Rise of the Planet of the Apes

Slovenski naslov: Vzpon Planeta opic
Država: ZDA
Leto: 2011
Žanri: Akcija, Drama, ZF
Dolžina: 105',  Imdb
Režija: Rupert Wyatt
Scenarij: Pierre Boulle, Rick Jaffa, Amanda Silver
Igrajo: James Franco, Tom Felton, Brian Cox, Andy Serkis, Freida Pinto, Tyler Labine, John Lithgow, David Hewlett, David Oyelowo

Najnovejša epizoda v franšizi, ki jo je tako uspešno odprl Franklin J. Schaffner s prvim filmom daljnega leta 1968, te dni zaseda prvo mesto na najpomembnejšem (ameriškem) trgu,  podobno dobro filmu kaže tudi na drugih koncih sveta. Sedmi film iz franšize Planet opic režisersko podpisuje Anglež Rupert Wyatt, ki je nase opozoril s krimi dramo Ubežnik (The Escapist, 2008).  Vzpon Planeta opic v resnici ni rimejk ali predzgodba Schaffnerjevega filma, veliko skupnega nima niti z relativno neznanimi nadaljevanji Beneath the Planet of the Apes (1970), Escape from the Planet of the Apes (1971), Battle for the Planet of the Apes (1973)  in Burtonovo verzijo iz leta 2001. Premisa je sicer podobna tisti iz četrtega filma, Conquest of the Planet of the Apes (1972),  a je zgodba tako močno spremenjena, da bi zadnji film lahko označili za rimejk. Ustvarjalci so z modernizirano zgodbo želeli postaviti temelje za novo serijo filmov , zadeve so se lotili na podoben način, kot so to storili snovalci nove serije filmov o Batmanu, ki so z Nolanovim rebootom  Batman: Na začetku Batman Begins (2005),  celotnem serijalu dali novi zagon in ga tudi kakovostno povzdignili na višji nivo.

V uvodu opazujemo ljudi, ki v divjini lovijo opice in se takoj zatem preselimo v civilizacijo, točneje v San Francisco. Tam je sedež korporacije, za katero dela Will Rodman (Franco), ki se nahaja na čelu znanstvene ekipe, ki se že nekaj let posveča iskanju cepiva za Alzheimerjevo bolezen. Poskuse izvajajo na opicah, zadnji rezultati so sila spodbudni. Tako spodbudni, da je Will prepričan, da bodo kmalu pripravljeni na prva testiranja na ljudeh. Willa ženejo tudi osebni razlogi, saj živi sam z očetom, pri katerem je bolezen že močno napredovala. Na dan predstavitve, ki bi morala finančnike prepričati v financiranje nadaljnjih raziskav,  se pripeti incident, v katerem poskusna opica postane agresivna in napade znanstvenike, kar pomeni konec Willovih sanj o testiranju na ljudeh. Zdaj so vse opice v laboratorijih odvečen  balast, zato jih usmrtijo, preživi le nekaj dni star šimpanz, ki ga Will iz usmiljenja odnese domov.

Malčka poimenuje Caesar, simpatičnega obiskovalca se razveseli tudi Willov oče Charles (Lithgow). Že od samega začetka mladič kaže izjemno inteligenco, ki jo je najverjetneje podedoval od matere, ki je bila najnaprednejši testni šimpanz. V laboratorijih so ji večkrat vbrizgali koktajl, ki ji je do neljubega incidenta močno povečal možganske kapacitete.  Po časovnem preskoku je Caesar že odrasel in izjemno inteligenten opičnjak, Will in Charles so edina družina, ki jo je kdajkoli poznal. Zaradi spleta nesrečnih okoliščin Caesar odreagira zaščitniško in napade soseda, ki se spusti v spor s Charlesom. Vse se konča s prihodom policistov, po katerem Caesarja zaprejo v azil za šimpanze. Caeser je grobo odtrgan od družine, toda bližina drugih opic in grdo ravnanje oskrbovalcev živali  v njem kmalu prebudi spoznanja o lastni identiteti.  Caesar se zave, da je prišel čas, da uporabi svoj um in poskuša narediti nekaj zase in svojo vrsto.

Zavajajoče reklamiranje, ki promovira Vzpon planeta opic, kot nekakšen ultimativen spopad med človekom in opico nas hitro napelje na napačno sled, zato bodo tisti, ki so pričakovali odprt boj med človekom in opico, z videnim verjetno nekoliko razočarani. Film sicer v zadnji tretjini ponudi kar nekaj akcije, a nekega vsesplošnega spopada ni, saj se uporniške opice človeku postavijo po robu zgolj zato, ker si želijo priboriti svobodo. V uvodu opazujemo temno stran človeških poskusov na živalih in brezvestno, brezčutno ravnanje vodij velikih farmacevtskih korporacij, ki nas še enkrat več prepričajo, da finančna korist ozke skupine posameznikov vedno premaga vsako idejo o višjih ciljih. Skozi oči mladega znanstvenika ti višji cilji dobijo človeški, bolj oseben obraz, s Caesarjevo vključitvijo v zgodbo je razvrščanje na dobre in slabe končano, polarizacija pri občinstvo opravljena.

Caesarjev prihod v živalsko Kaznilnico odrešitve predstavlja prelomnico, na kateri zgodba dobi novi zagon. Ustvarjalci so zadeli v polno, ko so se odločili, da ta osrednji del zgodbe prepustijo opicam in človeške like (vsaj tiste pozitivne) pustijo za nekaj časa  po strani. Tukaj je treba pohvaliti prepričljivost, s katero nam je servirana opičja skupnost v zaporu, v čevljih Caesarja se je znova znašel  neizogibni Andy Serkis, ki je King Kongu in Gollumu dodal še eno izjemno »maskirano« predstavo.  Pa ne le on, tudi ostale opičnjake, ki jih opazujemo v bližnjih kadrih odlikuje odlična maska, režiser nemalokrat v kadrih poudarja obrazno mimiko opic, se posveča gibanju in govorici telesa. Jasno, večina opičjih statistov so le dobro opravljen CGI, a film kot celota vseeno ni neskončno nizanje posebnih učinkov, čeprav je kar nekaj takih, ki mu očitajo prav to pomanjkljivost. Mislim, da je film po tej plati dobro uravnovešen, saj se z spektakularnimi spopadi, eksplozijami in vsem kar paše zraven ni pretiravalo. Famozni NE (če ste videli film, veste o čem govorim), se mi ne zdi preveč sporen, sploh če se zavedamo, da vendarle gledamo film z ZF predznakom.  V nasprotju z opicami, se igralci v »človeških« vlogah ne znajdejo najbolje.  Franco si komaj zasluži pozitivno oceno, toda Freidi Pinto, njegovi partnerki na platnu, ne morem pogledati skozi prste. Že res, da je njen lik ne dobi preveč scenarističnega prostora, a vseeno gre za zelo bled nastop, ki bo hitro šel v pozabo. John Lithgow je dober, Brian Cox pa neizkoriščen, svojo stransko vlogo še najbolje izkoristi Tom Felton, sploh če ga primerjam z drugim negativcem Davidom Oyelowom. Wyattov film ni film brez pomanjkljivosti. Že v začetku me je zmotilo dejstvo, da nihče ni opazil, da najpametnejša opica ima mladiča, kasneje še nekoliko bolj nedorečenost človeških likov. Kljub pomanjkljivostim je to film, ki po kakovosti  presega žanrsko povprečje, zanimiv poletni hit, ki nas ne dolgočasi, saj dobra ura in pol mine zelo hitro. Zaključek nam jasno pove, da je film dejansko zasnovan kot prvi del v seriji filmov, ki jih nedvomno lahko pričakujemo v prihodnjih letih. Mogoče je ocena nekoliko previsoka, a če ga primerjam z drugim poletnim hitom Super 8  in žanrsko nišo, je takšna ocena povsem pravična. (-4)

Ocena: