Super 8

Slovenski naslov: Super 8
Država: ZDA
Leto: 2011
Žanri: Misterij, ZF, Triler
Dolžina: 112' ,  Imdb
Režija: J.J. Abrams
Scenarij: J.J. Abrams
Igrajo: Joel Courtney, Elle Fanning, Riley Griffiths, Ryan Lee, Kyle Chandler, Ron Eldard

J.J. Abrams si  je vstopnico v svet visokoproračunskih  filmskih projektov prislužil s svojim televizijskim udejstvovanjem.  Kot enemu izmed ustvarjalcev z zlatim globusom nagrajene tv uspešnice Felicity (1998-2002) mu je dve leti kasneje uspel veliki met, ko je obnorel svet z megauspešnim Skrivnostnim otokom  (Lost, 2004-2010).  Od tukaj naprej so le redka vrata ostala zaprta za Abramsa, povezal se je s Stevenom Spielbergom in se začel resneje spogledovati z režijo celovečerca. S Spielbergovo pomočjo je prišel do Toma Cruisa in končal na režiserskemu stolčku tretjega nadaljevanje Misije nemogoče (Mission: Impossible III, 2006).  Boljšega začetka si ni mogel želeti, kajti Misija nemogoče je bila programirana za uspeh, poletni blockbuster, ki sicer ni bil tako dobro sprejet, kot prva dva filma, a je svojo pot vseeno končal z 250 milijonov  plusa.  Tri leta kasneje je Abrams režiral svoj verjetno najboljši film doslej, Zvezdne steze (Star Trek, 2009)  so postale uspešnica, in kljub temu, da film na  kinoblagajnah ni podiral rekordov (končal z 150 milijonov plusa), je Abrams s svojim drugim celovečercem prepričal večino. Leto prej je obeležil s producentskim uspehom, Pošastno (Cloverfield, Matt Reeves, 2008)  je nepričakovano postal velik hit, ki ga je Abrams realiziral s pomočjo svojega dolgoletnega prijatelja, ki je prevzel režisersko palico.  Reeves in Abrams sta še kot najstnika sodelovala v skupnih projektih, s svojim filmom posnetim s super osmico se jim je uspelo uvrstiti na manjši festival, ki je vrtel filme, posnete z takšno kamero. Tam jih je opazil Spielbergov asistent in jima ponudil restavriranje Spielbergovih 8 mm filmov, ki jih je ta posnel v najstniških letih. Tako je Abrams vzpostavil kontakt s Spielbergom,  ki je kasneje postal nekakšen Abramsov mentor, ki je imel zelo pomembno vlogo pri realizaciji naslovnega filma.

Konec sedemdesetih se skupina otrok odloči, da bo s super osmico posneli čisto pravo zombijado. S filmom želijo sodelovati na bližajočem se festivalu amaterskih filmov. Njihov entuzijazem ne čudi, saj živijo v majhnem zaspanem mestecu, kjer se ne dogaja prav veliko. V iskanju dodatne produkcijske vrednosti se odpravijo na železniško postajo, kjer bodo posneli pomemben prizor, v katerem bodo izkoristili tovorni vlak, ki bo vsak čas pripeljal mimo. Mladim filmarjem se niti ne sanja, da bodo kmalu priča spektakularni železniški nesreči, ki bo ostala za vedno dokumentirana zahvaljujoč njihovi kameri. Na srečo je družba hitro spoznala nevarnost njihovega položaja in se v zadnjem hipu umaknila na varno. Šele ko sta se pokanje in prah nekoliko polegla, so otroci spoznali razsežnosti katastrofalne nesreče. Na nekaterih vagonih so oznake ameriških zračnih sil, po okolici ležijo razmetani zabojniki, iz katerih so se razsule kocke nenavadne oblike. Eden izmed otrok je tik pred nesrečo opazil drveči poltovornjak na tirnicah. Kmalu odkrijejo razbitino in v njej poškodovanega učitelja iz lokalne šole. S krvavim obrazom in pištolo v roki jih učitelj opozori, naj molčijo o tem kar pravkar videli. »Pobili bodo vas in vaše družine, če izvedo, kaj ste videli.« se glasi njegovo opozorilo. V daljavi se že slišijo prve sirene in helikopterji, zato otroci ubogajo njegov nasvet. Kmalu po nesreči se v mestu in okolici začnejo dogajati nenavadne, težko razložljive stvari. Nekaj ljudi je skrivnostno izginilo, med tem je vojska zaprla prizorišče nesreče, do katerega dostopa nimajo niti lokalni varuhi reda in miru.

Stal sem v vrsti za vstopnico, a še nisem bil povsem odločen kaj bom gledal. Tehtal sem med  Vzponom Planeta opic (Rise of the Planet of the Apes, Rupert Wyatt, 2011)  in Super 8. Na koncu sam vendar dal prednost naslovnemu, v upanju, da bo film upravičil z pozitivnimi odzivi generirana pričakovanja. In res, film se je začel kar obetavno, me peljal proti tistemu, kar sem videl že v zanimivem napovedniku. So far, so good, sem pomislil, nakar je na vrsto prišlo spektakularno iztirjenje vlaka, pri katerem si je J.J. dal duška in po mojem skromnem mnenju nekoliko pretiraval, a to mu ne morem šteti za minus. Bolj me je zmotil preživeli v čelnem trčenju z drvečo kompozicijo. Dovolj bi bilo, če bi možaka pokazali in bi nam otroci potrdili njegovo identiteto. Od tukaj naprej presenečenj ni, glede na postavljeno izhodišče je jasno ,da bo J.J. z rabo pošasti počakal do samega zaključka. Tisto kar nam ponudi vmes je ena taka povsem navadna zgodba kakšnega mladinskega tv  filma, ki vključuje prvo ljubezen, disfunkcionalno družino in hrabrega fantiča. Tu je nesporazum, ki ga  bo treba zgladili in kot se a koncu izkaže, vsi vpleteni imajo dobro srce in je vse skupaj splet nesrečnih naključij. Dobro srce ima tudi stvor, ki bi lahko bil tudi E.T., ki mu pred tridesetimi leti vendarle ni uspelo oditi domov. Takrat ga je ujela ameriška vojska in ga držala zaprtega  vsa ta leta, ta je vmes zrasel v pošast, postal agresiven in nevarno močen. Edina pozitivna lastnost, ki je ostala zakopana globoko v srcu nekoč simpatičnega vesoljčka je ljubezen do otrok.

Pozitivna odločitev pri prvem samostojnem (hehe) projektu J.J. Abramsa je vključitev njegovih otroških sanj v filmsko zgodbo. S postavitvijo pripovedi po sistemu film v filmu, se je režiser skozi zgodbe glavnih junakov spomnil svojih najstniških let in začetkov svojega filmskega udejstvovanja. V nekem intervjuju je povedal, da se njegov otroški jaz najbolj manifestira v likih mladega režiserja, njegovega maskerja in fanta zadolženega za pirotehniko. Slaba stvar so ponavljajoči se pokloni svojem slavnem mentorju (in v tem primeru tudi glavnemu producentu), ki vključujejo številne Spielbergove filme, ki jih tukaj niti ne bom našteval. Sicer se je J.J.  poklonil tudi Romeru in Carpenterju, saj v sobi glavnega igralca opazimo posterja za Zoro živih mrtvecev in Noč čarovnic, a je po ogledu jasno, da poklon velikem mentorju zasenčil vse ostale. Moram priznati, da so odlične kritike zame pravi misterij (Metascore: 72, RT 82% trenutno), saj mi film ni ponudil nič več, kot nekaj sproščene zabave ob nizanju že neštetokrat videnih klišejev. Ob tem je pričakovani konec še najmanj moteč, bolj me moti površinsko praskanje po značajih glavnih junakov, namesto močnejšega, bolj odločnega poseganja v njihovo intimo. Na koncu se vse omeji na vnovično pošiljanje vesoljčka domov, malo družinske drame in nekaj simpatičnih otroških likov. Gledljivo, občasno zabavno, skoraj nič grozljivo in daleč od presežka.

Ocena: