Savages (2012)

Slovenski naslov: Divjaki
Država: ZDA
Leto: 2012
Žanri: Krimi, Drama, Triler
Dolžina: 131' ,  Imdb
Režija: Oliver Stone
Scenarij: Shane Salerno, Don Winslow, Oliver Stone 
Igrajo: Taylor Kitsch, Aaron Johnson, Blake Lively, Benicio Del Toro, Salma Hayek, John Travolta, Demián Bichir, Emile Hirsch

Ben (Aaron Johnson) in Chon (Taylor Kitsch) sta najboljša prijatelja. Ben je strokovnjak za botaniko in nekakšen moderni hipi, ki želi spreminjati svet in pomagati ljudem. Chon je bivši marinec, ki je prepričan, da se za svet in ljudi ne da storiti ničesar več. Tako zelo različna sta, da bi iz njiju lahko naredil enega kompleksnega, uravnoteženega človeka. Mogoče prav zato tretji najpomembnejši člen naše zgodbe, prikupna Ophelia (Blake Lively), ki jo na njeno željo bomo naslavljali z enostavnim O, fuka z obema. Brez skrivalnic. Včasih, ko je razpoloženje na primernem nivoju, družba celo uprizori skupinske »vaje.« Tudi prav. Samo da so vsi zadovoljni. Za dobro voljo pa navadno poskrbi prvovrstna gandža, s katero Chon in Ben zalagata celotno Kalifornijo. Chonu so na njegovih osvobodilnih pohodih po Afganistanu pod roko prišla najboljša semena konoplje, ki jih je njegov botanični prijatelj Ben znal pravilno uporabiti. Ta je prevzel skrb za rastline in proizvodnjo, Chon je skrbel za distribucijo in plačila. Posel je cvetel. Njun produkt je kmalu postal izjemno cenjen, povpraševanje je nezadržno naraščalo. Vemo, da dober glas seže v deveto vas, oziroma v tem primeru v mehiško Tijuano, kjer domuje eden izmed zloglasnih mehiških kartelov, ki ga vodi neizprosna mamita Elena (Salma Hayek). Ta želi v svojo korporacijo vključiti tudi Benov in Chonov posel, a ko prijatelja ponudbo za sodelovanje zavrneta, se Elena odloči za drugačen pristop. Nad njuno skupno prijateljico pošlje neizprosnega Lada (Benicio Del Toro), ki brhko mladenko vzame za talko.

Čeprav Oliver Stone že dolgo ni zaigral na prave strune, spomin na starega Oliverja Stona vedno znova prevzame funkcijo tistega odločilnega jezička na tehtnici, ki me privablja k njegovim novejšim filmom, ob katerih največkrat ostanem razočaran. No, tokrat se niti ni začelo tako slabo, saj v zanimivemu začetku, polnem seksa in gandže ni manjkalo nič drugega, razne dobre rock'n'roll podlage. A zabave je bilo konec, ko je Stone začel v zgodbo zapletati narko-kartel, ki želi funkcionirati kot čisto prava multinacionalna trgovska veriga. Vzporednice z aktualnimi gospodarskimi trendi so zanimive (najbolje jih povzame John Travolta s svojo Wal-Mart domislico), prav tako lahko povlečemo določene paralele z ameriškim vojaško-političnim angažmajem v svetu, ki tako ne ostaja zunaj ameriških meja, ampak z vrnitvijo vojnih veteranov v domovino prevzema formo nezaželenega stranskega učinka. Problem Divjakov je bolj v tem, da svoje like in probleme, kljub izdatni dolžini, obravnava preveč površno. Stone želi zaobjeti čim več, biti kompleksen, a pri tem ne želi analizirati Chonovih postvojnih travm, pojasnjevati Benovega humanizma, ne njune magične navezanosti na Ophelio, ob kateri se gledalec sprašuje, kaj ta ženska sploh lahko ponudi, razen lepega telesa in obraza. Trojček enostavno deluje preveč sintetično in ponarejeno in v nasprotno me ne prepriča niti ponudba težka 7 milijonov $, ki jih kompanjona ponudita, v zameno za osvoboditev njune ljubezni. Tudi če izvzamem nedelujoči ljubezenski trikotnik, ne morem mimo zvrhane mere klišejev, s katero Stone zapolni malodane vsako situacijo, lik in preobrat. Presenečenj ni in vse kar vidimo v Divjakih, smo videli že prej. Velikokrat. Vsi pomembnejši stranski liki, od Salme Hayek, do Benicia Del Tora, so zreducirani na karikature, v njihovih vlogah pa nisem zasledil kančka izvirnosti. Skratka, Divjaki so film, v katerem gledamo lepe igralce na lepih lokacija in to je več ali manj vse. (2+)   

Ocena:

Napovedi - World War Z (2013)

Filmska zgodovina nas uči, da je Beli zombi (White Zombie, Victor Halperin, 1932) prvi tovrstni dolgometražni film. Filmi o zombijih so se dokončno uveljavili skoraj štiri desetletja kasneje, ko je George A. Romero svetu predstavil svoj celovečerni prvenec Noč živih mrtvecev (Night of the Living Dead, 1968). Romero je danes živa legenda, človek, ki je postavil temelje vseh kasnejših zombijad. Do danes je posneto nešteto filmov o zombijih in v zadnjih letih smo priča pravi ekspanziji  živih mrličev na velikih in malih zaslonih. Najbrž ni potrebno posebej poudarjati, da je tudi Hollywood zavohal svojo priložnost in si odločil odrezati svoj kos pogače s produkcijo najdražjega zombi filma vseh časov.  Že kmalu po izidu knjige Maxa Brooksa je postalo jasno, da je njegova knjiga vroča roba, pravice za filmsko adaptacijo pa si je na koncu zagotovila produkcijska hiša Brada Pitta. Ta je prevzel tudi glavno vlogo in stopil v čevlje uslužbenca ZN-a, ki bo poskušal zaustaviti širitev pandemije, zaradi katere se je človeštvo znašlo pred popolnim uničenjem. Torej, pred nami je prvi pravi zombi blockbuster, ki so ga med samo produkcijo spremljali številni zapleti in bomo videli, kakšna bo kakovost končnega izdelka. Film v kino dvorane prihaja na prvi poletni dan leta 2013.

Imdb

Žanr: Akcija, Drama, Horor

Režija: Marc Forster

Igrajo: Brad Pitt, Mireille Enos, David Morse, Matthew Fox, Bryan Cranston

Argo (2012)

Slovenski naslov: Misija Argo
Država: ZDA
Leto: 2012
Žanri: Triler, Drama, Zgodovinski
Dolžina: 120' ,  Imdb
Režija: Ben Affleck
Scenarij: Chris Terrio, Joshuah Bearman
Igrajo: Ben Affleck, Bryan Cranston, John Goodman, Victor Garber, Alan Arkin, Tate Donovan, Clea DuVall

Moram priznati, da mi Ben Affleck - igralec, ni nikoli bil pretirano zanimiv. Tudi ko je nastopal v dobrih filmih in igral zanimive vloge, je nekako vedno ostal v senci soigralca. V Dobrem Willu Huntingu (Good Will Hunting, Gus Van Sant, 1997) je igral stransko vlogo, kar do neke mere upraviči pozabljivost njegove kreacije, vendar se je zgodba ponovila tudi v Dogmi (Kevin Smith, 1999), v kateri je Afflecka še enkrat zasenčil njegov najboljši prijatelj Matt Damon. Podobne občutke sem imel ob gledanju Nevarne smeri (Changing Lanes, Roger Michell, 2002), kjer mu je »zagodel« Samuel L. Jackson. Če bi se moral odločiti za eno izjemo, ki potrjuje pravilo, potem bi moja izbira padla na rom-kom dramo Slediti Amy (Chasing Amy, Kevin Smith, 1997). Ko govorimo o Benu Afflecku - režiserju, so moji občutki bistveno, bistveno boljši. Še več, po zares vrhunskem debiju Zbogom, punčka (Gone Baby Gone, 2007) sem mu v mojih knjigah odobril zelo visok kredit, ki se ga ne da zlahka izčrpati. Že njegov naslednji film, krimi drama Mesto (The Town, 2010), je potrdil, da je režija Benovo najmočnejše orožje. Letos smo dobili še njegov tretji film, ki je po navdušenih odzivih publike in kritikov, obljubljal še eno nepozabno stvaritev z njegovim podpisom. Kot zanimivost naj omenim, da je Ben posnel ekskluzivno pozdravno sporočilo, s katerim je pozdravil Ljubljano in vse gledalce zadnjega Liffa in nam zaželel prijeten ogled filma. Lepa gesta, upoštevajoč našo majhnost in (ne)pomembnost.

Novembra 1979 se je pred ameriško ambasado v Teheranu zbrala razjarjena množica. Islamska revolucija je dosegla vrelišče, ko so ZDA ponudile politično zatočišče zadnjem iranskem šahu, ki je za sabo pustil veliko jeznih in maščevanja žejnih rojakov, ki so zahtevali njegovo glavo. Ameriška vlada, ki je v veliki meri pomagala ustoličiti šaha Rezo Pahlavija, je zavrnila možnost izročitve tiranskega vladarja in s tem dejanjem sodu izbila dno. Nasilni protestniki so vdrli na veleposlaništvo, uslužbenci ambasade pa so pospešeno uničevali obveščevalne podatke in ostale pomembne informacije, ki v rokah sovražnika lahko ogrozijo ameriške interese in posameznike. Militanti so zajeli 52 talcev, a je šestim uslužbencem veleposlaništva uspelo zbežati iz poslopja in poiskati zatočišče na domu kanadskega veleposlanika. Američanom je bilo jasno, da diplomati ne morejo dolgo ostati na kanadskem veleposlaništvu. Jasno je bilo tudi, da jih v primeru prejetja najbrž bodo obdolžili   vohunstva in vohuni so v tistih dneh viseli na drogovih teheranske javen razsvetljave. Zato so odgovorni prižgali zeleno luč drznem načrtu ciinega operativca Tonyja Mendeza (Ben Affleck). Ta bo odšel v Iran in pod pretvezo snemanja znanstvenofantastičnega filma Argo, diplomate preobrazil v filmsko ekipo, ter jih na ta način poskušal spraviti iz države.

Ena glavnih oglaševalskih strategij snovalcev Misije Argo je bilo poudarjanje  dejstva, da so film posneli po resničnih dogodkih. V ta namen je celo angažiran bivši ameriški predsednik  Jimmy Carter, ki je leta 1979 prižgal zeleno luč za začetek te nenavadne akcije, v kateri je hollywoodska mašinerija dobila priložnost izkazati svoje domoljubje. Affleckov film sicer ni prvi tovrstni poskus, saj je isti dogodek že obravnavan v tv filmu Escape from Iran: The Canadian Caper, iz leta 1981. Tako kot pri večini filmov, ki navdih črpajo iz resničnih dogodkov, je tudi tukaj resnica bila nekoliko prekrojena in prilagojena filmskim standardom,  pri prilagajanju pa so Affleck in sodelavci bili le delno uspešni. Tako je iz vidika fluidnosti in razumevanja zgodbe dobro, da so v filmu vlogo zaveznikov prepustili zgolj Kanadčanom (v resnici so v akciji sodelovali še Britanci in Novozelandci), pripombe pa letijo na določene tehnične aspekte samega reševanja, saj se je v nekaterih detajlih enostavno preveč kompliciralo. V nekaj uvodnih minutah naratorka na kratko povzame zgodovino ameriškega vmešavanja v iranske  notranje zadeve, a je ta kratki uvod več ali manj vse, kar Affleck naredi na polju večdimenzionalnosti in objektivnosti. Namreč, od tu naprej obstaja zgolj ena perspektiva in ena resnica - tista ameriška. Domoljubna patetika  je pri podobnih filmih nekaj, s čem enostavno moraš računati, zato me le-ta niti ni pretirano zmotila. Tisti hujši in težko prebavljivi minusi se drugje - predvsem v podcenjevalni logiki (mi smo bistri, oni so navadni butlji), neprepričljivih vsebinskih rešitvah (zakaj so, hudiča, na letališču vztrajali pri tistih obrazcih) in povsem ponesrečenem velikem finalu. Butasti sinovi Perzije tako v tistih odločilnih trenutkih razbijajo vrata in tečejo po hodnikih, vendar  nihče ni dovolj zbran, da vzame v roke telefon in pokliče kontrolni stolp, vrhunec neumnosti pa je pregon na vzletni stezi (verjetno ni potrebno poudarjati, da se nič od tega ni zares zgodilo). Škoda, kajti film je v številnih aspektih zelo dober. Pravzaprav film funkcionira dobro vse tja, do zadnje tretjine, saj je Affleck znova odličen pri režiji sekvenc kaosa in nasilja, ob vdoru na veleposlaništvo, ali kasneje, v prizorih na prostem, na največji teheranski tržnici. V teh segmentih so odlično izkoriščeni arhivski dokumentarni posnetki, ki so mojstersko montirani v film. Pohvaliti velja komično plat zgodbe, ki po zaslugi domiselnih dialoških vrstic funkcionira zelo dobro, glavna aduta v tem segmentu, pa sta odlična Alan Arkin in John Goodman. Kljub temu moram konstatirati, da je Argo, vsaj zame, konkretno razočaranje. Film, s katerim je Affleck naredil korak nazaj in zdrsnil v povprečje. Upam, da se bo že z naslednjim filmov vrnil na prejšnji nivo, kajti potencial zagotovo ima, vendar ga bo moral izkoristiti veliko bolje, kot je to storil pri Misijo Argo. (+3)

Ocena:

Holy Motors (2012)

Slovenski naslov: Holy Motors
Država: Francija
Leto: 2012
Žanri: Drama, ZF
Dolžina: 115' ,  Imdb
Režija: Leos Carax
Scenarij: Leos Carax
Igrajo: Denis Lavant, Edith Scob, Eva Mendes, Kylie Minogue, Michel Piccoli 

Že pred ogledom novega filma francoskega režiserja Léosa Caraxa mi je bilo jasno, da lahko »nekaj« pričakujem. Tisto nekaj je bilo dokaj neopredeljeno in nejasno, vendar sem imel srečo, da sem pred časom videl omnibus Tokio! (Tokyo!, Leos Carax/Michel Gondry/Bong Joon-ho, 2000) in s tem tudi segment, ki je nastal pod Caraxovo taktirko. Njegov rdečelasi junak v zeleni obleki, ki živi v kanalizaciji, straši po tokijskih ulicah, je cvetje in denar, ter meče čisto prave bombe (!) na šokirane mimoidoče, je zgodba, ki jo ne pozabiš zlahka. Vedel sem tudi, da je Carax omenjenem blaznežu namenil poseben segment tudi v Svetih motorjih in to je več ali manj vse. Carax je svoj prvi film Boy Meets Girl (1984) posnel skoraj trideset let nazaj, potem pa je dokončal še dva odmevna filma - [Slaba kri (Mauvais sang, 1986) in Ljubimca na mostu (Les amants du Pont-Neuf , 1991)], ter konec devetdesetih še razmeroma neopaženi Pola X, ki je, mimogrede, edini Caraxov celovečerec, brez njegovega stalnega sodelavca Denisa Lavanta, s katerim je potem znova združil moči v omnibusu Tokio!, in mu zaupal glavno vlogo pri naslovnem projektu. 

Če želiš povzeti vsebino tako nenavadnega filma, kakršen je Holy Motors,  se prve težave pojavijo že, ko želiš identificirati glavne like. Mogoče je najbolje zapisati, da je glavna oseba kar igralec Denis Lavant, ki v vseh enajstih segmentih filma odigra glavno vlogo. Poleg  Lavanta je edina stalnica v vseh segmentih njegova šoferka Celine (Edith Scob). Zgodbo umeščeno v časovni okvir 24-ih ur začnemo z gospodom Oskarjem, uglajenim bančnikom, na začetku njegovega delovnega dne. Pred hišo ga z belo limuzino čaka Celine, ki očitno ima tudi druge zadolžitve (tajnica, pomočnica?), saj šefa kmalu seznani z njegovim urnikom. »Danes imate devet sestankov,« mu pove. Na tej točki vam moram povedati, da beseda sestanek v njunem besednjaku nima prav veliko  skupnega z našo predstavo o pomenu te besede. Veliko več smisla nam ne ponudijo niti Oskarjeve priprave na prvi sestanek. Kmalu ugotovimo, da je njegova limuzina pravi mali maskirni studio, v katerem se ta razmeroma hitro prelevi v zgrbljeno staro ciganko, ki nato nekaj časa preživi v beračenju, na enemu izmed pariških mostov. Nato sledi vrnitev v limuzino in naš glavni protagonist je že pripravljen na novo preobrazbo in novi »sestanek.« 

Holy Motors je brez dvoma  eden najbolj čudaških, najbolj drugačnih in najbolj izvirnih film letošnjega leta. Ma kaj leta, desetletja! Celo v nekakšni absolutni kategoriji, ko razmišljam o filmski zgodovini kot celoti, je Caraxov film zagotovo eden tistih, ki bo verjetno našel svoje mesto, na seznamu najboljših filmov kakšnega norca, razen mene, seveda. Holy Motors  je film ki polarizira. Film, ki je nekomu lahko tako totalno zanič,  da se ta že pri tretjem segmentu odloči zapustiti kino dvorano in se v jezi sprašuje, od kod mu sploh ideja, da gre gledati takšno neumnost. Na drugi strani smo mi, ljubitelji čudaškega, bizarnega in nerazumljivega, ki četudi nič ne razumemo, dobesedno požiramo vse, kar nam Carax postavi na mizo. Še več, ob odjavni špici se žalostno sprašujemo, zakaj dan ni dolg 48 ur, saj bi potem najbrž  tudi filmi bili daljši in bi potem najbrž bili upravičeni do dvojne doze neverjetnih transformacij Denisa Lavanta. Holy Motors je eden izmed tistih filmov, pri katerem lahko uporabimo tisto znano: In ravno ko sem mislil, da sem videl že vse … Samo me ne spraševati o sporočilni vrednosti filma, poanti, kaj je umetnik želel povedati in take fore. Lahko bi tukaj natolceval o fasadah, za katerih se skrivamo, rolah, ki jih igramo, uničujočih vplivih resničnostnih šovov in podobno. A ne bom. Pravzaprav me sploh ni briga, kaj je umetnik želel povedati. Najbolj pomembno je, da je povedal. Da nam je sploh ponudil ta genialni kos celuloida, ki sem ga za vedno pospravil v predalček, namenjen trajnim spominom.  Pika.   

Ocena: 

Napovedi - Now You See Me (2013)

Ali vam je bil všeč Iluzionist (The Illusionist, Neil Burger, 2006)?  Kaj pa Skrivnostna sled (The Prestige, Christopher Nolan, 2006)? Če sta odgovora pritrdilna, potem se zna zgoditi, da vam bo všeč tudi Now You See Me, ki je tematsko precej blizu omenjenima filmoma. Pripoved se osredotoča na skupino iluzionistov, ki so zelo prepričljivi pri izvedbi sofisticiranih high-tech trikov. Tako zelo, da v enemu izmed nastopov izpeljejo rop banke na drugem kontinentu in nato občinstvu privoščijo pravo pravcato denarno prho. In ker se je rop dejansko zgodil, zadevo začne raziskovati FBI. Takole na hitro tale zadeva deluje zelo zabavno. Napovednik pritegne, igralska zasedba je fantastična, celo Louis Leterrier (The Transporter, Danny the Dog, The Incredible Hulk), ki mu je zaupan režiserski stolček, utegne pozitivno presenetiti. Film je trenutno v post-produkcijski fazi, prvi gledalci pa ga bodo videli junija prihodnje leto. 

Imdb

Žanr: Triler

Režija: Louis Leterrier

Igrajo: Jesse Eisenberg, Dave Franco, Isla Fisher, Woody Harrelson, Mark Ruffalo, Morgan Freeman, Michael Caine, Melanie Laurent

     

Pieta (2012)

Slovenski naslov: Pieta 
Država: J. Koreja 
Leto: 2012
Žanri: Drama
Dolžina: 104' , Imdb
Režija: Kim Ki-duk
Scenarij: Kim Ki-duk
Igrajo: Lee Jung-jin, Jo Min-soo, Woo Ki-Hong, Kang Eun-Jin, Kwon Se-In 

Kim Ki-duk je v mojih knjigah od nekdaj zasedal prav posebno mesto. Sloviti južnokorejski režiser je s svojimi filmi vedno znal zaintrigirati vse tiste, ki jih zanimajo esence človeške eksistence. Sprehod skozi njegov ustvarjalni opus razkriva številne nagrade in priznanja, zato vsem, ki ga še ne poznate, toplo priporočam kronološko druženje z njegovimi filmskimi zgodbami. Pieta je njegov 18 celovečerec in veliki zmagovalec zadnjega beneškega filmskega festivala, ki smo ga te dni lahko ujeli na 23. Liffu. Film je uradni južnokorejski kandidat za tujejezičnega oskarja in eden izmed tistih naslovov, o katerih se bo še govorilo. Mogoče ni odveč povedati, da je Ki-duk navdih za poimenovanje filma našel v Michelangelovem kipu, mojstrovini renesančnega kiparstva, s katerim je upodobljena Marija z Jezusovim truplom v naročju. Ta motiv je potem lepo izkoriščen pri izdelavi plakata, ki je za moj okus eden lepših filmskih plakatov nasploh. 

Po uvodu, v katerem spremljamo samomor neznanca na invalidskem  vozičku sklepamo, da je dogodek na nek način povezan z našim glavnim protagonistom, 25-letnim izterjevalcem dolgov Gang-dojem (Lee Jung-Jin), ki ga spoznamo nekaj trenutkov kasneje. Potem ko se prebijemo skozi njegovo jutranjo rutino smo že na ulici, od koder se Gang-do odpravi proti najrevnejši seulski četrti, posejani z delavnicami majhnih obrtnikov, ki so se po globalizaciji vsega , kar se je globalizirati dalo, znašli na samem eksistenčnem robu. Obubožani ljudje so najemali slabe kredite z oderuškimi obrestmi in nekaj mesecev kasneje končali v slepi ulici, stisnjeni ob zid. Ob zid jih stiska prav Gang-do, ki na zelo brutalne načine uveljavlja zahtevke svojih šefov. In kako mu sploh uspeva iztržiti denar od tistih, ki nimajo ničesar? No, tako kot vsak dober posojilodajalec, tudi Gang-dojevi šefi poznajo mehanizme za zavarovanje terjatev. Vsak, ki si sposodi denar, mora skleniti zavarovalno polico, ki za primer invalidnosti  predvideva določeno denarno nadomestilo. Pri tem je manjša ovira le dejstvo, da se invalidnosti ne da načrtovati. In takrat v igro vstopa Gang-do, ki dolžnikom po hitrem postopku priskrbi invalidsko kategorijo. Noga, roka, ali kakšen drugi del telesa, pomembno je zgolj to, da je poškodba trajna. Nato krvoločnega izterjevalca začne zasledovati skrivnostna ženska, ki mu nedolgo zatem pove, da je njegova mati. Gang-do ji sprva ne verjame, vendar se ženska izkaže za zelo vztrajno in prepričljivo v svojih trditvah in razlagah. Naš anti-junak počasi začenja verjeti njeni zgodbi in nekaj dni kasneje jo povabi v svoje stanovanje. Dogajanje sproži transformacijo hladnokrvnega rubežnika, ki počasi začenja kazati prve znake humanosti. 

Nekateri režiserji večji del kariere preživijo kot najemniška delovna sila, ki je za ustrezno denarno nadomestilo pripravljena režirati kakršenkoli material. Imamo tudi tiste, ki jim je uspelo najti ravnotežje med komercialo in tistimi pravimi avtorskimi projekti, s katerimi vsak režiser gradi svojo umetniško identiteto. Ko nekomu rečemo auteur, v mislih imamo tisto najbolj redko kategorijo, kamor uvrščamo ustvarjalce, ki skozi celotno kariero sledijo lastni umetniški viziji in se držijo določenih načel. To so avtorji, ki svoje ideje znajo spraviti skozi produkcijsko rešeto in se pri tem izogniti številnim pastem in vplivom tistih, ki bi želeli »pomagati.« Kim Ki-duk je eden tistih, ki ga brez pomisleka lahko uvrstim v  to kategorijo. Pieta je film, skozi katerega korejski mojster izraža svoja življenjska načela in v isti sapi komentira aktualni trenutek korejske družbe, ki se v mnogih podrobnostih lahko aplicira na številne države po celem svetu. Zdi se, da je človeštvo povsem izgubilo  kompas in se skoraj popolnoma odtujilo od bistva svojega obstoja. Kopičenje materialnih bogastev je postalo glavna gonilna sila, ki usmerja življenja in žene naprej. Tisti na vrhu prehranjevalne verige so najmočnejši in najbolj neusmiljeni in ko ti enkrat zavohajo denar, jih nič več ne ustavi. 

Za njih delajo ljudje, kakršen je Gang-do, človek-pošast, ki v resnici zgolj odgovarja na zahteve, ki jih s seboj prinaša takšna družbena klima. V njegovem liku Kim lepo prepleta odmeve družbenega ustroja s posledicami težavnega odraščanja, v katerem ni bilo prostora za družinsko toplino in ljubezen. Od tod njegova disfunkcija, od tod čustvena otopelost in zloba. Pieta je tudi kritika potrošniško naravnane družbe, s katero avtor ošvrkne tudi tiste najšibkejše. V tej funkciji  nastopajo nepremišljeni kreditojemalci, ki, zaslepljeni s potrošniško miselnostjo, najemajo slaba posojila in se tako, delno tudi po lastni krivdi, postavljajo v nezaviden položaj. Tako Kim zapre krog, v katerega poveže storilce, sostorilce in žrtve. Krog v katerem lahko vsakemu liku v določenem trenutku pripišemo vsako izmed omenjenih vlog. Mnogi Pieto doživljajo kot film o maščevanju, vendar menim, da motiv maščevanja ni tisti najpomembnejši aspekt pripovedi. Pred maščevanjem je potrebno izpostaviti kritiko surovega kapitalizma, poudarjanje pomena družine, pa tudi  vero v (od)rešitev, ki se lepo manifestira skozi značajsko transformacijo glavnega protagonista, ki na koncu celo uživa gledalčevo sočutje in postane tista osrednja tragična figura. Pieta je film z mnogimi kvalitetami, pri katerem so me določene stvari vendarle zmotile do te mere, da ga ne morem postaviti ob bok Kim Ki-dukovim najboljšim stvaritvam. Nedodelano in površno orisano ozadje tegob nesrečnih dolžnikov, je ena izmed tistih stvari, ki jo gledalci moramo posvojiti brez tehtnejše utemeljitve. Pri glavnem protagonistu nimam pripomb na njegovo hladno brutalnost, temveč na njegovo preizraženo asocialnost. Potem so tu še za moj okus preveč teatralni dialogi (svoj delež je najbrž pristavila tudi presenetljivo slaba kvaliteta slovenskih podnapisov), ki v posameznih odsekih zvenijo povsem nenaravno. Kim Ki-duk je v nekem intervjuju povedal, da je takšna interpretacija dialogov njegovo maslo, razlogov za to pa ni podrobneje pojasnil. Če Kim Ki-duk ne bi  postavil tako visokih standardov s svojimi zgodnejšimi filmi, bi naslovnega najbrž vrednotil nekoliko drugače. Kljub temu je Pieta izjemno intenzivno kinematografsko doživetje, ki se brez težav uvrsti med zanimivejše stvaritve tekoče sezone.  (-4) 

Ocena:

Amour (2012)

Slovenski naslov: Ljubezen
Država: Avstrija, Francija, Nemčija
Leto: 2012
Žanri: Drama
Dolžina: 127' ,  Imdb
Režija: Michael Haneke
Scenarij: Michael Haneke
Igrajo:  Jean-Louis Trintignant, Emmanuelle Riva, Isabelle Huppert, Alexandre Tharaud

Michael Haneke je po zlati palmi za Beli trak (Das weiße Band, 2009) letos prejel še drugo najvišje cansko odličje, ter tako postal prvi režiser, ki mu je uspelo zmagati z dvema zaporednima filmoma. Z zlato palmo za Ljubezen se je avstrijski režiser znašel v izbrani družbi dvakratnih dobitnikov te prestižne nagrade, kar je še dodatno utrdilo njegov sloves enega najpomembnejši sodobnih avtorjev. Pri 70-ih je Haneke na vrhuncu ustvarjalne moči in zdi se, da tudi v prihodnje od njega ne gre pričakovati nič drugega, kakor same presežke. Za vse poznavalce njegovega ustvarjalnega opusa je Ljubezen verjetno manjše presenečenje, saj je kompleksno seciranje temačnih in tesnobnih tem doslej bila nekakšna stalnica v njegovih filmih. Iz tega vidika je Ljubezen zelo drugačen film, pripoved, ki na preprost in izrazito avtentičen način spregovori o staranju, umiranju in ljubezni.

Anne (Emmanuelle Riva) in Georges (Jean-Louis Trintignant) sta ostarela zakonca, upokojena učitelja glasbe, ki v zavetju svojega udobnega pariškega stanovanja živita mirno in harmonično življenje. Zakonca sta ogledni primer srečnega, z ljubeznijo obarvanega zakona, v katerem enako uživata oba. Oba v svojih 80-ih, se odlično zavedata človeške minljivosti, zato se trudita drug drugemu polepšati dneve z drobnimi pozornostmi, prizanesljivostjo,  dobrodušnimi zbadanji …  Nato Anne med zajtrkom doživi kap in konča v bolnišnici. Posledice so hude, desna stran njenega telesa je skoraj povsem ohromljena. Zdravniki ji poskušajo pomagati z operacijo, vendar ta prizadevanja ne obrodijo sadov in Annino stanje se po operaciji celo poslabša. Po vrnitvi domov Anne od Georgesa zahteva, naj ji obljubi, da jo nikoli več ne bo poslal v bolnišnico. Mož se zaveda, da se ženino stanje bo le še poslabševalo, jasno mu je tudi, da ga čaka izjemno zahtevna naloga.  Kljub temu je odločen izpolniti ženino voljo, jo negovati in ji stati ob strani, do njenega zadnjega diha. Od tu naprej spremljamo Annino mučno fizično in duševno izginjanje in Georegesovo stoično soočanje z vsemi težavami, ki jih s seboj prinaša umiranje najpomembnejše osebe v njegovem življenju.  

Haneke s svojimi filmi gledalcu ni nikoli prizanašal. Njegove stvaritve so od občinstva vedno zahtevale angažma in obenem prinašale neko novo dimenzijo, drugačen pogled na svet in stvari. Govorim o filmih, ki ne ponujajo enostavnih vprašanj in še enostavnejših odgovorov, ampak o zgodbah, ki se osredotočajo na zastavljanje vprašanj, na katera moramo gledalci sami poiskati odgovore. O filmih, ki z nami komunicirajo še dolgo po izteku zadnjega prizora, zahtevajo razmišljanje in zavzemanje določenih stališč. V podobnih okvirih je zastavljena tudi Ljubezen, ki ne glede na vso pesimističnost, ki jo s seboj prinaša umiranje, vseeno predstavlja konkreten odmik od mračnjaških motivov, k tistim bolj humanističnim, osebnim, preprostim. Haneke je v Belem traku seciral strogi patriarhalni ustroj in moški šovinizem, ki je v dnk odraščajočih generacij vgradil zlobne gene in tako ustvaril idealne pogoje za nastanek nacizma. Iz vidika obravnavanja medčloveškega odnosa je Ljubezen veliko toplejša in bolj optimistična pripoved, ki v fokus postavi vez med možem in ženo, ki  ju druži pristna ljubezen in globoki občutki zvestobe in pripadnosti. Ljudi se prej ali slej srečamo z izgubo tistih, ki igrajo pomembne vloge v naših življenjih. In ravno ti težki trenutki iz nas lahko iztisnejo tisto najboljše. Ob takih izkušnjah se človek na nek poseben način začne zavedati, kaj je esenca naših življenj in povsem jasno občuti, kako pomembno je ljubiti in biti ljubljen. Teh resnic se Haneke odlično zaveda, zato svojo zgodbo sklada brez velikih besed in nepotrebne sentimentalnosti, v počasnem ritmu, z dolgimi kadri, večino časa v popolni tišini, brez dialoga ali glasbe. S takšnim minimalističnim pristopom je dosežena neverjetno polna enostavnost naracije in izjemno prepričljiva celostna podoba. In ta prepričljiva celostna podoba zagotovo ne bi bila tako dobra, brez ustrezne selekcije igralskega kadra in dobrih igralskih nastopov. Zapisati, da sta Emmanuelle Riva in Jean-Louis Trintignant odlična v svojih vlogah je premalo. Opazovanje njune interakcije na velikem platnu  je nepozabna izkušnja, ob kateri dobimo občutek, da gledamo par, ki ga poznamo že celo življenje. Ljubezen je skoraj popoln film. »Skoraj« zato, ker me je ena stvar vendarle nekoliko zmotila. Ob vseh pohvalah izrečenih na račun preprostosti, ne-patetike, ne-sentimentalnosti in ne-šokiranja, je, vsaj zame, sporno dejanje, v katerega Haneke potisne obupanega moža. Tisti, ki so (na žalost) imeli priložnost preživljati podobne stvari vedo, na kakšen način se blažijo bolečine bolnikov, kakršen je bila Anne. In med temi ni onega, ki ga je izbral Georges. Doživljanje tega aspekta zgodbe je vsekakor  odvisno od osebnih izkušenj, zato to mojo pripombo vseeno ne jemljite pretirano resno, kajti Ljubezen je zares sijajna stvaritev in eden izmed vrhuncev letošnje kinematografske sezone. (-5)

Ocena:

Paradies: Liebe [Paradise: Love] (2012)

Slovenski naslov: Paradiž:Ljubezen
Država: Avstrija, Nemčija, Francija
Leto: 2012
Žanri: Drama
Dolžina: 120' ,  Imdb
Režija: Ulrich Seidl
Scenarij: Ulrich Seidl, Veronika Franz
Igrajo: Margarete Tiesel, Peter Kazungu, Inge Maux, Dunja Sowinetz, Helen Brugat

Ko enkrat vidiš film s podpisom Ulricha Seidla, njegovega imena ne pozabiš nikoli več. Bodisi v dobrem, bodisi v slabem smislu. Avstrijski režiser sodi med tiste ustvarjalce, ki s svojimi filmi vedno znova zbuja kontroverze, njegove stvaritve pa praviloma močno polarizirajo publiko. Zato ne presenečajo časopisni članki, v katerih omenjajo gledalce, ki zapuščajo kino dvorane med projekcijami njegovih filmov. Njegove stvaritve odlikuje izrazita družbenokritična drža, ostrina in neposrednost njegovih komentarjev, pa je že zmotila marsikakšnega puritanca, ki v njegovih filmih ne vidi nič drugega, kakor poveličevanje grdega in negativnega, šokiranje z nelagodjem, brez vsakršne umetniške vrednosti. Zaradi svoje kritičnosti do domačega (avstrijskega) okolja se je že zameril marsikakšnem rojaku, ki ne želi sprejeti obstoja problemov, ki jih naslavljajo njegovi filmi. Seidl si je najprej ustvaril ime z odmevnimi dokumentarci (Losses to Be Expected,  Animal Love)  in se šele potem lotil igranega filma, ko je pred enajstimi leti predstavil  prvenec Pasji dnevi (Hundstage). Šest let kasneje je dokončal še drugo igrano dolgometražo Uvoz/Izvoz (Import/Export, 2007), ki ga je dokončno promovirala v enega pomembnejših avtorjev, na evropskem  filmskem prizorišču. 

S Paradiž: Ljubezen se Seidl loteva še ene provokativne teme, ki v kolektivni zavesti povprečnega Evropejca velja za nekakšno javno skrivnost. Vemo, da so za t.i. seks turizem pri moškemu delu populacije najzanimivejše nekatere azijske dežele, prav tako je večina najbrž seznanjena z afriškimi avanturami, tovrstne sprostitve žejnih Evropejk. Zgodbo  spremljamo  skozi prizmo 50-letne Dunajčanke Terese (Margarete Tiesel), ki za svojo počitniško destinacijo izbere kenijske peščene plaže. Namesti se v hotelu ob morju in kmalu v pogovoru z izkušeno sonarodnjakinjo izve, da so lokalni mladeniči zelo odprti do evropskih turistk, vedno pripravljeni ugoditi tudi najbolj intimnim željam tistih, ki zberejo dovolj poguma in se odločijo za tovrstno obliko počitnikovanja. Pri tem je povsem nepomembno, če ženska ima povešene prsi in preveliko zadnjico. Edino kar zares šteje,  je globina njene denarnice in pripravljenost na investiranje v afriško mladost. Teresa sprva zavrača takšno idejo, vendar se  lokalni zapeljivci izkažejo za zelo spretne, pri prepričevanju potencialnih kandidatk. Teresa kmalu zasledi ponavljajoči se vzorec, ki ga uporablja večina fantov, a ji dvorjenje mladih fantov vseeno godi. Nato sreča  Munga, ki je, za razliko od ostalih fantov, veliko bolj potrpežljiv in prepričljiv v prodajanju iluzije o romantičnih motivih njegovega zbliževanja s Tereso. Njena obrambna drža je vedno šibkejša, meseno poželenje pa vedno močnejše. 

Seidl je s svojo soprogo in ko-scenaristko Veronika Franz sprva načrtoval film, ki bi v fokus vzel življenja treh žensk, njihove usode pa naj bi se prepletale v eni sami filmski zgodbi. Dve sestri v zrelejših srednjih letih in hčerka ene izmed sester, so bile zamišljene kot centralni liki, ki se ločeno odpravijo na počitnice. Ena sestra je seksualna turistka, druga se na dopust odpravi kot katoliška misijonarka, najmlajša med njimi pa se odloči za boj z odvečnimi kilogrami, v nekakšnem shujševalnem taboru.  Seidl je nato prebil leto in pol v montažni sobi in na koncu spoznal, da je ustvaril skoraj šest ur dolg film, prav tako je bilo očitno, da se posamezni segmenti medsebojno nekoliko dušijo. Rezultat tega je trilogija Paradiž, ki se osredotoča na vsako izmed omenjenih žensk posebej. Naslovni Paradiž: Ljubezen je premierno predvajan v Cannesu, drugi del trilogije Paradiž: Vera je premiero doživel v Benetkah, sklepni del trilogije Paradiž: Upanje, pa bo Seidl predstavil prihodnje leto.      

Po ogledu filma sem se spomnil na danski Teddy Bear (10 Timer til Paradis, 2011), ki obravnava enako problematiko, vendar iz moške perspektive. Vse tisto, kar je danski film zgolj nakazal in vse tisto, kar mu ni bilo potrebno pokazati zaradi drugačnega značaja glavnega protagonista, je v Ljubezni uporabljeno in prikazano. Ob upoštevanju Seidlovih dokumentarističnih korenin in njegove neizprosne direktnosti, je iz podobne snovi nastal povsem drugačen film. Film z veliko ostrejšo družbenokritično noto, ki se ne boji podirati tabuje, v funkciji totalnega razgaljanja človeške nravi. Izkušnja, ki jo gledalec doživlja med ogledom filma, je lahko za marsikoga neprijetna, vendar prava moč filma izvira prav iz pristnosti našega nelagodja. Seidl  tako spretno oponaša realnost, da v nobenem trenutku ne dvomimo v resničnost videnega. Film izkristalizira marsikakšno  neprijetno resnico o našem odnosu do Afrike, o rasni, ekonomsko-razredni in spolni podrejenosti, ter se na izjemno zanimiv način poigrava s spreobračanjem vlog, saj obe strani v določenih trenutkih njunega razmerja prevzemajo vlogi plenilca in žrtve, so zlorabljene in zlorabljajo. Seidel je spet pokazal odličen občutek za selekcijo igralcev in prav neverjetno je, kako mu vedno znova uspeva s kombinacijo neznanih igralcev in naturščkov ustvariti tako prepričljivo odigrane filme. To pot blesti gledališka igralka Margarete Tiesel, ki se je zelo pogumno nosila z vsemi zahtevami, ki jih s seboj prinaša igranje lika Teresinega profila. Kakorkoli, Seidl je znova razburil, znova zabrisal meje med resničnostjo in fikcijo in povedal nekaj kar večina ve, vendar nihče o tem ne želi spregovoriti na glas.  

Ocena:

De rouille et d'os [Rust and Bone] (2012)

Slovenski naslov: Rja in kost
Drugi naslovi: Rust and Bone
Država: Francija
Leto: 2012
Žanri: Drama, Romantični
Dolžina: 120', Imdb
Režija: Jacques Audiard
Scenarij: Jacques Audiard, Thomas Bidegain
Igrajo: Marion Cotillard, Matthias Schoenaerts, Armand Verdure, Céline Sallette, Corinne Masiero, Bouli Lanners, Jean-Michel Correia, Mourad Frarema

Jacques Audiard prihaja iz filmske družine (oče Michel je bil scenarist in režiser, stric filmski producent), kar je zagotovo bilo dobro izhodišče za nekoga, ki se želi poklicno ukvarjati s filmom.  Francoz je celih dvajset let delal kot scenarist in vmes  zbral tudi nekaj izkušenj na področju filmske montaže, ko se je pri 42-ih odločil posneti režiserski prvenec  Poglej, kako ljudje padajo (Regarde les hommes tomber, 1994). V fokus filmske javnosti je prišel 15 let kasneje, ko je navdušil s krimi dramo Prerok (Un prophète, 2009), za katerega je, med ostalim, prejel nagrado canske žirije in nominacijo za tujejezičnega oskarja. Takrat sem Audiarda odkril tudi sam in se potem lotil še njegovih zgodnejših stvaritev, ki so zgolj potrdile domnevo, da Prerok ni prišel od nikoder. Tako med Audiardovo  filmografijo ne najdemo naslova, ki nebi bil vreden naše pozornosti. Po že omenjenem prvencu Audiard znova sodeluje z Mathieujem Kassovitzem, ki mu je zaupana glavna vloga v Diskretnem junaku (Un héros très discret, 1996), ki mu je prinesel prvo cansko nagrado, in sicer tisto za najboljši scenarij. Vincent Cassel in Emmanuelle Devos sta nenavadna roparska partnerja v odlični krimi romanci Read My Lips (Sur mes lèvres, 2001), Romain Duris pa je kriminalec, ki se poskuša uveljaviti kot pianist, v trofejni krimi drami Ko je zastalo moje srce (De battre mon coeur s'est arrêté, 2005). Rja in kost je Audiardov šesti celovečerec, ki je bil premierno predvajan v glavni tekmovalni sekcije letošnjega Cannesa.

Ali (Matthias Schoenaerts) in njegov petletni sinček Sam se z vlakom odpravita proti francoskem obmorskemu mestu Antibes, k Alijevi sestri, ki ju bo vzela pod streho in jima ponudila začasno zatočišče. Sestra dela kot blagajničarka v lokalnem supermarketu in čeprav z možem živita na robu revščine, njeno srce enostavno ni moglo spregledati bratovega klica na pomoč. Ali je svetlobna leta daleč od zglednega roditelja, vendar je njegov starševski nagon vseeno bil dovolj močan, da je iz rok bivše partnerke iztrgal otroka in ga odpeljal s seboj. Fantova perspektiva ob njegovi narkomanski mamici ni bila ravno rožnata in Ali je storil edino, kar je lahko. Brez prebite pare v žepu in brez strehe nad glavo, je vzel otroka in odšel. Zahvaljujoč svoji telesni konstituciji in propadli boksarski karieri, v novem okolju hitro dobi službo redarja v lokalni diskoteki. Tam je tudi srečal Stephanie (Marion Cotillard), privlačno žensko, ki v vodnem zabaviščnem parku dela kot dreserka kitov ubijalcev. Posredoval je v nekem pretepu in jo zaščitil pred nasilneži, celo tako prijazen je bil, da jo odpelje domov. Upal je na več, upal je, da se mu bo posrečilo, vendar je listek z njegovo telefonsko številko na njenem hladilniku, vse kar je uspel doseči tisti večer. Življenje je šlo naprej in Ali je vmes iz medijev izvedel za nesrečo v vodnem parku, v kateri je Stephanie izgubila obe nogi. In ko je nekaj mesecev kasneje že vse skupaj počasi pozabljal, je prejel njen klic in povabilo na obisk. Ko ga je poklicala, depresivna Stephanie niti ni resno računala na njegov odziv. Pričakovala je, da je bežni znanec povsem izgubil interes, ki ga je kazal nekaj mesecev nazaj in pričakovana zavrnitev bi zgolj potrdila njena razmišljanja. A ljudi nas včasih presenetijo in tako se je počutila tudi Stephanie, ko je Ali naslednji dan potrkal na njena vrata.

Pogled na Audiardov ustvarjalni opus v njegovih filmih razkriva ponavljajoči se motiv kolizije dveh svetov. Že od samih začetkov je Francoz soočal različne like, poklice, razrede, etnične skupine …, in jih združeval, v na videz nezdružljivih spojih. Tudi tokrat je storil podobno, ko je v isti kotel porinil neuglednega propadlega bokserja s socialnega roba in sofisticirano dekle srednjega sloja, ki v normalnih okoliščinah ne bi imela veliko skupnega. Za prvi scenaristični osnutek sta Audiard in njegov kanadski ko-scenarist Thomas Bidegain uporabila zbirko kratkih zgodb kanadskega pisatelja Craiga Davidsona, ki tako kot film, nosi naslov Rja in kost. Audiard in Bidegain sta se nato s finalno različico scenarija oddaljila od knjižne predloge, saj se film v številnih pomembnih podrobnostih bistveno razlikuje od izvirnega gradiva. Jedro filma sestavlja nekonvencionalna ljubezenska zgodba, ki ji Audiard, v maniri vrhunskega kuharskega mojstra, v skrbno odmerjenih količinah dodaja še ostale pomožne sestavine - začimbe, ki se odlično skladajo z glavno sestavino in poudarjajo okus le-te. Družinski odnosi, socialna vprašanja, starševstvo, čustvena in telesna pohabljenost, so nekateri izmed pomembnejših gradnikov pripovedi. Upam se trditi, da bi marsikakšen režiser takšno premiso pospremil z mlačno sentimentalnostjo in obilico patetike, vendar ne Audiard. Že pri karakterizaciji likov Francoz naredi odločen odklon – Alija se ne idealizira, je slab oče, slab brat, ne mara psov, je čustveno nedostopen. Tudi Stephanie ni nobena rožica, vedno želi imeti kontrolo, je preračunljiva in celo takrat, ko pristane na vozičku, kalkulira. Pokliče butastega redarja, saj meni, da se njegov inteligenčno-razredni in njen telesni hendikep izključujeta. Kot se kasneje izkaže, je njegova direktnost in preprostost za njo najboljši antidepresiv. Njuno razmerje počasi spreminja oba, ko Audiard zgodbo zasuče v nepričakovano smer in konstatira, da je čustveni hendikep lahko večja ovira, od telesne pohabljenosti. Rja in kost je poln film, ki ponuja veliko materiala za analizo, od različnih simboličnih poudarkov, do zanimivih tehničnih prejemov, vzporednic in asociacij. Zdi se mi, da Audiardovo najmočnejše orožje še vedno ostaja njegovo razumevanje kompleksnosti človeškega obstoja, s katerim potem dosega tako dobre rezultate. Vse je seveda lažje, ko delaš z dobrimi igralci. Marion Cotillard je krasna igralka, z neverjetnim čustvenim razponom, Matthias Schoenaerts (opazili smo ga v belgijski krimi drami Rundskop), pa je povsem dostojen partner in o njem se bo zagotovo še govorilo. Izkušnjo malenkostno pokvari predvidljivo dogajanje v zaključku, ko režiser dokončno razbije Alijev oklep in ga povsem razgali. Pri tem mi se ne zdi sporna sama resolucija, temveč način, kako smo do nje prišli. Po drugi strani je prav tu lociran prizor na poledenelem jezeru, eden najmočnejših prizorov v celotnem filmu, brez katerega film nebi bil to kar je – ena najboljših filmskih stvaritev tekočega leta. (+4)    

Ocena:

Chained, Excision, Xing kong

Chained

Režija:  Jennifer Chambers Lynch

Scenarij: Damian O'Donnell, Jennifer Chambers Lynch

Igrajo: Vincent D'Onofrio, Eamon Farren, Evan Bird, Jake Weber, Julia Ormond

Leto: 2012

Trajanje: 94 minut

Žanr: Grozljivka, Triler

Država: ZDA

Bob (Vincent D'Onofrio) je serijski morilec, ki na svoji odmaknjeni posesti pobija naključno izbrane žrtve. Njegov rumeni taksi je smrtonosna past iz katere se ni izvleka še nobena nesrečnica, ki je imela to smolo, da ustreza njegovim kriterijem. Zgodbo spremljamo skozi perspektivo mladega fanta, ki ga morilec in posiljevalec ugrabi skupaj z njegovo materjo. Materino življenje je ugasnilo še isti dan, za nesrečnega fanta pa je tisti dan predstavljal začetek neskončne agonije odraščanja ob psihopatu, ki nanj sčasoma začne gledati kot na člana družine. Kljub verigi, na katero je fant priklenjen, se med fantom in ugrabiteljem sčasoma splete nenavadna vez. V vseh kasnejših ugrabitvah so tarče bile izključno ženske, s fantovim odraščanjem pa je postajalo vedno bolj očitno, da ima ugrabitelj z njim prav posebne načrte. Jennifer Lynch je posnela še eden soliden temačen film, ki v  spominu ostane predvsem po odličnem nastopu Vincenta D'Onofrija, prepričljivem mračnjaškem vzdušju in ne ravno prepričljivem zaključnem preobratu.  

    

Excision

Režija in scenarij: Richard Bates Jr.

Igrajo: AnnaLynne McCord, Traci Lords, Ariel Winter, Roger Bart

Leto: 2012

Trajanje: 81 minut

Žanr: Komedija, Grozljivka, Drama

Država: ZDA

Richard Bates mlajši, je svoj debitantski celovečerec razvil iz lastne (nagrajevane) kratkometraže enakega naslova. Excision je zgodba o nenavadni 18-letni srednješolki Pauline, ki niti malo ne dvomi, da bo nekoč postala uspešna kirurginja, četudi v šoli ne kaže vneme, kakšno bi pričakovali od študentke, s tako visokimi cilji. Pauline se ne razume najbolje z okolico in svojo oblastniško mamo, ki ji želi vcepiti strogo katoliško etiko, dodatno zmedo v njeni glavi pa povzročajo neverjetno žive in zelo krvave sanje. Sanje, ki bi večini nagnale grozo v kosti, na Pauline nimajo ravno pričakovanega učinka, saj punca v njih doživlja nekakšno sprevrženo obliko zadovoljstva. Edina oseba, s katero se Pauline dobro razume, je njena mlajša sestra (igra jo tista brihtna glavca iz serije Sodobna družina), ki se od otroštva bori z zahrbtno boleznijo. Ko se sestrino zdravstveno stanje poslabša, je Pauline pripravljena storiti karkoli, da jo ohrani pri življenju. Bates mlajši je kreiral zabavno bizaren filmček, z odličnimi dialogi in zanimivimi situacijami, ki, roko na srce, ni za vsakogar. Naj bo informacija, o načrtih glavne junakinje za izgubo nedolžnosti med menstrualnim ciklom namig, pa tudi dovolj slikovito opozorilo.  (+3)

Xing kong

Drugi naslovi: Starry Starry Night

Režija: Tom Lin

Scenarij: Jimmy Liao, Tom Lin

Igrajo: Xu Jiao, Lin Hui-min, Harlem Yu, Rene Liu

Leto: 2011

Trajanje: 99 minut

Žanr: Drama

Država: Tajvan, Kitajska, Hong Kong

13-letna Mei je pred šolskimi obveznostmi živeli pri starih starših v gorah, z začetkom šolanja pa se je morala preseliti v mesto, k mami in očetu. Babica je vmes umrla in dedi je ostal sam, vendar Mei ni nikoli pozabila lepih trenutkov, ki jih je preživela v njuni gorski rezidenci. Zadeve doma niso rožnate, prepiri med staršema so vedno pogostejši in deklica je večino časa prepuščena sama sebi. Zato vedno pogosteje sanjari o življenju z dedkom v njegovi prijetni koči in se spominja časov, ko je živela v pravem družinskem okolju. Nato njenem razredu priključijo novega učenca, ki živi v sosednjem bloku. Lee je sramežljiv fant in nadarjen risar, ki tako kot Mei prihaja iz težavnega družinskega okolja. Mei in Lee postaneta zaveznika in najboljša prijatelja, vendar ju dogodki v njunih družinah prisilijo v nespametno dejanje. Film posnet po ilustriranem romanu tajvanskega avtorja Jimmyja Liaoja je vizualno lepa in simpatična pripoved, ki bo zadovoljila predvsem mladostnike in izrazite romantike.   (-3)      

The Watch (2012)

Slovenski naslov: Straža
Država: ZDA
Leto: 2012
Žanri: Komedija, ZF
Dolžina: 102' ,  Imdb
Režija: Akiva Schaffer
Scenarij: Jared Stern, Seth Rogen
Igrajo: Ben Stiller, Vince Vaughn, Jonah Hill, Richard Ayoade, Rosemarie DeWitt

Američani v svojih filmih pogosto idealizirajo stvari, okoliščine, ljudi ... Ob tej priložnosti so se odločili idealizirati Bena Stillera, aka Evana Trautwiga, šefa največje veleblagovnice v mestecu Glenview. Even zagovarja rasno raznolikost, je prijazen, spoštljiv do vseh, ne glede na spol in versko pripadnost, vzoren član lokalne skupnosti, vedno pripravljen zavihati rokave in se lotiti kakšne družbeno koristne aktivnosti. Človek se sprašuje, kako je sploh postal šef, saj s takšnimi navadno brišejo tla, a pustimo raje ob strani kadrovsko politiko trgovske verige Costco. Ob vseh postranskih aktivnostih Evan več nima časa niti za našponano ženino oprsje (dobesedno), saj se na dnevnem redu vedno najde kaj bolj »razburljivega.« Potem, ko v  veleblagovnici umorijo nočnega čuvaja se odloči, da bo ustanovil sosedsko stražo, ki bo varovala občane pred novimi napadi, ter poskušala najti storilca, ki je brutalno umoril njegovega najljubšega varnostnika, saj maloštevilni lokalni policisti ne kažejo pretirane vneme pri iskanju storilca. Negova pobuda pritegne trojico somišljenikov: Bob (Vince Vaughn) je družinski človek, ki išče družbo za zabavo in popivanje, Franklin (Jonah Hill) je vedno želel postati policist, vendar se mu ni uspelo prebiti skozi zahtevne teste, frišno ločeni Jamarcus (Richard Ayoade) pa želi čimprej pozabiti propadli zakon in druženje s fanti je lepa priložnost, za začetek novega poglavja v njegovem življenju. Skoraj sem pozabil omeniti ZF komponento filma - vesoljce, ki želijo uničiti človeštvo, nesrečni varnostnik pa je njihova prva žrtev.

Celo pri tako slabem filmu, kakršen je The Watch, ameriška tovarna sanj ne izgublja denarja. Trenutno je Straža še vedno za kakšen milijonček v rdečih številkah, vendar ne gre pozabiti, da bo film kmalu prišel na video tržišče, kar bo v blagajno zagotovo prineslo še kašen cekinček in ga spravilo na zeleno vejo. To spet pomeni, da finančni botri tega projekta ne bodo denarno kaznovani (škoda!), za financiranje porazno slabega izdelka. Sodelovanje žanrsko afirmiranih igralskih imen je praviloma dovolj močen magnet za povprečnega gledalca, žejnega komične filmske sprostitve. V tej zgodbi je še najbolj žalostno to, da se povprečen kino obiskovalec niti ne počuti opeharjenega, ko zapušča kino dvorano, saj je vendarle dobil vse, kar mu je bilo obljubljeno v napovedniku. Distributerji so ga itak že lepo navadili na nizkokakovostno robo, zato kakšnega hudega razočaranja niti ne more biti. Upoštevajoč te standarde, Straža pravzaprav niti ni katastrofalno slab produkt. Bolj ustrezna kvalifikacija bi bila prazen in izrazito nezanimiv film, s kroničnim pomanjkanjem dobre ideje, ali bolje, kakršne koli ideje, ki mu v dobrih 90-ih minutah ne uspe niti enkrat samkrat nasmejati gledalca. Seth Rogen in njegovi sodelavci so spisali scenarij, ki stavi na prostaške, z genetalijami povezane šale, ki že dolgo niso ne smešne, ne šokantne. Odgovorni so očitno menili, da so prostaški dialogi in trio Stiller-Vaughn-Hill dovolj močna orožja, verjeli so, da nas bo že pojava omenjene ekipa spravila v smeh. Pa nas ni. Edina stvar, ki nekaj velja je soundtrack, ki se nekajkrat lepo naveže na situacije in dogodke.  (-2)    

Ocena:

Halt auf freier Strecke [Stopped on Track] (2011)

Slovenski naslov: Ustavljen na poti 
Drugi naslovi: Stopped on Track
Država: Nemčija
Leto: 2011
Žanri: Drama
Dolžina: 110' , Imdb
Režija: Andreas Dresen
Scenarij: Andreas Dresen, Cooky Ziesche
Igrajo: Milan Peschel, Steffi Kühnert, Ursula Werner, Mika Seidel, Talisa Lilly Lemke, Otto Mellies

Umiranje na filmskem platnu je verjetno eden najpogosteje rabljenih motivov, vendar smrt naključne fiktivne figure v večini primerov nima močnejšega učinka na gledalca. Kolikokrat smo gledali akcijski film, v katerem krogla zadene enega izmed manj pomembnih policistov, naključnega mimoidočega, nepomembnega člana tolpe … Filmski kolut se vrti naprej in nikomur ni mar za te ljudi. Nekateri filmi ob ob umiranju glavnih protagonistov gradijo melodramatične zaplete, s katerimi pri gledalcu želijo sprovocirati sentimentalno reakcijo, nekaterim pa iz podobnega gradiva celo uspe iztisniti učinkovito feelgood snov, ki kljub neprijetnim pomislekom, ki jih zbuja obravnavana  tema, blagodejno vplivajo na naše počutje. Najmanj pa je takih, ki se smrti lotevajo nevtralno in jo obravnavajo povsem nepristransko, takšna kot je, brez olepšav in nepotrebnega pohujševanja. Ustavljen na poti, je eden izmed teh filmov.

Že osemminutni uvod, v katerem retorično nespretni zdravnik 40-letnem Franku in njegovi soprogi Simone sporoča slabo novico, je dovolj slikovita popotnica, iz katere lahko preberemo, kaj nas čaka v nadaljevanju. V teh mučnih osmih minutah gledamo izjemno realističen prikaz šoka, ki ga preživljata bolnik in njegova soproga ob spoznanju, da bo Frank kmalu za vedno poslovil. Diagnoza: maligni možganski tumor, možnost operativnega posega je izključena. Rakaste celice so izjemno agresivne in v nekaj mesecih bo vsega konec. Stvari bi za vse vpletene bilo veliko enostavnejše, če bi Frank ostal v bolnišnični oskrbi, vendar se družina odloči drugače. Frank bo ostal doma, v družinski negi, v bolnico pa bo hodil le na redne preglede in kemoterapije. Ob tako hitrem napredovanju bolezni, je to najmanj, kar družina lahko stori zanj. V čakanju najhujše ure družina s Frankom preživlja tako stresne, kot lepe trenutke, umirajoči oče, sin in soprog, pa skozi prvoosebne izpovedi, v kamero svojega mobilnika beleži napredovanje bolezni in svoja čustvena stanja.

Če ste imeli priložnost videti kakšno izmed starejših stvaritev nemškega režiserja Andreasa Dresena, potem najbrž veste, da njegove filme odlikuje izrazito realistična, napol dokumentaristična naracija, ki se osredotoča na človeške teme in medčloveške odnose. Izkušeni 49-letni filmar je doslej posnel kar nekaj zanimivih filmov, med katerimi velja izpostaviti naslove kot so: Cloud 9 (Wolke 9, 2009), Summer in Berlin (Sommer vorm Balkon,2008), Grill Point (Halbe Treppe, 2002) ali Night Shapes (Nachtgestalten, 1999). Ena od Dresenovih značilnosti je tudi visoka stopnja demokracije med samo produkcijo, ki igralcem in ostalim sodelujočim dovoljuje aktivnejšo vlogo med ustvarjalnim procesom. Tako so številni dialogi v njegovih filmih plod improvizacije, saj končno formo dobijo šele na snemalnem prizorišču. Ustavljen na poti, je na lanskem canskem festivalu zmagal v sekciji Poseben pogled, na podelitvi nemških filmskih nagrad pa je odnesel zmago v vseh pomembnejših kategorijah in tako postal najpomembnejši nemški film z letnico 2011. Povsem zasluženo, saj so ustvarjalci po mojem prepričanju ustvarili enega najbolj realističnih filmov s podobno tematiko. Dresenov pogled na človeško minljivost je iskren in nepristranski, njegova kamera zre smrti naravnost v oči, a pri tem nikoli ne pozabi, da je tudi umiranje del življenja. Ne pozabi, da tudi med umiranjem živimo in da tudi v tem najtežjem obdobju življenja, poleg obupa, groze in depresije, lahko doživimo tudi srečne trenutke in najdemo svoj notranji mir. Dresenov realizem je magičen, pristen in angažirajoč, takšen, ki mehča tudi najtrša srca.  Je otožna melodija, ki poje hvalnico družini in nas na blag, nevsiljiv način spominja na tiste prave vrednosti. Pohvale si zasluži celotna igralska zasedba na čelu z odličnim Milanom Peschelom, ki se izkaže ne le z dobro igro, temveč tudi z neverjetno prepričljivo telesno transformacijo. Ustavljen na poti je film, ki ga kljub njegovi nerazvedrilni naravi moramo znati ceniti. Čeprav je tam zunaj veliko filmov, ki vabijo z veliko lahkotnejšo vsebino, je naslovni eden izmed tistih, za katerega se definitivno izplača vzeti čas. 

»Tema zadeva vse nas in lahko naša življenja kadar koli prizadene. Vendar to misel raje odrinemo na stran in nadaljujemo z vsakdanjim življenjem. Enako velja za filme: številne in hitre smrti v njih ne prikazujejo, kaj smrt pomeni za vpletene. Ali se smrt skrije za melodramatično dramaturško strukturo, kot je na primer znano zadnje popotovanje k morju ali kaj podobnega, kar pa pozornost odvrne od bistvenega. Zelo nam je bilo pomembno držati se vsakdanjih izkušenj in prikazati proces, zazreti se v brezno, vendar ne pozabiti na lahkotnejše trenutke.« - Andreas Dresen

Ocena: 

Isolerad [Corridor] (2010)

Slovenski naslov: Hodnik
Drugi naslovi: Corridor
Država: Švedska
Leto: 2010
Žanri: Misterij, Triler
Dolžina: 75' ,  Imdb
Režija: Johan Lundborg, Johan Storm
Scenarij: Johan Lundborg, Johan Storm
Igrajo: Emil Johnsen, Ylva Gallon, Margreth Weivers, Peter Stormare

Frank je brihten študent medicine, samotar, ki  se izogiba stikom z drugimi ljudmi in se najraje zadržuje v svoji udobni študentski garsonjeri. Obkrožen s knjigami se pridno uči, njegov cilj je postati najuspešnejši študent generacije. To mu zaenkrat ne uspeva, saj eden izmed profesorjev za najvišje ocene zahteva več kreativnosti in ta se, po profesorjevem prepričanju, ne skriva v debelih medicinskih knjigah. Frank prihaja iz ugledne dohtarske družine in nadaljevanje družinske tradicije je zanj samoumevna in edina pravilna pot. Sezona izpitov se začenja, zato je Frank povsem osredotočen na učenje in navezovanje stikov s sosedo Lotte je zanj le nezaželena ovira, ki jo je treba karseda hitro odstraniti. Vendar simpatična in rahlo vsiljiva soseda Frankovo nejevoljno pomoč pri nošenju kosa pohištva razume, kot začetek novega prijateljstva. In še preden se Frank zave kaj se dogaja, Lotte že sedi za njegovo mizo, s posodo domačih piškotov v rokah. Nekaj dni kasneje mu je že jasno, da je novi fant njegove sosede človek, ki ga ne želiš srečati v temni ulici. Potem se v stanovanju zgoraj začnejo prvi prepiri in kmalu padejo tudi prvi udarci. Ko na njegova vrata potrka objokana Lotte, ji Frank ne želi odpreti vrat, a ko nekaj dni kasneje opazi modrice na njenem telesu, začne sočustvovati z nemočno žensko. Strahopetni naravi navkljub se odloči, da ji bo poskušal pomagati, se opogumi in pokliče policijo. Hitro spozna, da je to odločitev, ki jo bo še obžaloval. 

Ta mali švedski triler bo s svojo hitchcockovsko formulo po vsej verjetnosti zadovoljil vse tiste, ki s(m)o v preteklosti uživali v mojstrovinah enega največjih mojstrov filmskega suspenza. In prvenec režiserskega tandema Johan Lundborg -  Johan Storm je s svojo pretežno mikrolokacijsko umestitvijo in peščico likov povsem primeren kandidat za takšno primerjavo. Že vemo, da sta osnovna gradnika podobnih zgodb suspenz in atmosfera in prav v teh postavkah film doseže tudi najboljše rezultate. Tudi po zaslugi odlične selekcije snemalnih lokacij (stopnišča, hodniki, stanovanje glavnega protagonista…), ki prispevajo pomemben delež, k všečni vizualni podobi filma. Ob prijazni minutaži in konstantnem »dogajanju,« brez prostega teka, sem celo dobil občutek, da je film še nekoliko krajši, kot v resnici je. Zanimivo se mi zdi tudi dejstvo, da je centralna figura neprijazen in pošteno egoističen mladenič, strahopetec, za povrh, ki se nam, svojim karakternim minusom navkljub, vseeno prikupi in nas pripravi do tega, da trepetamo za njegovo usodo. Zasluge pripisujem dobremu nastopu mladega norveškega igralca Emila Johnsena, ki v svoji pojavi združuje vse, kar takšen lik potrebuje. Peter Stormare je s svojo badass reputacijo vsekakor odlična izbira za vlogo glavnega negativca, obenem pa velja pozdraviti njegov igralski entuzijazem in pripravljenost na sodelovanje pri takšnih malih, mikroproračunskih projektih. Žal je zgledovanje po slavnih vzornikih obenem tudi največji utež okoli vratu naslovnega, ki s seboj prinaša zajeten odmerek predvidljivosti, ki se najbolj manifestira v rahlo prozornem zaključnem dejanju. Isolerad je filmček z številnimi plusi, ki bo imel boljši efekt pri gledalcih z manj filmske kilometrine, vendar tudi tisti izkušenejši, ne bodo razočarani. 

Ocena:

Your Sister's Sister (2011)

Slovenski naslov: Ni naslova
Država: ZDA
Leto: 2011
Žanri: Komedija, Drama
Dolžina: 90' ,  Imdb
Režija: Lynn Shelton
Scenarij: Lynn Shelton
Igrajo: Mark Duplass, Emily Blunt, Rosemarie DeWitt 

Pred kratkim sem predstavil ameriško indie komedijo Safety Not Guaranteed (Colin Trevorrow, 2012), v kateri eno izmed glavnih vlog igra Mark Duplass, eden vidnejših predstavnikov t.i. mumblecore gibanja, ki označuje filme posnete z zelo nizkim proračunom in neprofesionalnimi ali neznanimi igralci, dialogi v takšnih filmih so praviloma naturalistični. Ena izmed vidnejših mumblecore predstavnic je tudi ameriška režiserka, scenaristka in igralka Lynn Shelton, ki je v naslovnem projektu ponovno združila moči z Markom Duplassom, s katerim sta pred leti zakrivila zanimivo indie uspešnico Humpday, ki je leta 2009 prejela posebno nagrado žirije na festivalu Sundance.

Bratova smrt je za Jacka (Duplass) svojevrstna življenjska prelomnica, na kateri ta brezposelni, finančno nestabilni, rahlo zmedeni trideset in nekaj - letnik dojame, da je napočil čas, za nekakšno resolucijo, oziroma tehten premislek o tem, kaj storiti s svojim življenjem. Iris (Blunt), njegova najboljša prijateljica in bivše dekle njegovega pokojnega brata, mu predlaga oddih v koči njenega očeta. Lesena hiška ob jezeru sredi gozda, je idealen kraj za umik v samoto, čustveno konsolidacijo in postavljanje novih življenjskih smernic. Jack ponudbo sprejme in se že naslednji dan odpravi na pot, vendar ob prihodu na cilj ugotovi, da je hiška že zasedena. Po začetni zmedi in nerodnosti se izpostavi, da je nepričakovana gostja v resnici Irisina sestra Hannah (DeWitt), ki je tja prišla prebroditi težaven konec dolgotrajnega razmerja. Težave s spanjem združijo nepričakovana sostanovalca ob steklenici tekile, zavore pod vplivom alkohola popustijo in Jack in Hannah končata v postelji. Ko ju naslednje jutro zbudi zvok Irisinega avtomobila pred hišo, se na hitro odločita, da je najbolje, če nepričakovana nočna avanturica ostane njuna skrivnost.      

Samo 12 snemalnih dni, dve igralki, en igralec, nekaj znancev v manj pomembnih stranskih vlogah in 125 000 dolarjev proračuna, so glavne postavke pri realizaciji četrtega celovečerca Lynn Shelton. Navedena dejstva so dokaz, da se s pomočjo prijateljev, s podobno mislečimi in relativno skromnim kupčkom denarja, da posneti soliden film. S preprosto zgodbico o medčloveških odnosih, potlačenih čustvih in zamolčanih resnicah, Lynn Shelton uspe zgraditi zanimiv zaplet, s katerim se po uspešnem seciranju odnosa med dvema (Humpday), podaja v dekonstrukcijo odnosov med tremi osrednjimi protagonisti. Na temeljih realnega zapleta režiserka gradi rahlo zapleteno, a dobro utemeljeno in enostavno sledljivo študijo treh karakterjev in vezi, ki te karakterje držijo skupaj. Pri podobnih filmih kakovost končnega izdelka najbolj pogojujeta kakovost scenarija in igralski nastopi. In pričajoči kos celuloida v obeh omenjenih postavkah funkcionira dobro, v določenih segmentih celo nadpovprečno dobro. Iskrivi, humorni dialogi in odlična kemija med igralci, so glavne kvalitete te nekoliko nenavadne rom-kom zgodbice, ki v končnici vendarle nekoliko izgubi sapo in pozabi na inovativnost, ko se s sklepnim dejanjem odloči slediti ustaljenim hollywoodskim konvencijam. Najzanimivejši deli pripovedi so prizori, v katerih spremljamo interakcijo med Duplassom in DeWittovo, ki po mojem mnenju zasenčita igralske napore zvezdniške Emily Blunt. Njen nastop je sicer povsem korekten, vendar ji narava karakterja ne omogoča zanimivejše igralske kreacije. Lynn Shelton je igralcem dovolila veliko dialoške improvizacije, olajševalna okoliščina pri pisanju scenarija pa je najbrž bila tudi režiserkina seksualna orientacija (Lynn je deklarirana biseksualka), ki ji je, ob specifičnosti zapleta, omogočila večperspektivno obravnavanje posameznih situacij. Your Sister's Sister sicer ne pusti kakšnega trajnejšega vtisa, vendar kljub temu ne gre spregledati njegovega lahkotnega šarma, ki lahko popestri deževen jesenski dan.

Ocena: