Slovenski naslov: Ni naslova
Drugi naslovi: King of Devil's Island
Država: Norveška
Leto: 2010
Žanri: Akcija, Drama
Dolžina: 120', Imdb
Režija: Marius Holst
Scenarij: Lars Saabye Christensen, Dennis Magnusson
Igrajo: Benjamin Helstad, Trond Nilssen, Magnus Langlete, Stellan Skarsgård, Kristoffer Joner, Morten Løvstad
Potem ko nam nekaj mesecev skandinavske dežele niso ponudile izrazitega filmskega hita, izdelka ki bi izzval zanimanje mednarodne filmske javnosti, se je prikazal Kongen av Bastøy, najverjetnejši norveški kandidat za tujejezičnega oskarja (mimogrede, edina resna konkurenca je Oslo, August 31st , Joachima Trierja). Film je na podelitvi norveških filmskih nagrad (Amanda) prejel nagrado za najboljši film, glasbo in stranskega igralca. Sedmi film priznanega norveškega režiserja Mariusa Holsta (Ti kniver i hjertet , Blodsbånd), je drugi najdražji film v norveški zgodovini, prvo mesto še vedno drži odlični Max Manus (Joachim Rønning in Espen Sandberg, 2008), norveški pogled na boj proti nemškemu okupatorju, v času druge svetovne vojne. Oba filma se posvečata rekonstrukciji nekega zgodovinskega obdobja, kar že pregovorno zahteva zajeten kupček denarja.
Marius Holst pripovedovanje začne z omembo petdesetletne zgodovine šole za mladoletne prestopnike na otoku Bastøy in nas obvesti, da je pripoved navdihnjena z resnični dogodki. Nekje na začetku dvajsetega stoletja se v policijskem spremstvu proti otoku Bastøy peljeta mladoletna prestopnika. Erling je močan, samozavesten, v njegovem obnašanju ne zasledimo strahu ali nervoze. Ivar je bolj nežen, negotov mladenič, ki ga pred prihodom na izolirani otok obdajata zaskrbljenost in nemir. Fanta razporedita v zaporniški blok C, Erlingu dodelita identifikacijsko številko C-19 , Ivarjevo novo ime je C-5. Pred tem fanta odpeljeta v pisarno ravnatelja Bestyrerena (Skarsgård), ki ju seznani s pravili in pričakovanji. Mož z imenom Bråthen na otoku predstavlja »izvršno« oblast, on je tisti ključni mož, ki pod sabo ima ostale paznike in posledično največji vpliv na življenja mladih zapornikov. Poseben položaj imajo tudi oddelčni nadzorniki, zaporniki, ki so si z vestnim delom in odgovornim obnašanjem priborili ta privilegij. Nadzornik oddelka C je Olav, po zaporniški klasifikaciji C-1, ki hitro vzpostavi prijateljski odnos z Erlingom in mu poskuša pomagati pri prilagajanju na novo okolje. Že po nekaj dnevih začne Erling kovati načrt, ki ga bo spravil z otoka, s svojo samozavestno držo in robustno pojavo pridobi spoštovanje in ugled med ostalimi zaporniki. Veliko slabše kaže Iverju, ki je zaradi fizične inferiornosti iz gozda premeščen v pralnico. Pod svoje okrilje ga vzame Bråthen, ki s fantom naveže »poseben« odnos. Tako poseben, da C-5 prosi, naj ga vrnejo na fizično zahtevna dela.
Vsaka filmska zgodba vsebuje elemente, s katerimi smo se že srečevali v neki drugi zgodbi, v nekem drugem času in prostoru. Zaporniške drame se v večini primerov osredotočajo na odnose med samimi zaporniki, zaporniki in zaporniškim osebjem, tretja možnost je kombinacija obeh elementov. Kralj hudičevega otoka se z manjšimi izjemami posveča položaju mladoletnih prestopnikov in odnosu predstavnikov države/družbe, do teh izobčencev. Film spregovori o nekoč zelo krutih družbenih normah, ki so neprilagojene mladostnike, celo enajstletnike, pošiljale na izolirani otoček in jih prisiljevale v suženjsko delo, teptale njihove osnovne človeške pravice, prebivalci takšnih poboljševalnic (zaporov) so nemalokrat bili tarča najrazličnejših zlorab. Ko je zgodba zastavljena v takšnih okvirjih in takšnih okoliščinah, se avtor že vnaprej sprijazni z manj manevrskega prostora, v smislu grajenja zgodbe in zapletov, ki zaradi prostorsko situacijske omejenosti neizogibno drsijo v kliše.
Tudi Holstov film ni izjema, saj nas (pre)pogosto popelje po znanih, pričakovanih scenarističnih vijugah, a nas kljub temu nikoli ne dolgočasi. Predvsem zato, ker vse ostale filmske prvine funkcionirajo na zelo visokem nivoju. Za podobne filme je še kako pomembna ustrezna izbira igralcev in tukaj so ustvarjalci našli pravo mešanico uveljavljenih igralcev in mladih neafirmiranih upov, ki se odlično dopolnjujejo. Kombinacija hladnih barvnih filtrov, surovega okolja v zimskem času, ustrezne glasbene podlage in odlične fotografije nam pričara tesnobno, skorajda srhljivo atmosfero in nas pahne v razmišljanje o občutkih izgubljenosti, brezupa in strahu, s katerimi so se morali soočati nesrečni najstniki. Že samo bivanje v takšnih razmerah je sila težavno, če pa k temu dodamo vsakodnevno naporno delo in zlorabe, je Hudičev otok nadvse primerno ime za takšen kraj. Dobro delo je opravljeno tudi pri rekonstrukciji zgodovinskega obdobja iz začetka dvajsetega stoletja, scenografija in kostumografija ponujata avtentično sliko, ki nas zelo suvereno popelje stoletje v preteklost. V uvodu sem omenil, da je zgodba postavljena v kraj, ki je zares obstajal več kot petdeset let, tudi vstaja na Hudičevem otoku se je dejansko zgodila, kar celi zgodbi daje avtentičen in nekoliko zlovešč prizvok. Najšibkejši del celote je scenarij, na katerem so delali štirje scenaristi, ki vseeno niso uspeli povsem adekvatno umestiti glavne protagoniste v pripoved, ki je obljubljala veliko. Ne prepriča niti konec, za katerega bi scenaristična ekipa morala uporabiti več domišljije. Ker gre za evropski film, me zaključek seveda ne preseneča, a glede na značilnosti glavnega protagonista (fizična moč, poklic), je krojenje njegovega konca povsem neustrezno. Kljub pomanjkljivostim, gre za film, ki nam ponudi veliko dobrega, a pusti grenek priokus, zaradi neizkoriščenega potenciala, ki ga je takšna zgodba ponujala. Šibka štirica.
Ocena:
Ni komentarjev:
Objavite komentar