja in tudi tragedije, drugi je zelo senzibilno, intimno posvetilo žalovanju, depresiji in neizmerni potrebi človeka po bližini in razumevanju, najprej družinskih članov, pa tudi sosedov in prijateljev. S prvim filmom me je Žalica navdušil, z drugim dokončno kupil,  in če ne bo nikoli več posnel nič dobrega, bom(o) vedno imel(i) strica Idriza in njegov bojler potreben popravila.

Ocena: