Meek's Cutoff

Slovenski naslov: Ni naslova
Država: ZDA
Leto: 2010
Žanri: Western
Dolžina: 104' ,  Imdb
Režija: Kelly Reichardt
Scenarij: Jonathan Raymond
Igrajo: Michelle Williams, Bruce Greenwood, Will Patton, Paul Dano, Zoe Kazan, Shirley Henderson

Meek's  Cutoff je že dolgo na mojem radarju, pravzaprav že več kot leto dni, od predzadnjega Beneškega filmskega festivala, ko je v tekmovalni sekciji doživel svetovno premiero. Po enem letu festivalskega življenja se je film profiliral v ljubljenca filmskih kritikov, visoke ocene so se kar vrstile, negativnih odzivov je bilo zelo malo. S filmi priznane režiserke ameriškega neodvisnega  filmskega izraza Kelly Reichardt, že imam izkušnje, zato sem imel dobro predstavo o tem, kaj lahko pričakujem. Prvenca River of Grass (1994)  sicer nisem videl, moje prvo druženje s Kelly Reichardt je bil road trip drama Wendy and Lucy (2008), z Michelle Williams v naslovni vlogi (mimogrede, Lucy je psica). Občutki so bili dobri, zato sem poiskal še starejšega Old Joy (2002)  in spet zadovoljno ugotavljal, da je Kelly Reichardt še eno režisersko ime, ki ga ne gre kar tako spregledati. Danes že vem, da režiserka svoje filmske zgodbe praviloma postavlja na ameriški severozahod, v zvezno državo Oregon, nekje na območje nacionalnega parka Cascade Mountains. 

Tudi tokrat je tako, lokacijsko se naslovna pripoved odigra prav na tem območju, leta 1845. Skupina pionirjev se v iskanju primernega ozemlja odpravi na zahtevno potovanje, proti dolini Willamette, kjer je na voljo še nekaj odličnega kmetijskega zemljišča, na katerem se družine nameravajo trajno naseliti. Na začetku poti srečajo Stephena Meeka (Bruce Greenwood), ki družinam ponudi svoje usluge. Zatrjuje, da odlično pozna teren, zato ga družine najamejo kot vodnika, ki jih bo vodil skozi neprijazno puščavsko-gorsko  območje. Osnovni potovalni načrt je bil sledenje rečni strugi, a se Meek odloči skreniti z začrtane poti in priseljence popeljati po neoznačeni poti, po njegovih besedah bližnjici, ki jim bo prihranila nekaj dni. Po nekajdnevnem potikanju skozi neprijazno, izjemno suho pokrajino, v kateri kraljujejo skale in pesek, se pojavijo že prvi dvomi. »Izgubljeni smo,« po tihem šepetajo ženske. Tudi moški razmišljajo podobno, a ne želijo zganjati panike, zato še vedno sledijo samooklicanem vodiču, ki očitno ni kos nalogi. Počasi se jim dozdeva, da Meek v resnici gobezdav bahač, ali še huje, sovražnik, ki jih želi odpeljati v napačno smer. Položaj se iz dneva v dan slabša, zaloge vode in hrane hitro pešajo in Emily Tetherow  (Michelle Williams) je prva, ki naglas izrazi svoje dvome v vodnikove sposobnosti. Ta sicer še vedno zagovarja svoje prav, toda njegove besede ne prepričajo nikogar več. 

Tri zakonska para, en otrok, vodič in Indijanec je celotna igralska zasedba te počasne, redkobesedne drame, o iskanju obljubljene dežele. Opozoril bi vse, ki pričakujejo klasično zgodbo o kavbojih in Indijancih, naj svoja pričakovanja usmerijo v dramo in pozabijo na akcijo. Nekateri trdijo, da film nima veliko skupnega z westernom , toda takšne trditve so v resnici povsem neutemeljene. Meek's  Cutoff je ultimativni western, izjemno avtentičen vpogled v čas pionirjev divjega zahoda, realistično slikanje nekega časa in prostora, vpogled v tisto, kar je Amerika nekoč bila. Veliko neposeljenega prostora, iskanje ustreznega koščka zemlje za trajno nastanitev in nekaj domorodcev, ki potrebo belega človeka po lastnini in imetju, sprva niso razumeli kot grožnjo. Preseljevanje je proces, ki se nikoli ne ustavi, ne glede na zgodovinski trenutek in okoliščine, so vedno ljudje, ki menijo, da jih sreča čaka tam nekje, skoraj vedno je glavni motiv želja po boljšem življenju.  Režiserka Kelly Reichardt naj bi navdih za film našla v resničnih zgodbah ameriških pionirjev iz prve polovice 19. stoletja. 

Meeksova bližnjica je film brez zgodbe, film v katerem je zgodba v resnici samo potovanje. Pripovedovanja se lahko lotimo na različne načine in izpostavimo lahko različne aspekte, podamo kašen komentar…  Reichardtova zgodbo podaja iz pretežno ženske perspektive, ter nam pojasnjuje položaj matere/ženske na divjem zahodu in ustroj tipične družine, v kateri je ženska izključena iz odločanja, podrejena volji moškega, prepuščena (ne)pravilnosti moške presoje. Ko se moški želijo posvetovati o nadaljnjih ukrepih, se odmaknejo od žensk. One čakajo pri vozovih in poskušajo ujeti kakšno besedo. Toda med njimi je ženska, ki ne želi molčati, ki bo povedala svoje mnenje, četudi jo ne bo nihče upošteval. Stereotip o divjaških indijanskih plemenih je druga pomembna točka, v kateri Reichardtova nasprotuje ustaljenim  žanrskim opredelitvam, ko prikaže neutemeljen strah priseljencev pred domorodci. Pionirji čez čas celo dojamejo, da je Indijanec  verjetno njihova zadnja priložnost za preživetje. Režiserka omenjena vprašanja spretno kombinira z motivi boja za preživetje in nam ob predpostavki, da smo se poistovetili z izgubljenimi priseljenci, ponudi izjemno izviren konec. Konec, ki je le na prvi pogled nejasen, negotov. Reichardtova gledalcu prepusti režiranje konca, in če sem pravilno ujel bistvo, je dojemanje konca odvisno predvsem od našega stališča, do zgoraj omenjenih vprašanj. Za konec naj omeni še zanimivo tehnično rešitev. Če ste med ogledom pogrešali širokozaslonsko sliko in se spraševali, če je kaj narobe z vašimi nastavitvami, je to zato, ker je film posnet v starinskem 4:3 formatu (razmerje 1.33 : 1), v katerem so posneli največ westernov. 

Ocena: