A-i-deul... (Children...)

Slovenski naslov: Ni naslova 
Drugi naslovi: Children...  
Država: J. Koreja
Leto: 2011
Žanri: Krimi, Triler
Dolžina: 132', Imdb
Režija: Kyoo-man Lee
Scenarij: Kyoo-man Lee, Hyeon-jin Lee
Igrajo: Yong-woo Park, Seung-yong Ryoo, Dong-il Song, Ji-ru Sung, Yeo-jin Kim

Drugi celovečerec relativno neznanega korejskega režiserja Kyoo-man Leeja je že pred prihodom v kino dvorane zbujal velika pričakovanja. Nekaj zaslug lahko pripišemo igralski zasedbi, sestavljeni iz uveljavljenih korejskih igralcev, a je večino najverjetneje pritegnila resnična zgodba o izginulih otrocih, ki je imela velik odmev v J. Koreji.
Zgodba se začne na dan lokalnih volitev, 26. marca 1991. Skupina petih fantov, starih med devet in trinajst let, se odpravi proti bližnji gori Waryong, kjer naj bi lovili žabe. Nihče izmed njih se ni vrnili domov. Zaskrbljeni starši so se hitro odzvali, izginotje prijavili lokalni policiji, a so se na policiji držali famoznega pravila, da osebo lahko razglasijo za pogrešano šele po  24-ih urah. Kljub temu bi policija verjetno ukrepala prej, če nebi bila prezasedena z lokalnimi volitvami. Že naslednji dan je sprožena obsežna iskalna akcija, kasneje se je v iskanje otrok vključila tudi vojska, v akciji je sodelovalo 300.000 mož, dogajanje je v živo prenašala tudi televizija. Preiskali so mesto in njegovo okolico, bližnje gorovje, kamor naj bi otroci odšli, toda našli niso nič. Niti najmanjše sledi ne. Potem ko je oblast že obupala, so družine izginulih otrok še naprej preiskovale okolico, v upanju, da bodo našli kakršnokoli sled, a je vse bilo zaman. Od izginotja je minilo pet let, družine pogrešanih so se že sprijaznile, da ne otrok, ne njihovih ostankov, nikoli več ne bodo našli.

Ravno v tem času je priznani producent dokumentarnega programa na državni televiziji v Seulu degradiran, zaradi neetičnih prejemov pri ustvarjanju dokumentarnega programa. Za kazen ga pošljejo v majhen regionalni center, njegova novo delovno okolje je mesto, v katerem so pred petimi leti živeli pogrešani otroci. V pomanjkanju prave »akcije« producent začne pregledovati številne posnetke, ki se nanašajo na izginotje otrok in odkrije intervju z lokalnim profesorjem, ki je v svojih teorijah o usodi otrok namignil, da je v izginotje vpleten tudi nekdo od družinskih članov pogrešanih fantov. Pred petimi leti bi takšna namigovanja hitro označili za nezaslišana, toda časovna distanca je naredila svoje. Ambiciozni producent je takoj zavohal zgodbo, iz katere se lahko razvije marsikaj.

Zločini nad otroci, psihopatski morilci, nepojasnjeni primeri. Res je,  Korejci so mahnjeni na podobne zgodbe, zato pri publiki počasi opažam določena zasičenost. Osebno me ta tematska enoličnost ne moti preveč, tako kot pri vsaki filmski zgodbi, je konec koncev vedno najpomembnejša kakovost samega izdelka. Lee za izhodišče uporabi resnične dogodke in jim dokaj zvesto sledi do zaključne tretjine, v kateri se odloči za fikcijo in nam ponudi tudi obraz morilca, ki ga v resnici niso nikoli ujeli. In prav ta triler dodatek je tudi najmanj prepričljiv, deluje kot kakšen zelo ponesrečen prizidek, sicer solidno grajeni hiši. Prizidek, ki v očeh graditelja ima funkcijo in verjetno bi vse skupaj funkcioniralo veliko bolje, če bi Lee morilca v zgodbo vključil veliko prej. Prepričan sem, da bi se veliko bolje obneslo, če bi film ostal v okvirjih prepričljive drame, ki se osredotoča na samo preiskavo, bolečino družin, obtožbe o vpletenosti le-teh in kritiko oblasti, ki v nekem trenutku poskuša nasilne umore prikazati kot splet nesrečnih okoliščin. Dobro zamišljena in realizirana sestavina je tudi novinarska (ne)etičnost, s katero Lee izpostavi moč in pomen medijev, ter posledice, ki jih medijsko udejstvovanje ima na življenja navadnih ljudi. Omeniti velja še v povprečju prepričljivo igro in solidno režijo, pa tudi dva časovna preskoka, ki učinkujeta kot nekakšno mašilo in negativno vplivata na ritem in tekoče podajanje zgodbe. Lee je imel odmevno zgodbo, ki se jo je verjetno dalo bolje unovčiti, toda zdi se mi, da je s takšnim scenarijem enostavno želel zadovoljiti preveč okusov. Children je povsem soliden film, več kot dve ure dolžine ni ovira in gledalec je na koncu z videnim zadovoljen, a vseeno nekako čuti, da je kar nekaj potenciala ostalo neizkoriščeno. Ogledni primer odličnega filma, posnetega po resničnih dogodkih so Nepozabni umori (Salinui chueok, Joon-ho Bong, 2003),  ki iz podobne snovi iztisne veliko več.

Ocena: