Horrible Bosses

Slovenski naslov: Kako se znebiti šefa?
Država: ZDA
Leto: 2011
Žanri: Komedija
Dolžina: 100', Imdb
Režija: Seth Gordon
Scenarij: Michael Markowitz, John Francis Daley
Igrajo: Jason Bateman, Kevin Spacey, Colin Farrell, Jamie Foxx, Charlie Day, Jason Sudeikis, Jennifer Aniston, Julie Bowen, Donald Sutherland 

Čeprav mi ameriške blockbuster komedije praviloma ne ponujajo pretiranega zadovoljstva, sem vedno znova našel opravičilo in jim ponudil priložnost. Malo zaradi sebe, malo zaradi pritiska mojih domačih, ki želijo gledati aktualne uspešnice z znanimi obrazi. In tukaj je kar nekaj takih, pa tudi idejna zasnova, ki v glodanje ponuja odnos med  nadutimi, izkoriščevalskimi šefi in njihovimi podrejenimi, bi lahko bila zanimiva, sem razmišljal. Kakšnega posebnega pričakovanja ob imenu režiserja  Setha Gordona nisem imel, nekaj let nazaj sem videl njegov prvenec  Božič na kvadrat (Four Christmases, 2008),  dejstvo, da v spominu ni ostalo nič od filma, pove dovolj o njegovi vrednosti. Naslovni umotvor je njegov drugi režiserski poskus, ki je glede na pretežno pozitivne odzive občinstva in povprečno zadovoljstvo kritikov, optimistično usmerjal moja pričakovanja.

V zgodbo vstopimo na treh različnih koncih. Najprej spoznamo ambicioznega uradnika Nicka Hendricksa (J. Bateman), ki se je v zadnjih osmih letih ustvaril imidž idealnega delavca. V službo je prihajal prvi in odhajal zadnji, slepo ubogal vsak ukaz,  neutrudno lezel v rit nadrejenim. Prazniki so zanj neznana kategorija, zaradi delovne zagnanosti je celo zamudil babičin pogreb. Vse samo zato, da bi zadovoljil Dava Harkena (K. Spacey), velikega šefa, ki bo kmalu oznanil ime novega podpredsednika.  Na drugi strani je Dale Arbus (Charlie Day) še kar zadovoljen s svojo službo zobnega tehnika, je v srečni zvezi z lepo punco, toda njegovo delovno okolje je zanj iz dneva v dan bolj stresno, zaradi seksualnega nadlegovanja njegove pohotne šefice (J.Aniston). Nazadnje spoznamo še Kurta Buckmana (J. Sudeikis), ki v svojem delovnem kolektivu nima nobenih težav. Še več, ostareli lastnik podjetja mu zaupa in ga izjemno spoštuje, lahko bi rekli, da ga ima rad, kot lastnega sina. In ko smo že pri sinu, lastnik ima sina Bobbyja (C. Farrell), ki mu je Kurt že od nekdaj trn v peti. Tri zgodbe se združijo v eno, ko spoznamo, da so Nick, Dave in Kurt klapa, najboljši prijatelji, ki se ob vrčku piva, med drugim, pogovarjajo tudi o težavah v profesionalnem življenju. Nekako istočasno se Nicku izmuzne pričakovano napredovanje, Dalova šefica je vedno bolj divja, lastnik Kurtove tovarne, po nepričakovani očetovi smrti, postane Bobby. Sčasoma se v glavah prijateljev izkristalizira eno  vprašanje - kako se znebiti šefa?

Nemalo je takih, ki Gordonov film etiketirajo z oznako črna komedija. Sicer ne vem, zakaj bi komedijo, v kateri vzdušje, liki in komični zapleti povsem sledijo konvencionalnim zapovedim klasične komedije imeli kaj skupnega s črno komedijo. Eno truplo vseeno ni dovolj, da bi nam film ponudil vsaj malo tistega črnohumornega pridiha, ki nam ga, denimo,  ponudi Solondz. No pustimo oznake, veliko pomembnejša je kakovost same vsebine. Ustvarjalci so hvaležen material našli v dejstvu, da je velika večina potencialnih gledalcev kdaj imela (ali še vedno ima) kakšno negativno izkušnjo s šefi. Imam občutek, da se v letošnjih komedijah še kako pozna odsev recesijke stvarnosti, saj se z motivi izgube službe se ukvarjata tudi Everything Must Go  o katerem sem že pisal in Larry Crowne  (Tom Hanks,2011). Čeprav v naslovnem filmu protagonisti ne ostanejo brez služb, se skozi zgodbo vleče ideja o bojazni pred izgubo zaposlitve in mukotrpnem iskanju novega delodajalca, največja grožnja njihovi socialni stabilnosti so njihovi nadrejeni. Zdi se, da film izgubi kreativni zagon, ko prijatelji ugotovijo, da bi svet bil veliko lepši kraj, če bi nekdo fental njihove šefe. Ko na sceno stopi Jamie Foxx ali mamojebec in ponudi megaidejo o izmenjavi uslug med prijatelji, film ubere pričakovano pot. Težko bi rekel, da sem se med ogledom dolgočasil, toda dobršen del filma preteče v sprehajanju po razmejitveni črti med zanimivim in dolgočasnim. Znani obrazi in nekaj dobrih štosv je vendarle premalo za kakšen konkreten vtis in po nekaj mesecih filma zagotovo več ne bom imel v spominu.  Če grem v razčlenitev posameznih zgodb, ugotavljam, da je Batemanov konec zgodbe še najbolj užiten in na relaciji Bateman – Spacey bi se zagotovo dalo iztržiti več. Sudeikis v kombinaciji z zanimivim Farrellom ponuja solidno podporo, a je zato del zgodbe z Dayom in Anistonovo še najmanj posrečen in je v resnici nekakšna pomožna snov, ki se ne premakne iz izhodiščne točke. Enkrat za spremembo bom prizanesljiv, filmu bom podelil tri zvezdice samo zaradi tega, ker ga ne želim metati v isti koš z obupno slabo Hudo učiteljico, Vitez in sitnež in podobnimi.

Ocena: