The Tree of Life

Slovenski naslov: Drevo življenja 
Država: ZDA
Leto: 2011
Žanri: Drama
Dolžina: 139', Imdb
Režija: Terrence Malick
Scenarij: Terrence Malick
Igrajo: Brad Pitt, Sean Penn, Jessica Chastain, Hunter McCracken, Laramie Eppler, Tye Sheridan

Malickovo Drevo življenja je film, o katerem se je letos zelo veliko govorilo in če vsaj površno spremljate svet filma, potem ste verjetno zasledili kakšen članek, ki je omenjal zadnji umotvor ameriškega režiserja, pa tudi specifiko Malickove javne podobe. Verjamem, da večina pozna zgodbo o zares samosvojem umetniku, a se vseeno spodobi, da tistim, ki Malicka še ne poznajo, navržem nekaj vrstic iz njegove biografije. Zgodba se je začela s kratkim filmom Lanton Mils  iz leta 1969, štiri leta kasneje je posnel svoj pri celovečerec  Surova balada (Badlands, 1973),  ki so mu sledili Božanski dnevi (Days of Heaven, 1978),  nagrajeni z oskarjem za fotografijo in nato ... Popolni mrk. 20 let dolga pavza, med  katero se je o Malicku slišalo zelo malo oz nič, leta v katerih je dokazoval, da je posebnež, ki zelo uspešno varuje svojo zasebnost in se zelo spretno izogiba javnem nastopanju. Po dvajsetih letih je Malick uprizoril grandiozno vrnitev s Tanko rdečo linijo (The Thin Red Line, 1998),  film je prejel kar sedem oskarjevskih nominacij, a je na koncu neupravičeno ostal brez zlatega kipca. Novi svet (The New World, 2005)  je bil šele četrti film v več kot trideset let dolgem obdobju in letos smo dočakali še Drevo življenja,  Zlato palmo letošnjega Cannesa. Korenine zadnjega Malickovega filma sežejo v leto 1978, ko je ta začel razvijati projekt z delovno oznako Q,  ki naj bi govoril nastanku življenja na Zemlji. Ni nobenega dvoma, da je Drevo življenja prav poseben film. Videl sem ga kmalu po domači premieri in takoj po izhodu iz kino dvorane čutil rahlo razočaranje, a sem se odločil, da bom film pustil nekaj časa pri miru, saj nekaj časovne distance včasih lahko navrže kakšno drugo perspektivo, razmišljanje, razumevanje.

In o čem pravzaprav govori Drevo življenja? Gre za vprašanje, na katerega ne morem ponuditi enostavnega odgovora in če se malo pošalim (v šali je vedno nekaj resnice), bi lahko rekel, da je veliko lažje povedati, o čem Drevo življenja ne govori. Gre za film z zelo široko zastavljenim narativnim razponom, ki ponuja številne interpretacije, zato bom predvideval, da večino zanima konkretna človeška zgodba, postavljena v petdeseta leta prejšnjega stoletja, ki se odvrti v teksaškem mestu Waco. Jack (Sean Penn) je uspešen arhitekt, ki se spominja otroštva in najstniških let, z njegovimi mislimi se vrnemo v preteklost in spoznamo Jackovo družino. Malick se odloči za izrazito fragmentirano pripoved, s skoki v preteklost, ki so nekakšne kratke epizode iz Jackovega življenja, v katerih pogosto ni dialoga, zgolj kakšen majhen detajl in že smo na drugem koncu, v drugi narativni liniji. Kljub temu lahko izluščimo osnovno fabulo, ki v središče postavi odnos med zelo strogim očetom (Brad Pitt) in odraščajočim sinom, v katerem očetova trda roka počasi prebuja vedno močnejšo klico upora. Upor potem preraste v sovraštvo, ki je tako močno, da si fant želi očetove smrti. Na drugi strani imamo fantovo mamo, z božansko svetlobo obdano Jessico Chastain, ki otrokom ponuja zatočišče, tolažbo pa tudi pogum, za soočanje z vsakodnevnimi težavami. Že v začetku izvemo, da je družina izgubila enega otroka. Bolečino in nesrečo cele družine najbolje pooseblja mati, ki pri Vsemogočnem išče odgovore na težka vprašanja, ko v offu sprašuje: »Zakaj? Kje si bil? Kaj ti pomenimo?« Mati ni edina, ki svoja vprašanja pošilja proti stvaritelju. Podobno stori tudi Jack, v trenutkih jeze in obupa.  Malick postavlja vprašanje  in potem tudi ponuja odgovore, ko nam predstavi svojo vizijo nastanka vesolja, Zemlje in živih bitij. To naredi tako, da nas za približno petnajst minut odpelje stran od glavnih protagonistov in nam ponudi dolgo sekvenco postanka svetov, evolucijo, vulkanske izbruhe, delitev celic, prve primitivne organizme, za nekaj trenutkov so v kadru znajdeta tudi čisto prava dinozavra, apokalipsa, ponovni začetek in posnetki Zemlje iz vesolja.

Drevo življenja je tako kot njegov avtor poseben, nekonvencionalen in zelo oseben pogled na življenje in vse kar definira človeka in njegov obstoj.  V številnih pogledih je to film, ki ne pozna kompromisov, film s katerim avtor zvesto sledi svoji viziji, ko na filmski trak prenese lastno notranje doživljanje sveta in dogodkov, v katerih lahko prepoznamo močan avtobiografski pečat. Zgodba se odvije v Malickovem rojstnem mestu, Jack ima dva brata, eden pri 19-ih umre, podobno zgodbo je pisalo tudi Malickovo življenje. V Malickovih filmih je vedno veliko metafor in slikovitih prispodob, kar še najbolje opazimo pri njegovem zadnjem umotvoru, ki je enostavno prenatrpan z iskanjem simbolike in  prenesenih pomenov, na drugi strani je premalo prostora posvečeno igralcem in medčloveški interakciji. Vztrajanje na (pre)dolgem prikazu  vloge človeka v prostoru in času skozi koncept naravoslovnega dokumentarnega filma je sicer zanimivo, a obenem predolgo in že videno, saj je ob zelo veliki medijski pokritosti sveta z kakovostnimi poljudno-znanstvenimi programi iluzorno pričakovati, da takšni elementi lahko osupnejo. Kljub angažmaju Douglasa Trumbulla, ki je nazadnje vizualno izboljševal Iztrebljevalca (1982), skoraj 30 let nazaj. Sam presežke vidim v  tistih delih filma, v katerih nastopajo igralci, v zelo intimnem pogledu na notranji svet otroka in Jackovem odraščanju, ki vseeno izstopa, kot tista osrednja figura v pripovedi.  V interakciji očeta in sina najdem največ zadoščanja, prav tam najdem najmočnejši prizor v filmu (avto na dvigalki in Brad Pitt pod avtom),ko je tisto nakazano, tisto kar slutimo tako močno, tako učinkovito, da nas teh nekaj trenutkov  enostavno paralizira. Generalno so igralski prispevki na visokem nivoju, poleg Pitta in Hunterja McCrackena, ki je odlično upodobil mladega Jacka, mi na misel ne pride nobena igralka, ki bi tako prepričljivo zapolnila mesto, ki ga zaseda Jessica Chastain. Drevo življenja je čisti art film in zdaj, ko se počasi približujem zaključku, v katerem bom podal oceno, bi film najraje pustil neocenjen, ali uporabil pristop spoštovanega kolega, ki filme ocenjuje z opisno oceno. Če razmišljam v tej smeri, ugotavljam, da je gre za film, ki ga priporočam, film ki je v številnih pogledih tako drugačen, da ga je greh spustiti. Drevo življenja je film, ki ga vsak gledalec doživlja različno, umetniška stvaritev pri katerem je veliko odvisno od osebne percepcije gledalca in njegove emotivno-duhovne kompatibilnosti z Malickovo vizijo. Zato ne preseneča izjava Seana Penna, ki je končno različico filma pokomentiral približno takole: »Pri končni različici sploh nisem zasledil emotivnega naboja scenarija, ki je najbolj veličasten scenarij, ki sem jih kdajkoli prebral. Mislim, da bi se bolj jasna, konvencionalna naracija  bolje obnesla, takšen pristop pa vseeno nebi skazil splošnega vtisa in lepote samega filma. Če sem iskren, še vedno poskušam razumeti, kakšna naj bi bila moja vloga in kakšen je moj prispevek k filmu kot celoti. Še več, Terrence mi konteksta moje vloge ni nikoli povsem jasno razložil.«  Tako pravi Sean, jaz bi pa le še dodal, da je bilo posneto ogromno materiala, film je bil v montaži kar tri leta, na montažni mizi se je izmenjalo pet montažerjev in kdo ve koliko različic. V prihodnosti bomo verjetno dočakali daljšo režiserjevo verzijo, vmes se pa lahko pripravimo na Malickov naslednji film, ki naj bi  v kina prišel prihodnje leto.

Ocena: