Red State

Slovenski naslov: Ni naslova
Država: ZDA
Leto: 2011
Žanri: Triler, Grozljivka
Dolžina: 88', Imdb 
Režija: Kevin Smith
Scenarij: Kevin Smith
Igrajo: Michael Parks, Melissa Leo, John Goodman, Michael Angarano, Stephen Root

Moje zadnje druženje s Kevinom Smithom je bilo tako zelo neužitno, da sem začel dvomiti v uspešno nadaljevanje njegove kariere. Smith je posnel film, s katerim je v straniščno školjko odvrgel vse dobro, kar je dotlej ustvaril. Seveda, govorim o zmazku Odštekana kifeljca (Cop Out,2010),  ki v mojih očeh velja za enega najslabših filmov v preteklem letu, ki ga je posnel kakšen izmed uveljavljenih avtorjev. No, letos se je Kevin pobral in nam ponudil svoj prvi izlet v domeno grozljivega, čeprav bi naslovni projekt  težko postavil v horor sekcijo, film vendarle vsebuje nekaj prvin, značilnih za horor žanr. Kakorkoli, Red State ni prvi film, v katerem Smith v precep vzame religijsko obarvano tematiko. V Dogmi (1999) je Smith predstavil padla angela (Matt Damon in Ben Affleck), v iskanju poti v nebesa skozi luknje katoliške dogme.

Smith pripoved začne s prizorom, v katerem pripadniki radikalne baptistične cerkve protestirajo na pogrebu umorjenega homoseksualnega študenta. V nadaljevanju smo v  družbi  potrebnih najstniških študentov, ki obupno iščejo nekaj akcije. Brskanje po spletnih straneh jih pripelje na erotični portal, kjer opazijo ponudbo, ki bi lahko bila zanimiva. Čeprav gre za starejšo žensko, prijatelji v specifiki ponudbe vidijo svojo priložnost. Namreč, ženska si želi tri fanta naenkrat in prav zato fantje menijo, da se jim lahko posreči. Kmalu prijatelji od besed preidejo na dejanja, se usedejo v avto in odpravijo na dogovorno lokacijo. Po manjšem zapletu na poti, prispejo pred neugledno prikolico na odmaknjeni lokaciji in se kljub očitnim pomislekom odločijo vstopiti v »ljubezensko gnezdo.« Za prebijanje ledu vedno prav pride nekaj alkohola, ženska jim ponudi pivo, fantje pijejo hitro in nestrpno opazujejo svojo gostiteljico. Toda namesto telesnih užitkov, fante kmalu obide slabost in vrtoglavica, nekaj trenutkov kasneje nezavestno ležijo na tleh.

Na sledi Smihovih obljub, da bo v svojo filmografijo dodal prvi horor film, ugotavljam, da so takšne najave bile zavajajoče, kajti zavoljo nekaj torture in krvi v osrednjem delu, ne moremo govoriti o horor filmu. Lahko pa govorimo o filmu z elementi grozljivega, ki je celostno gledano nekakšna mešanica žanrov, ki se začne kot najstniška komedija, konča pa s pravim vojaškim  obleganjem v Waco stilu. Verjetno ne bom zgrešil če zapišem, da Smithov film črpa navdih iz aktualne ameriške stvarnosti. Namreč, lik glavnega negativca, vodje radikalne baptistične cerkve je v marsičem podoben portretu kontroverznega pastorja Freda Phelpsa,  ki ga Američani poznajo predvsem po njegovih anti-gay nastopih in radikalnih pridigah. Na drugem nivoju se pripoved naslanja na aktualno ameriško protiteroristično politiko in zakone, ki v številnih pogledih spominjajo na norme totalitarističnih režimov. Mora priznati, da me je Smith nekoliko presenetil z nekonvencionalno naracijo, saj smo priča pogumnemu mešanju žanrov in (ne)pomembnosti likov, ki (ne)pričakovano znajdejo na listi za odstrel. Nekje na sredini filma, ko imamo situacijo z najstniki-ujetniki, ki jim gledalec namenja simpatije, se težišče zgodbe nepričakovano prevesi v popolnoma nasprotno smer. Ko na prizorišče prispe John Goodman, se pravila igre temeljito spremenijo. Red State je film s stališčem, film, ki s svojo kritično držo ostro napade verski fanatizem in ekstremizem, a obenem ne pozabi okolja, ki takšne pojave proizvaja in jih kasneje tudi tolerira. Ko rečem okolje, imam v mislih ameriško protiteroristično oblast, ki v našem primeru temeljne principe zunanje politike učinkovito uveljavi tudi na svojem dvorišču. Na koncu sicer ne vemo, kdo je sploh negativec v celi zgodbi, kar dokazuje načelo, da vsak ekstremizem generira novi, še močnejši ekstrem. Smith je zbral zanimiv igralski ansambel, ki pod Smithovo taktirko funkcionira odlično. Pohvaliti velja tudi dobro mračnjaško vzdušje in solidno režijo akcijskih sekvenc. Toda, filmu vseeno manjka nekaj več ozadja za liki, da bi zadovoljstvo bilo polno. V resnici ni lika, ki mu lahko pripišemo globino, v prikazu le-teh je prisotna zgolj ena dimenzija, kar pri gledalcu lahko pomeni le eno – ravnodušnost. S filmsko zgodbo Smith sicer izpostavlja neprijetno resnico, a ne zareže bolj globoko v meso in ne išče razlogov za takšno stanje. Skratka, Smith zadevo močno poenostavi in se izogiba večplastnosti, ki bi njegovemu umotvoru zagotovo izboljšala okus. Na koncu velja omeniti, da je film narejen s skromnimi sredstvi v treh tednih, ter minutažo, ob kateri niti ni bilo preveč prostora za karakterno demontažo likov.

Ocena: