Una vita tranquilla (A Quiet Life)

Slovenski naslov: Ni naslova
Drugi naslovi: A Quiet Life
Država: Italija, Francija, Nemčija
Leto: 2010
Žanri: Krimi, Drama
Dolžina: 105', Imdb
Režija: Claudio Cupellini
Scenarij: Filippo Gravino
Igrajo: Toni Servillo, Marco D'Amore, Francesco Di Leva, Juliane Köhler, Leonardo Sprengler, Alice Dwyer

Italijanskih filmov ne pogledam prav veliko iz povsem  preprostega razloga. Premalo filmskih zgodb z Apeninskega polotoka se prebije skozi zahtevno sito pomembnejših mednarodnih festivalov, kar posledično pomeni skromno mednarodno prepoznavnost za italijanske filme.  Claudio Cupellini je zame neznano režisersko ime, a sem zato že imel priložnost videti glavnega igralca Tonija Servilla, ki je name naredil močen vtis v krimi drami Le conseguenze dell'amore (The Consequences of Love, Paolo Sorrentino, 2004)  in odlično upodobitvijo kontroverznega  Italijanskega premiera  Andreottija v biografski drami Il Divo (Paolo Sorrentino, 2008), pa tudi v enemu najbolj izpostavljenem italijanskih filmov preteklega desetletja Gomora (Gomorra, Matteo Garrone, 2008).  Sinopsis je deloval kar obetavno, nekako v stilu dosedanjega Servillovega udejstvovanja.

Diego in Edoardo sta mlada napolitanska gangsterja, ki z očitnimi kriminalnimi aspiracijami pripotujeta v Nemčijo in se namestita v poceni hotelu. Eksplozija bombe ju prežene iz hotelske sobe, zato se odločita, da se ne bosta  vračala v hotel, saj se ne želita znajti sredi  policijske preiskave.   V bližini Frankfurta živi Diegov sorodnik  Rosario (Servillo), ki skupaj s svojo nemško soprogo vodi urejen penzion, v katerem strežejo odlično italijansko hrano. Napetost ob prihodu mladcev v penzion nam da vedeti, da tudi Rosario nekaj prikriva, kasnejši razvoj dogodkov razkrije njegovo kriminalno preteklost. Rosario je namreč pred petnajstimi leti pobegnil z juga Italije in nato pod lažno identiteto začel novo življenje. Danes je Rosario uspešen gostinec , ki ob soprogi in sinu živi umirjeno življenje. Dolga leta se je Rosario spretno izogibal stikom z rojaki iz domačih krajev, toda petnajst let kasneje je preteklost vendarle potrkala na njegova vrata. Njegova interakcija z Diegom nakazuje, da ta vendarle ni njegov daljni sorodnik, preprost matematičen izračun hitro navrže samoumeven zaključek. Stvari se začnejo zapletati, ko Diegov kompanjon Edoardo  začne dvomiti v resničnost Rosarijeve življenjske zgodbe in poveže nekaj dogodkov iz preteklosti. Rosario se zaveda, da njegova krinka počiva na majavih nogah, verjetnost, da ga bodo našli tisti, pred katerimi se je skrival vsa ta leta je iz dneva v dan večja.

Claudio Cupellini je v nekem intervjuju povedal, da je s svojim drugim celovečercem želel spregovoriti o človeški dvoličnosti. Jaz bi dodal, da tudi o usodi in preteklosti. Ne glede na to, kaj storimo, naša preteklost bo vedno z nami. Rosario je mislil, da lahko prekriža dogodke iz mladosti, enostavno pozabi na vse kar je nekoč bil in začne znova. Petnajst let mu je uspevalo ohranjati iluzijo, ki je z leti postala nova resničnost. Vse do dneva, dokler se na njegovem pragu ne pojavi senca preteklosti. Ta senca je njegov pozabljeni sin, otrok je zdaj postal mož, ki hodi po očetovih stopinjah. Pravijo, da  človeško osebnost definirajo genetske karakteristike in vpliv časa in okolja, v katerem živimo. Rosario je v mladosti opravljal umazana dela za mafijo, na koncu se še sam znašel na listi za odstrel in zato izginil. Diego je ostal v neapeljskem okolju in postal očetova kopija. Zdaj je Rosario razpet med čustvi do zapuščenega sina in zaskrbljenostjo za svojo novo družino.  Jasno mu je, da dva mlada Neapeljčana ne pomenita nič dobrega za njegovo krinko. S prihodom članov gomore, Cupellini počasi, a z veliko občutka stopnjuje napetost, dobro podporo ima v primerni in učinkoviti glasbeni podlagi in odlični igri vodilnega trojca. Všečno je tudi delo s kamero, direktor fotografije z uporabo hladnih barv poustvari prepričljivo atmosfero.  Razred zase je vsekakor Servillo, zelo avtentična prispevka pa ponudita tudi dva mlada igralca, ki upodobita morilca na začasnem delu v Nemčiji. Že od samega začetka je jasno, da nas vse kar gledamo pelje proti zaključnem klimaksu, po katerem nič več ne bo tako, kot je bilo. Una vita tranquilla je soliden film, lahko bi pa bil tudi veliko boljši. Največ nelogičnosti najdemo v scenariju in nepojasnjenih okoliščinah. Nikoli pojasnjene okoliščine, kot je npr. razlog Rosarijevega pobega, vseeno niso toliko moteče. Veliko bolj končni vtis kazijo nepojasnjena eksplozija v hotelu, ki je razlog za Diegov obisk očetovega penziona. Najti drugi hotel, ali kakšno alternativno prenočišče, vendarle nebi smelo biti tako zahtevna naloga. Sprašujem se tudi, ali je ob vsej Rosarijevi disciplini in domiselnosti z brisanjem sledi do preteklega življenja, vodenje znane restavracije z italijansko kuhinjo, italijanskimi kuharji in kričečim italijanskim imenom, močno nasprotuje njegovi osebni filozofiji preživetja. Ne bi škodilo niti nekaj več domišljije pri snovanju razpleta, a je konec koncev plusov več kot minusov, zato je tudi končni vtis povsem soliden.

Ocena: