Dol-i-kil Soo Eobs-neun (No Doubt)

Slovenski naslov: Ni naslova
Drugi naslovi: No Doubt  
Država: J. Koreja  
Leto: 2010
Žanri: Drama
Dolžina: 90', Imdb
Režija: Soo-young Park
Scenarij: Soo-young Park, Seung-hwan Ahn
Igrajo: In-gi Jeong, Chang-sook Kim, Tae-woo Kim, Jeong-jin Lee

Zaspano mestece na korejskem podeželju predrami novica o izginotju 7-letne deklice. Že nekaj ur po izginotju lokalna policija sproži iskalno akcijo, a deklice ne najdejo. Še več, policija nima nobenih sledi. Obubožani oče je poskušal vse, sam preiskoval okolico, mesto preplavil z letaki o pogrešanem otroku, izvajal pritisk na policijo, a dosegel ni nič. V odkritem pogovoru mu policijski detektiv prizna, da je dejstvo, da nihče ni zahteval odkupnine slabo znamenje. In res, nekaj dni zatem so v grmovju ob reki našli dekličino truplo. Majhna policijska postaja ne razpolaga z modernimi tehnologijami, zato je na uradno poročilo o vzroku smrti potrebno počakati nerazumno dolgo. Glavni detektiv je vmes v območno središče  poslal poizvedbo o znanih pedofilih  in seksualnih prestopnikih v mestu in bližnji okolici. Povratna informacija ga presune,  saj se je v mesto pred kratkim preselil osumljenec, ki  ima policijsko kartoteko. Mlajši moški je v mesto prišel z mamo in sestro, na obrobju mesta je odprl servisno delavnico za popravilo koles. Njegov prihod v mesto se sovpada z izginotjem deklice in detektiv več nima dvomov, kdo je glavni osumljenec.

Ko sem začel z ogledom, sta me je vzdušje in zaplet sprva spomnila na zelo solidni Prepovedan dotik (The Woodsman, Nicole Kassell, 2004),  v katerem se odlični Kevin Bacon spopada s svojo boleznijo in posledicami preteklih dejanj, ki so ga poslala v zapor za 12 let. In če se je Kevin večino časa ukvarjal sam s seboj, so tukaj stvari zastavljene drugače. Ko v mesto pride moški s policijsko kartoteko, pomanjkanje diskrecije in varovanja osebnih podatkov povzroči glasno etiketiranje, ki si ga niče nebi želel. V majhnem kraju, kakršen je ta v naši zgodbi, takšno kampanja pomeni avtomatsko obsodbo. Režiser nas pelje na zanimivo področje spoštovanja človekovih pravic in sprejemanja dejstva, da je vsak posameznik nedolžen, dokler mu se ne dokaže krivda. Z indiferentnostjo glavnega osumljenca se fokus pripovedi prestavi na lokalno skupnost in njen odnos do družine osumljenega. V takšnem mikrookolju je žigosanje posameznika za sabo vleče žigosanje cele družine in trpljenje nedolžnih.

Če se vrnem na izhodišče in tisto najpomembnejše vprašanje o krivdi osumljenega, moram priznati, da me je Prak držal v dvomih kar nekaj časa. V enem trenutku pomisliš, da je nedolžnost očitna izbira, v naslednjem že, ali ne gre za eden tistih filmov, ki se ukvarja z notranjim bojem posameznika. No, potem ko se zgodba osredotoči na stranske učinke, ki jih zločin ima na lokalno skupnost, je odgovor na to vprašanje več ali manj jasen, a je končno razkritje vseeno dovolj dobro zasnovano, da se gledalec ne počuti ogoljufanega. Čeprav igralec, ki igra osumljenca povsem solidno opravi svoje delo, me njegova lik ne prepriča povsem. Njegova pasivnost in neodzivnost v ključnih trenutkih se mi zdi pretirana, tudi nekaj drugih detajlov (lokacija njegove delavnice, daleč stran od hiš, odsotnost odvetnika na zaslišanjih, dolgotrajna avtopsija …), mečejo slabo luč na triler segment. Veliko bolje je zadeva speljana na področju študije vpliva skupnosti na posameznika, izločenega in izoliranega od ostanka družbe, potisnjenega v kot, brez kakršnikoli pravic. Gledljivo, a brez presežkov.

Ocena: