5 Broken Cameras (2011)

Slovenski naslov: Pet razbitih kamer
Država: Palestina, Izrael, Francija
Leto: 2011
Žanri: Dokumentarni
Dolžina: 94' ,  Imdb
Režija: Emad Burnat, Guy Davidi 
Igrajo: Emad Burnat, Soraya Burnat, Mohammed Burnat, Gibreel Burnat, Bassem Abu-Rahma, Ashraf Abu-Rahma 

V tekočem mesecu sem videl res veliko filmov, po katerih enostavno nisem našel nobene motivacije za pisanje, saj me je pregledani material pustil povsem hladnega. Pogled na prihajajoče filme, ki nas bodo v naslednjih mesecih razveseljevali v kinodvoranah domačih operaterjev je še bolj pesimističen in imam občutek, da bom v naslednjih nekaj mesecih zapravil zelo malo denarja na kino vstopnice. Na srečo, med številnimi naslovi ki me še čakajo, se je nabralo lepo število zelo zanimivih dokumentarcev, ki so v zadnjem času najzaslužnejši za dvig mesečnega kakovostnega povprečja. Del te zgodbe je tudi 5 zlomljenih kamer, film, ki je na začetku lanskega leta zmagal v mednarodni dokumentarni sekciji festivala Sundance in kasnejši palestinski kandidat za nagrado oskar, ki se je  prebil med pet nominirancev, a na koncu ostal praznih rok (zmagal je Searching for Sugar Man). Majhna vas Bil'in na Zahodnem bregu je primarno prizorišče dokumentarca, ki nam ponuja edinstven vpogled v ozadje palestinsko-izraelskega konflikta, ki je zaznamoval življenja mnogih generacij na tem kriznem območju. V zgodbo nas popelje Palestinec Emad Burnat, prebivalec omenjene vasi, ki je kamero kupil leta 1995, ob rojstvu svojega četrtega otroka Gibreela. Dokumentiranje odraščanja najmlajšega potomca in življenj ostalih družinskih članov je bil prvotni namen, a je prihod izraelskih buldožerjev v neposredno bližino vasi spremenil prioritete. Z buldožerji je prišla tudi izraelska vojska, ki je nadzorovala nelegalno gradnjo na palestinski zemlji, nedolgo po začetku gradnje so Izraelci na obrobju vasi začeli dvigovati žičnato ograjo, ki bo uzakonila nelegalno zasedbo. Prebivalci Bil'ina se odločijo za nenasilen protest ob nastajajoči ilegalni gradnji; protest proti omejevanju njihovega življenjskega prostora in izraelski prisvojitvi zemlje, ki je od nekdaj pripadala vaščanom. Kronologijo boja prebivalcev Bil'ina proti izraelskim okupatorjem je Burnat posnel s petimi kamerami, ki so ob petkih, ki so bili rezervirani za proteste ob ograji, pridno dokumentirale represijo izraelske vojske in ena za drugo bile uničene v nasilnem obračunavanju vojske z neoboroženimi civilisti. Vsaka izmed petih uničenih kamer je prispevala delček zgodbe, ki nam jo ponudi ta izjemni dokumentaristični dosežek.

Pet razbitih kamer je enostransko-pristranski pogled na položaj palestinskega ljudstva na Zahodnem bregu. Tisti, ki jih film demonizira (in njihovi simpatizerji) izpostavljajo to enostranskost, a pri tem pozabljajo, da ustvarjalci filma subjektivnosti ne zanikajo in nam vztrajno ponavljajo, da je njihova resnica tista, ki ji moramo verjeti. Jasno je, da vsaka zgodba ima dve plati, vendar je ena plat zgodbe, četudi le malenkostno, vedno bližje resnici. Naslovna zgodba je ena redkih, pri kateri brez zadržkov pogoltnem subjektivnost in ena redkih, pri kateri nimam dvomov, kaj je pravično in kaj ne. Pri kateri brezrezervno izberem stran in se opredelim. Človek enostavno ne sme ostati ravnodušen ob izvajanju represivnih prejemov izraelske vojske nad odraslimi protestniki, vendar prava jeza in velikanski cmok v grlu občutimo šele ob vojakih, ki iz rok objokanih mater trgajo otroke, vdirajo v njihove domove in jih kot odrasle zapornike tlačijo v vojaška vozila. Demonstracija sile, kakršne bi se moral sramovati vsak spodoben človek! Razumem, da človek na sovraštvo reagira s sovraštvom, a otrok bi, ne glede na okoliščine, moral biti nedotakljiv. Kontraproduktivnost je zagotovljena, kajti prav nobenega dvoma ni, da bo ta mladi upornik že ob naslednji priliki še bolj vneto metal kamne v vozila izraelske vojske. Neizkušeni Emad Burnat se zelo dobro odreže pri približevanju frustracij svojega ljudstva gledalcu – objektivi njegovih kamer ujamejo številne negativne posledice gradnje izraelskih naselbin. V tej situaciji je mogoče še najbolj zaskrbljujoče stanje duha palestinskih otrok, ki v takšnih okoliščinah že pri rosnih letih (5 let je Gibreelova starost ob koncu snemanja), postajajo pravi mali uporniki. Luč na koncu tunela predstavlja dejstvo, da so Palestincem v mirnih protestih pomagali tudi izraelski aktivisti, pa tudi podatek, da film režisersko so-podpisuje Izraelec Guy Davidi, ki je odigral ključno vlogo pri finalizaciji celega projekta. Prav tako ne gre prezreti, da je film v ko-producentski vlogi podprl tudi izraelski filmski sklad. In to je tisto, kar zbuja optimizem in upanje, da za prebivalce kriznih območjih prihajajo boljši časi. 

Iz prve roke: (Vir: http://www.fdf.si/index.php/slv/)

Zdravljenje je življenjski izziv. Je žrtvina edina obveza. Z zdravljenjem se upreš zatiranju. Kamero uporabiš za zaščitnico, očividko in za zdraviteljico. Kako preživiš in ozdraviš brez službe in denarja? Kamero sem uporabil za preživetje in ohranitev spomina. Ker me spominja na vse minule dogodke. Postala je moja prijateljica. Začutil sem odgovornost snemanja. S tem sem se zdravil, posnel zgodovino in sprožil spremembe. Ljudem odprl oči. (Emad Burnat)

Ocena:

Gangs of Wasseypur (2012)

Slovenski naslov: Ni naslova
Država: Indija
Leto: 2012
Žanri: Akcija, Krimi, Drama
Dolžina: 320' ,  Imdb
Režija: Anurag Kashyap
Scenarij: Akhilesh Jaiswal, Anurag Kashyap, Sachin K. Ladia
Igrajo: Manoj Bajpai, Richa Chadda, Nawazuddin Siddiqui, Tigmanshu Dhulia, Jameel Khan, Piyush Mishra, Jaideep Ahlawat, Huma Qureshi, Zeishan Quadri, Vipin Sharma, Satyakam Anand, Aditya Kumar, Vineet Singh, Raj Kumar Yadav, Mukesh Chhabra

Z Bollywoodom se nikoli nisem kaj prida razumel. Čeprav mi je vseskozi bilo jasno, da v tako veliki količini filmov, ki jo vsako leto posnamejo bollywoodski filmarji zagotovo obstajajo takšni, ki so vredni pozornosti. Vem, da nekdo ki ljubi filme ne bi smel razmišljati tako diskriminatorno, a tako pač je. Med lanskimi paradnimi konji indijskega filma so prav Tolpe Wasseypurja bile največkrat izpostavljen naslov. Film, ki so ga med drugim zavrteli v Cannesu in Sundanceu, je bil očitni favorit, ki ga enostavno nisem mogel ignorirati. Moja naklonjenost gangsterskemu filmu je bil tisti ključni moment, epska dolžina filma pa je le povečala apetite in pričakovanja. V skladu z epsko dolžino se zgodba razteza skozi 60-letno časovno obdobje, v fokusu pa so tri generacije wasseypurske družine Khan. Film se odpre v bližnji preteklosti, ko večja skupina do zob oboroženih mož napade hišo rivalske družine Khan in poskuša enkrat za vselej rešiti desetletja trajajoče spopade za prevlado v Wasseypurju. Sledi časovni skok v 40-leta prejšnjega stoletja, slovo britanske kolonialne oblasti je vedno bližje, na zemljevidu vpliva in moči se karte mešajo na novo. Shahid Khan in njegovi možje pod okriljem noči ropajo britanske transportne vlake in na ta način sprožijo spor z močnim rivalskim klanom, ki ga vodi lokalna legenda Sultana Daku. V sporu z močnejšim nasprotnikom Shahid Khan potegne krajši konec in je prisiljen pobegniti v regionalni center (Dhanbad), kjer se zaposli v rudniku novopečenega industrialca Ramadhirja Singha. Shahid Khan kmalu postane pomemben mož v Ramadhirjevi komandni strukturi, si hitro nabira moč in vpliv in se čez čas čuti dovolj močnega, da poskuša prevzeti kontrolo nad enim izmed Ramadhirjevih rudnikov. Toda veliki šef njegovo namero prezre in ga ubije. V usodi Shahida Khana se skrivajo korenine sovraštva družine Khan do Ramadhirja Singha in njegovih zaveznikov iz Wasseypurja (klan Sultana Dakuja), ki jih dvajset let kasneje v svojih genih nosi Shahidov sin Sardar. Ta je odločen, da bo prevzel kontrolo nad Wasseypurjem, premagal rivalski klan in ubil človeka, ki je umoril njegovega očeta.  

Evo, moj prvi indijski gangsterski ep je arhiviran in po nekajdnevni časovni distanci razmišljam, da z videnim nisem ne navdušen, ne razočaran. Končni vtis je torej soliden, vendar Tolpe Wasseypurja zagotovo ne bom uvrstil med moje najljubše gangsterske filme. Anurag Kashyap pripoved odpre sila obetavno, napad do zob oboroženih mož na sedež rivalske tolpe je deloval zelo dobro in me posrkal v dogajanje, vendar sem takoj po koncu streljanja doživel streznitev in nejevoljno zaključil, da so ustvarjalci odlično otvoritev skorajda uničili z nerazumljivo neprepričljivim sklepnim dejanjem. Potem ko napadalci na hišo izstrelijo nešteto nabojev in notranjost hiše zasujejo z bombami, se vodja napadalcev odloči, da so storili dovolj. Brez da bi vstopil v hišo in se na lastne oči prepričal, da je glavno tarčo dejansko poslal v večna lovišča sklene, da je posel opravljen in s svojimi pomagači zapusti prizorišče. To je detajl, ki me je zelo zmotil, a  sem ga na koncu vseeno nekako pogoltnil in nadaljeval z ogledom. Sledi šestdesetletni skok v preteklost, zgodba dobi novo izhodiščno točko, oziroma nekakšen vnovični zagon, po katerem enostavno več ni bilo časa za premišljevanje o napakah iz uvoda. Izpostaviti velja več kot solidno produkcijsko vrednost in prepričljivo rekonstrukcijo posameznih časovnih obdobij. Ustvarjalcem je v filmu s tako velikim časovnim razponom uspelo lepo povezati različna obdobja in številne like, ter obenem ohraniti dobro sledljivost - gledalec v resnici nikoli ne tava v temi in se brez težav znajde med številnimi liki, razume odnose med njimi in razloge, ki jih ženejo naprej. Prav posamezni liki, sploh tisti pomembnejši, so predstavljeni živo in večplastno, igra večine akterjev je dobra, zato v tem segmentu nimam nobene omembe vredne pripombe. Izdatni dolžini navkljub Kashyap večino časa ohranja dober tempo, ki ga ne razbijejo niti razmeroma pogosti glasbeni vložki. Vseeno bi raje videl, če bi Indijci vsaj v mafijskem filmu odstopili od te tipične bollywoodske navade. Tolpe Wasseypurja vsebujejo vse pomembnejše elemente, ki jih mora imeti dober mafijski film: hrbtenica mafijske organizacije je znova družina, v svojem delovanju so mafijci tako ali drugače povezani s politiko (v določenem trenutku celo kažejo politične ambicije), glavni protagonisti so maščevalni in nikoli ne pozabijo starih zamer, karakterizacija le-teh je zelo dobra, a film kljub temu name ni učinkoval tako, kot bi moral. Ocenjujem, da je glavni razlog za takšne občutke pomanjkanje bolj preciznega, podrobnejšega prikaza mafijske hierarhije in strukture, ter konkretnejši prikaz procesov in dejanj, s katerimi organizacija pridobiva denar in vpliv. Ali če poenostavim: ustvarjalci nikoli ne pojasnijo, kaj počenejo glavni akterji, od kod prihaja denar in kako stvari sploh funkcionirajo. In brez teh osnov enostavno ni mogoče narediti pravega mafijskega filma. V 320-ih minutah je bilo več kot dovolj prostora za kvalitetnejše rešitve, a je ustvarjalcem očitno zmanjkalo pravih idej.  (+3) 

Ocena:

Csak a szel [Just the Wind] (2012)

Slovenski naslov: Samo veter
Drugi naslovi: Just the Wind 
Država: Madžarska, Nemčija, Francija
Leto: 2012
Žanri: Drama
Dolžina: 91' ,  Imdb
Režija:  Benedek Fliegauf
Scenarij:  Benedek Fliegauf
Igrajo:  Katalin Toldi, Gyöngyi Lendvai, Lajos Sarkany, György Toldi, Gyula Horvath

Med evropskimi filmi, ki so najbolj zaznamovali lansko letino še posebej velja izpostaviti madžarsko dramo Samo veter (Csak a szél). Že dejstvo, da je berlinska žirija filmu podelila srebrnega medveda, je samo po sebi dovolj močno priporočilo. A saj vemo, kako je s festivalskimi zmagovalci - nekatere izmed teh občinstvo nikoli ne sprejme s odprtimi rokami in prestižna festivalska nagrada nemalokrat ostane največji dosežek filma. Lani je zlati medved pripadel filmu bratov Tavani Cezar mora umreti (Cesare deve morire), ki je po moji oceni idealen primer filma, ki ga po zmagi na velikem festivalu le izjemoma zasledimo na seznamih najboljših filmov leta, v različnih pregledih uglednih novinarskih imen, doma in v tujini. Cezar ... vsekakor ima visoko umetniško vrednost, vendar mi ta in njemu podobni filmi vseeno ne ponujajo tistega, kar me osebno najbolj pritegne k filmu. Na drugi strani so filmi, kakršen je naslovni, po katerem ure in ure filmskega materiala vprašljive kvalitete dobijo smisel. Film, zaradi katerega gledam filme. Film zaradi katerega nikoli vnaprej ne prekrižam posameznega naslova, ampak se raje na lastne oči prepričam v njegovo (ne)kakovost. Povprečna Imdb ocena in relativno skromno število recenzij vsekakor ne prispevajo k širjenju pozitivnih vibracij okoli najnovejšega filma Benedeka Fliegaufa in vesel bom, če bo moj skromni prispevek koga izmed naključnih obiskovalcev spravil k ogledu.  O madžarskem režiserju Benedeku Fliegaufu ne morem povedati veliko. Samo veter je v resnici najino prvo druženje, a to se bo v prihodnosti vsekakor spremenilo. Zaenkrat vam lahko povem le tisto, kar so o njem prebral drugje: 38-letni Madžar je doslej posnel 5 igranih filmov in dva dokumentarca,  njegova značilnost pa je ta, da se z vsakim novim filmom poskuša tako formalno, kot tematsko, odmakniti od svojih prejšnjih stvaritev in posneti nekaj  drugačnega. Pred berlinsko nagrado za njegov najnovejši film so poznavalci v njegovem ustvarjalnem opusu izpostavljali dramo Dealer (2004), nekateri pa ste mogoče celo opazil zf-dramo Womb (2010) z Evo Green, ki je njegov prvi (in doslej edini) film v angleškem jeziku.  Zgodbo, ki jo Fliegauf vzame v obravnavo v svoje najnovejšem filmu, poznamo iz večine evropskih držav. Tudi pri nas je romska problematika dvignila nemalo prahu in tudi pri nas so v nekem trenutku zadeve skorajda ušle izpod nadzora. Na poročilih smo spremljali dogajanje, ki je počasi dobivalo obrise javnega linča, a zadeve so se na srečo umirile, še preden je bilo prepozno. Pri naših sosedih so se stvari žal razpletle veliko bolj tragično, saj se je med letoma 2008 in 2009  na Madžarskem zgodilo več napadov, usmerjenih proti tamkajšnji romski skupnosti, v katerih je življenje izgubilo šest Romov, več oseb je bilo ranjenih. Med žrtvami napada so bile cele družine, tudi štiriletni otrok in trinajstletna deklica. Fliegaufov film govori prav o teh dohodkih. 

Zgodba je podana v časovnem okviru 24 ur in ko se vključimo v dogajanje, prvi napad se je že zgodil in prve žrtve so že padle. V fokusu zgodbe je štiričlanska romska družina: mati Mari poleg javno koristnih del, ki so na Madžarskem obvezna za vse, ki prejemajo socialno podporo, dela kot čistilka, zato je večino dneva odsotna. Najstniška hči Anna je umirjena punca, ki se poskuša posvetiti šolskim obveznostim in risanju, njen mlajši bratec pa je veliko bolj nemiren in radoživ pobič, ki mu namesto sedenja v šolskih klopeh veliko bolj diši pohajkovanje po bližnjem gozdu in opazovanje dogajanje v romski skupnosti. Mari dela na polno, ker želi zbrati denar, za pot do Kanade, kamor je že pred časom odšel oče njenih otrok. Načrtovana selitev je blizu in mati verjame, da so stiska, strah in negotovost občutki, ki jih družina bo pustila v preteklosti. 

Če se osredotočimo na filme, ki so navdih našli v resnični dogodkih, je Samo veter verjetno ena izmed najbolj učinkovito realiziranih filmskih zgodb, kar sem jih kdajkoli videl na filmu. Čeprav avtor že v uvodu pove, kaj nas čaka v nadaljevanju  in na ta način razkrije suho bistvo tistega, kar bomo videli, razkritje niti malo ne vpliva na intenzivnost doživljanja dogodkov, ki se v uri in pol odvrtijo pred našimi očmi. Samo veter je film, ki bo prepričal tudi tiste največje nasprotnike ročne kamere, saj Fliegauf z redko videno spretnostjo kombinira podobo in zvok – njegova kamera diha za ovratnik glavnih protagonistov in na nek način prevzame funkcijo nevidne, neotipljive udeleženke dogajanja, s pomočjo katere se zlovešče vzdušje zelo živo prenaša na gledalca. Mladi režiser pokaže vrhunsko formo pri ustvarjanju napete atmosfere, nabite s strahom in negotovostjo, vse to pa doseže z minimalnimi avdio-vizualni sredstvi – s preprostim slikanjem vsakdana glavnih akterjev in tisto najnujnejšo količino pojasnjevalnih informacij, med katerimi ni prostora za klišeje in stereotipe. Ob obrtni odličnosti ne gre spregledati odličnega dela z amaterskimi igralci, ki so še enkrat več dokazali, da so v podobnih realističnih zgodbah, dejansko najustreznejša izbira. Samo veter je izjemno močan film, ki nas zgrabi že v uvodnih minutah in nas drži v primežu do zadnjega kadra. Zadel me je močno in že zdaj vem, da so to občutki, ki jih ne bom nikoli pozabil. Torej, oglejte si film in prepričan sem, da vam ne bo žal.  (+4)

iz prve roke (Vir: http://www.kinodvor.org/)

V tistem času sem delal v Nemčiji. Kot tujec sem prebral časopis in bil resnično pretresen nad tem, kar se je dogajalo v moji deželi. /…/ Nisem mogel biti pri miru, čutil sem, da moram nekaj storiti. Ustavil sem vse svoje načrte in zavrnil druge ponudbe za delo. /…/ Z družino sem se iz Nemčije vrnil na Madžarsko in začel potovati po deželi, da bi bolje spoznal Rome. /…/ Skušal sem se izogniti prikazovanju Romov med bobnanjem, igranjem violine ali plesanjem. To je tako dolgočasno. Tisto, kar me je zanimalo in kar sem želel s filmom Samo veter ugotoviti, je, kaj se zgodi, ko je Rom sam. To je zelo vznemirljivo vprašanje, ker je podoba Romov kot nagonskih bitij v skladu z dejstvom, da so skoraj vedno prikazani v velikih, kaotičnih skupinah. Kot vsi stereotipi tudi ta izvira iz resničnosti, vendar je zelo popačen, če je to vse, kar vidimo. Kaj se zgodi, če se Rom sam odpravi nabirat drva? Če je sam doma? Če dela v samoti? Kaj se zgodi, če Rom noče živeti v skladu s stereotipno predstavo tistih, ki obiščejo enega romskih naselij? /…/ Samo veter je družbeno angažiran film s pridihom temačnega psihotrilerja. Opisuje življenje evropskih izobčencev: Romov. /…/ Rasizem je seveda razširjen tudi med samimi Romi, a tam se pojavlja na še bolj zaskrbljujoč način: večinoma v obliki samosovraštva. Po mojem mnenju je podoba romske skupnosti dejansko tragikomična različica celotne dežele. 

- Bence Fliegauf, režiser in scenarist

Ocena:

American Mary (2012)

Slovenski naslov: Ni naslova
Država: Kanada
Leto: 2012
Žanri: Grozljivka, Triler
Dolžina: 103' ,  Imdb
Režija: Jen Soska, Sylvia Soska
Scenarij: Jen Soska, Sylvia Soska
Igrajo: Katharine Isabelle, Antonio Cupo, Tristan Risk, David Lovgren, Paula Lindberg

Kanadski sestri dvojčici Soska (Jen in Sylvia) sta verjetno za večino popolna neznanka, vendar njun prvenec Dead Hooker in a Trunk (2009) vseeno ni šel mimo povem neopaženo. O filmu resda niso na veliko poročali tisti vidnejši opazovalci filmskega dogajanja, toda filmu je uspelo zavalovati tisti del medijskega prostora, ki svojo pozornost prvenstveno posveča grozi na filmskem platnu. Skratka, prvenec je bil ravno dovolj odmeven in teren je bil pripravljen za naslednji projekt sestrskega dvojca. American Mary je drugi celovečerec te sestrske naveze, ki nam prinaša zgodbo Mary Mason (Katharine Isabelle), privlačne študentke medicinske fakultete, ki svoje napore usmerja v uspešno dokončanje študija in začetek kariere na  kirurškem oddelku kakšne bolnišnice. Mary je zelo samozavestna in samostojna oseba, ki zelo dobro ve kaj želi doseči in kako bo to dosegla, zato ne obupuje in ne išče pomoč pri starših, ko se znajde v finančnih škripcih. Namesto tega nase navleče seksi opravo in se odpravi v lokalni striptiz bar. Čeprav odlično kvalificirana za ples ob drogu, se stvari zanjo obrnejo drugače. Mary je v pogovoru z lastnikom strip-kluba omenila svojo poklicno usmeritev in na račun tega, še preden ji je uspelo prejeti za drog, dobila priložnost za izpopolnjevanje svojih kirurških znanj. Lastnik kluba se poleg posla s slačipuncami ukvarja še z drugimi, manj legalnimi posli, stranski učinki le-teh pa so resne poškodbe njegovih zaposlenih, ki občasno potrebujejo zdravniško oskrbo zunaj  uradnih zdravstvenih ustanov. Tukaj v igro vstopi Mary, ki svoj kirurški talent dokaže tudi v praksi in tako pritegne pozornost ene izmed slačipunc - ženske povezane s podtalnim svetom telesne modifikacije. Ta jo vpelje v skriti svet ilegalnih operacij, telesnih vsadkov in ostalih bizarnih sprememb človeškega telesa. 

American Mary je tiste sorte film, ki v posameznih segmentih kaže velik potencial, a mu potem iz tega ali onega razloga vseeno ne uspe dobre posamezne epizode združiti v zapomljivo, pomenljivejšo celoto. Sestrama Soska vsekakor velja pripisati nekaj kredita za domiselno ustvarjeno galerijo bizarnih likov in situacij, ki zbudijo zanimanje in nas držijo zainteresirane. Ta zanimiva bizarnost je dopolnjena z vizualno estetiko, s katero režiserki nekoliko prepogosto poskušata ujeti ikonografski prizor, vendar se nad samo kakovostjo le-te ne morem pritoževati. Ali če zadevo nekoliko poenostavim: film nam ponudi kar nekaj zanimivih kratkih zgodb, ki samostojno ne delujejo slabo, a bi se kot del celote morale obnašati veliko bolj kohezivno. Tako se naša glavna protagonistka poda na maščevalni pohod, na katerem nas bo s svojo kirurško ekspertizo razveseljevala s kaznovanjem tistih, ki so jo ranili, a se potem zgodba nerazumljivo zasuče v svet telesne modifikacije in že načeto temo maščevanja povsem potisne na stranski tir. Ta na stranskem tiru počiva tako dolgo, da iz ozračja in zavesti gledalca skoraj povsem izpuhti žeja po maščevanju, zato aktivacija istega v sklepnem delu nima tistega želenega učinka. Sestri Soska sta nas vmes zbombardirali s toliko različnih stvari, od bizarnih operacij, plehke zgodbe o prijateljstvu, do romantičnih podtonov, da se je rdeča nit zgodbe dejansko izgubila. Film kljub temu nekoliko izstopa iz sivega žanrskega povprečja (letvica je, roko na srce, zastavljena precej nizko), ker nam poleg zabavno-bizarnih likov in epizod, ponudi dozico všečnega črnega humorja in zelo zapomljiv nastop Katharine Isabelle, ki je zame največje odkritje, v tej celi zgodbi.   (-3)

Ocena:

Djeca [Children of Sarajevo] (2012)

Slovenski naslov: Otroci Sarajeva
Država: BIH, Nemčija, Francija, Turčija 
Leto: 2012 
Žanri: Drama
Dolžina: 90' ,  Imdb
Režija: Aida Begić
Scenarij: Aida Begić
Igrajo: Marija Pikić, Ismir Gagula, Nikola Đuričko, Staša Dukić, Velibor Topić, Bojan Navojec, Jasna Ornela Beri, Aleksandar Seksan 

Cannes je za bosansko režiserko Aido Begić od nekdaj bil srečno mesto. Tam je predstavila svoj kratkometražni prvenec Prvo smrtno iskustvo (First Death Experience, 2001), tam je predstavila dolgometražni prvenec Sneg (Snijeg, 2008) in zanj v sekciji Teden kritike prejela glavno nagrado in tam je nazadnje predstavila še svoj najnovejši film Otroci Sarajeva, ki je bil nagrajen s posebno omembo v sekciji Poseben pogled. S prvencem Sneg je Begićeva secirala življenje v odročni bosanski vasici, kmalu po koncu bosanske vojne, v naslovnem pa svojo zgodbo umesti v urbano okolje povojnega Sarajeva.  Mesta, v katerem se poleg tranzicijskih problemov in aktualne recesijske problematike, še vedno občutijo posledice vojne s konca prejšnjega tisočletja. 23-letna Rahima (Marija Pikić) in 14-letni Nedim (Ismir Gagula) sta sestra in brat, ki sta med vojno izgubili starše. Nedolgo nazaj sta se ponovno združila, ko je socialna služba Rahimi dovolila prevzeti skrbništvo nad mlajšim bratom. Čeprav je Rahima povsem spremenila življenje, dobila službo v restavraciji, najela stanovanje in se obrnila k veri, je Nedimova usoda še vedno negotova. Zaradi sestrine problematične preteklosti, zaznamovane s kriminalom in mamili, ju še vedno obiskuje socialna delavka in preverja, ali so izpolnjeni vsi pogoji za ohranitev skrbništva. Prezaposlena sestra je pod hudim pritiskom, saj ji stvari ne olajšuje niti težavni bratec, ki se je v šoli stepel s sinom lokalnega vplivneža in mu razbil dragocen mobitel, za katerega bo morala Rahima ves mesec garati v restavracijski kuhinji. Rahima v bratovem obnašanju prepozna njej dobro znane vzorce iz lastne preteklosti, zato ga začne zasledovati in kmalu ugotovi, da je Nedim globoko zašel na napačna pota.   

Če primerjamo režiserkin prvenec z njenim drugim filmom, hitro ugotovimo, da je sprememba okolja prinesla tudi spremembo stila režije. Sneg je bil umirjen in v kadrih veliko bolj statičen film, v katerem je Begičeva vizualno privlačnost gradila z odlično kompozicijo kadrov. Otroci Sarajeva so v tem pogledu zelo drugačen film, saj v njem prevladujejo dolgi kadri - sekvence, posneti z ročno kamero, ki večino časa diha za ovratnik glavne protagonistke in nam približuje njen vsakdan. Ko pomislimo na dramo in tipično žanrsko vizualizacijo, po navadi pričakujemo statične prizore, posnete med štirimi zidovi in veliko bližnjih posnetkov glavnih oseb, vendar Otroci… v tej točki ne sledijo ustaljenim konvencijam, saj je večina dogajanja posneta na meglenih sarajevskih ulicah, ki igrajo pomembno vlogo pri ustvarjanju tesnobnega vzdušja in na gledalca efektno prenašajo notranjo stisko glavne protagonistke. Pomemben ambientalni instrument je tudi zvočna kulisa, sestavljena iz ponavljajočih se neprijetnih zvokov (vrtalnik, sesalec, vsiljiva glasba, pokanje petard…), ki zbuja nelagodje in istočasno ponazarja Rahimino duševno stanje. Zgodba se odvija v zadnjih dneh iztekajočega se leta 2009, pri tem pa je jasno, da izbira časovnega okvirja ni nobeno naključje, saj režiserka s takšno časovno umestitvijo ustvari  pogoje za rabo neprijetnih zvočnih efektov in izpostavi ranljivost glavne protagonistke, ki v prednovoletnem vzdušju še bolj pogreša najbližje, izgubljene v vojni vihri. V rokah manj talentirane režiserke bi iz podobnega materiala verjetno nastal banalen film, vendar Begićeva suhoparno osnovno premiso nadgradi z dobrim vzdušjem in premišljeno mizansceno, v katerem pozoren gledalec lahko prepozna marsikakšno zanimivo sugestijo. Režiserka tudi v svojem drugem filmu zgodbo gradi okoli močnega ženskega lika, ki ga upodobi odlična Marija Pikić - v njenem vsakdanu pa se zrcali negotova usoda sarajevskih otrok, ki nimajo veliko razlogov za optimizem. Otroci… so po moji oceni slabši izdelek od njenega prvega filma, predvsem zaradi pretirano enodimenzionalne in klišejske obravnave antagonistov. V mislih imam celo paleto likov in okoliščin, ki so tako tipične tranzicijske: od arogantnih politikov in državnih uradnikov brez posluha za težave malega človeka, do neusmiljenih delodajalcev - novopečenih kapitalistov, tipičnih produktov takšnega okolja. Otroci… bi prav v tem segmentu potrebovali bolj dodelan in večplasten pristop, ki bi nam v končnici prinesel boljši film.  (+3)

Ocena:

Ill Manors (2012)

Slovenski naslov: Ni naslova
Država: VB
Leto: 2012
Žanri: Krimi, Drama
Dolžina: 121' ,  Imdb
Režija: Ben Drew
Scenarij: Ben Drew
Igrajo: Riz Ahmed, Ed Skrein, Keith Coggins, Anouska Mond, Natalie Press, Lee Allen, Nick Sagar

Nekaj let nazaj sem med sprehodom po glasbenih programih zasledil videospot, v katerem je prepeval mladenič, ki sem ga pred tem že registriral  v zanimivi filmski vlogi. Glasbenika, ki je nastopal pod umetniškim imenom Plan B, sem opazil v zanimivi krimi drami Harry Brown (Daniel Barber, 2009), kjer je igral vodjo tolpe, ki greni življenje Michaelu Caineu. Med standardno rutino zbiranja informacij pred pisanjem tega članka sem odkril, da se pod imenom Plan B skriva Ben Drew, obetavni mladi avtor, ki v svoji personi očitno združuje več talentov. Pričajoči film je njegov režiserski debi in pravi avtorski projekt, pri katerem Drew poleg režije podpisuje scenarij in glasbo. 

Ill Manors se vrti okoli življenj preprodajalcev mamil, zasvojencev in prostitutk. Ali natančneje: štirih preprodajalcev, enega zasvojenca in dveh prostitutk. Eden izmed ljudi s tega seznama je Kirby, ki se po prestani zaporni kazni zaradi preprodaje mamil, vrne v svojo staro londonsko četrt. Po dolgi odsotnosti si želi priboriti nazaj teritorij, ki mu je nekoč pripadal, skočiti v posteljo kakšne brhke mladenke in se maščevati vsem zelencem, ki mu ne izkazujejo spoštovanja. A med njegovim prisilnim počitkom se je marsikaj spremenilo: njegov bivši vajenec je postal močan in vpliven človek, ki vodi posle v tem delu mesta in bivšega kralja soseske čaka težavno prilagajanje na nove razmere. Svoje mesto med dilersko elito iščeta tudi Aron in njegov brezobzirni prijatelj Ed, zvezdniško ekipo lokalnih dilerjev pa zaokrožuje mladi dilerski up Marcel, ki okoli sebe zbira fante, ki mu bodo pomagali pri pohodu proti vrhu piramide. Tu so še dve prostitutki, nesrečna narkomanka Michelle, ki ima nekaj nerazčiščenih računov z Edom in Katya, ki se ji skupaj s komaj rojenim otrokom uspe izmuzniti iz krempljev ruske mafije.  

Ben Drew je v nekem intervjuju povedal, da  je navdih za prvenec našel v filmih Nicolasa Winding Refna, Quentina Tarantina in svojega britanskega vzornika Shanea Meadowsa. Tisti, ki dobro poznajo ustvarjalne opuse naštetih, že iz te izjave lahko razberejo, kakšen sorte film je pravzaprav Ill Manors. Če o naslovnem razmišljam v tej smeri in začnem analizirati videno, potem lahko rečem, da struktura pripovedi močno spominja na najodmevnejši film Quentina Tarantina, svet preprodajalcev mamil iz spomina prikliče kultno Refnovo trilogijo, beda junakov s socialnega roba pa nas močno spominja na Meadowsov social-realizem. Sedem dni je časovni okvir, v katerega Drew postavi zgodbo, oziroma, preplete več krajših epizod z različnimi glavnimi protagonisti, ki jih tako ali drugače poveže prst usode. Posamezne epizode je Drew navdihnjeno povezal z glasbenimi vložki, rap skladbami pravzaprav, s katerimi na začetku vsakega segmenta vpelje osrednjo osebo - jo predstavi in pojasni njeno vlogo v kompleksni strukturi. Čeprav film nima klasične centralne figure, tej definiciji najbolj ustreza Aaron, igra ga odlični Riz Ahmed (Four Lions, The Road to Guantanamo), ki je sicer polnopravni član kriminalnega podzemlja, a je istočasno eden redkih, čigar moralni kompas še vedno deluje. Na Aaronovem primeru se lepo izkristalizira osrednja ideja filma - vsi smo v večji ali manjši meri produkt okolja, v katerem živimo, vendar so nekatera okolja bolj surova in v njih je boj za obstanek bistveno zahtevnejši. Izhajam iz predpostavke, da bi Aaron v prijaznejšem okolju bržkone postal drugačen človek, ki po vsej verjetnosti ne bi stopil na napačna pota. To osrednjo misel Drew lepo aplicira na usodo večine osrednjih likov, a vseeno imam občutek, da so določeni segmenti močnejši in prepričljivejši od drugih. Menim, da je Drew nekoliko pretiral v zapletanju in prepletanju in verjamem, da bi končni učinek bil boljši, če bi segmentov bilo manj, saj bi tako ostalo več prostora za boljšo karakterizacijo, ki je v nekaterih primerih pomanjkljiva. Kljub temu je Ill Manors delo avtorja, ki ima kaj za povedati, pri tem pa nikakor ne gre zanemariti stiliziranosti njegovega izraza. Torej, Ben Drew je še eno obetavno ime in zanimivo bo videti, kako se bo razvijala njegova režiserska kariera.  (+3)

Ocena:

Kapringen [A Hijacking] (2012)

Slovenski naslov: Ugrabitev
Drugi naslovi: A Hijacking
Država: Danska
Leto: 2012
Žanri: Drama, Triler
Dolžina: 99' ,  Imdb
Režija: Tobias Lindholm
Scenarij: Tobias Lindholm
Igrajo: Johan Philip Asbæk, Søren Malling, Dar Salim, Roland Møeller, Gary Skjoldmose Porter, Abdihakin Asgar

Danska kinematografija je zabeležila še eno izjemno uspešno filmsko leto. Danski filmi so tudi v lanskem letu igrali pomembno vlogo na svetovnem filmskem zemljevidu: Kraljeva afera (En kongelig affare) je prejela oskarjevsko nominacijo, Lov (Jagten), z Madsom Mikkelsenom na čelu, je bil eden vidnejših filmov canskega filmskega festivala, Teddy Bear  in Kapringen pa sta prejela izrazito pozitivne kritike in se uvrstila v programsko shemo številih uglednih festivalov iz celega sveta. Kapringen ali Ugrabitev, je drugi celovečerec Tobiasa Lindholma, še ene vzhajajoče zvezde danskega filma in njegov prvi samostojni projekt po odmevnem prvencu R (2010), pri katerem je Lindholm združil moči z Michaelom Noerjem. Istega leta je Tobias prvič scenaristično sodeloval s Thomasom Vinterbergom, pri njegovem Submarinu, pri katerem sta se očitno dobro ujela, saj ga je Vinterberg povabil k sodelovanju tudi pri svojem naslednjem projektu Lov, ki sem ga že omenil nekaj vrstic višje. Ob Lindholmovem imenu velja omeniti še njegov scenaristični prispevek pri še vedno aktualni danski tv-seriji Borgen (2010 – ), s katero Danci nadaljujejo tradicijo odličnih televizijskih projektov, ki jih potem, nekaj let kasneje, lahko gledamo v ameriški preobleki. 

Mikkel Hartmann (Johan Philip Asbæk) je kuhar na danski tovorni ladji. Eden izmed sedmih članov posadke, ki v uvodnih kadrih pojasnjuje ženi, zakaj ne bo prišel domov 15. decembra, kot je obljubil, ampak dva dni pozneje. Če bi Mikkel v tistem trenutku vedel, kaj se bo kmalu zgodilo, bi ladjo zapustil takoj, tudi na rešilnem čolnu, če je treba. Kajti naslednji dan je bilo že prepozno - ladjo so v bližini somalske obale ugrabili pirati. Še pred ugrabitvijo se odpravimo na sever Evrope, na sedež ladjarske družbe, ki je lastnica omenjene ladje in spoznamo njenega izvršnega direktorja Petra Ludvigsena (Søren Malling). Peter je izvrsten direktor in izjemno spreten pogajalec, ki je pravkar uspešno zaključil posel z japonskimi partnerji, s katerim je podjetju prihranil zajetno vsoto denarja. Na sedežu družbe so opazili, da se z ladjo MV Rozen dogaja nekaj čudnega, saj ni plula po načrtovani poti, kmalu pa je postalo jasno zakaj. Na sedež družbe je poklical predstavnik ugrabiteljev in sporočil, da je ladja pod njihovo kontrolo, člani posadke pa njihovi talci. Svoje zahteve bodo sporočili naknadno. Družba je za pomoč pri reševanju krize s talci poklicala britanskega svetovalca, ki bo s svojimi bogatimi izkušnjami pri reševanju podobnih primerov, poskušal pogajalski proces usmeriti v pravo smer. Čeprav je ta svetoval, da za glavnega pogajalca postavijo zunanjega sodelavca, se Peter odloči, da bo to breme prevzel na svoja pleča. Pirati se kmalu oglasijo in sporočijo, da želijo 15 milijonov dolarjev, kar je veliko več, kot so pripravljeni plačati odgovorni pri ladijski družbi.

V zadnjih letih smo nemalokrat poslušali poročila o ugrabljenih ladjah in novodobnih gusarjih, ki za izpustitev talcev in vrnitev ladje od ladijskih družb zahtevajo lepe denarce. Ugrabitve so se razširile kot kakšen virus in varnost ladjevja ob afriški obali je postala pereč mednarodni problem. Lindholm je v teh zgodbah prepoznal potencial in se podal v realizacijo filmskega projekta, navdihnjenega z dejanskimi dogodki. Zgodbo je postavil na zgolj dveh lokacijah: na ugrabljeno ladjo in v upravno stavbo ladijske družbe. Pri tem je vztrajal na avtentičnih lokacijah in jih na koncu tudi našel – ladja, ki so jo uporabili v filmu, je v preteklosti dejansko bila ugrabljena, sedež družbe pa je postavljen v prostore resnične ladijske družbe v köbenhavnskem pristanišču. A tu se Lindholmovo vztrajanje na avtentičnosti ne konča – v vlogi svetovalca pri pogajanjih nastopi človek, ki to počne tudi v resničnem življenju. Zavoljo teh odločitev film deluje pristno, ustvarjanju realističnega občutka pa režiser podredi tudi samo režijo – pripoved teče v okoliščinah primernem ritmu, večina prizorov je posneta v majhnih zaprtih prostorih, v kabinah in hodnikih prevladuje ročna kamera, kar pri gledalcu efektno vzbuja klavstrofobične občutke in mu približa delček tistega, kar občutijo nesrečni mornarji. Pirati talce večino časa držijo v majhnih ladijski jedilnici, medtem ko so pogajalci v  Köbenhavnu najpogosteje prikazani v tesni krizni sobi, iz katere potekajo pogajanja z ugrabitelji. In ker se zgodba ovija na dveh koncih, imamo tudi dve osrednje perspektivi. Nekaj več prostora sicer dobi ugrabljeni kuhar Mikkel, ki ga navdihnjeno upodobi odlični Johan Philip Asbæk, a za njim prav nič ne zaostaja niti Søren Malling, ki igra izvršnega direktorja ladijske družbe. Lindholm za grajenje napetosti ne potrebuje sadističnih ugrabiteljev, nepremišljenih junaških dejanj in podobnih prejemov, ampak nas na trnih drži z mučnim dolgim čakanja in preciznim iskanjem čustvenih reakcij na obrazih svojih protagonistov. Filmu poleg verne rekonstrukcije ugrabitve in duševne stiske tistih, ki so bili ugrabljeni in tistih, ki so bili neposredno vključeni v njihovo reševanje, uspe v subtekst vgraditi komentar težkih razmer v Somaliji in povleči zanimivo vzporednico z zahodnjaško kapitalistično miselnostjo, v kateri je tudi vrednost človeškega življenja izražena v denarju in v skladu s to logiko, v pogajalskem procesu, obravnavana kot kos blaga. Za konec še ena zanimivost: še letos bomo lahko videli, kaj iz podobnega materiala lahko iztisnejo Američani – za konec leta je načrtovana premiera novega filma Paula Greengrassa z naslovom Captain Phillips, s Tomom Hanksom v glavni vlogi.

Ocena:

Celeste & Jesse Forever (2012)

Slovenski naslov: Ni naslova
Država: ZDA
Leto: 2012
Žanri: Komedija, Drama, Romantični
Dolžina: 92' ,  Imdb
Režija: Lee Toland Krieger
Scenarij: Rashida Jones, Will McCormack
Igrajo: Rashida Jones, Andy Samberg, Elijah Wood, Ari Graynor, Chris Messina, Will McCormack

Celeste in Jesse za vedno sem registriral že lansko leto. Med filmi, ki  so jih v Park Cityju (Sundance) zavrteli v sekciji Premiere, se je znašel tudi naslovni, sicer tretji celovečerec ameriškega režiserja in scenarista Leeja Toland Kriegerja, ki je lepem spominu ostal po njegovem drugem filmu, odličnem The Vicious Kind (2009). Zato sem Celeste & Jesse arhiviral pod oznako obvezen ogled,  v upanju, da je mlademu režiserju uspelo ohraniti formo, v kakršni je bil med ustvarjanjem svojega drugega filma. Krieger, ki je doslej vedno snemal po lastnem scenariju, se je tokrat zanesel na scenarij glavne igralke Rashide Jones, ki je nastal v sodelovanju z Willom McCormackom, ki v filmu nastopi v eni izmed stranskih vlog. 

Celeste in Jesse (Andy Samberg) sta nenavadna najboljša prijatelja. Tako se vsaj zdi po uvodnih minutah, a se kmalu izkaže, da sta prijatelja v resnici zakonca, ki sta se odločila degradirati njun odnos, oziroma vse tisto, kar zakonska skupnost dejansko pomeni. Zakon sta pravzaprav za nedoločen čas potisnila na stranski tir, stisnila gumb za pavzo, dokler ne ugotovita, kako najmanj boleče izpeljati proces ločitve. Čeprav večino časa še vedno preživita skupaj, sta domenjena, da med procesom ločitve lahko brez slabe vesti spoznavata druge ljudi. Zdi se, da je predvsem Jesse tisti, ki upa, da se stvari lahko popravijo in po tihem pričakuje, da bo ločitev preklicana. Jesse je neke sorte umetnik, otrok ujet v telesu moškega, medtem ko Celeste veliko resneje jemlje življenje. Tako resno, da ji je na neki točki postalo jasno, da živi ob moškem, ki ji je sicer pri srcu, a ji ta vseeno ne more ponuditi tistega, kar od partnerja potrebuje. Jesse čez nekaj časa spozna, da se njegove tihe želje vendarle ne bodo uresničile, zato se odloči kreniti naprej in na zmenek povabi drugo dekle. Podobno stori tudi Celeste, za katero se zdi, da veliko bolje prenaša nov začetek, vsaj dokler jo Jesse ne seznani s prikupno Veronico, žensko, ki v trebuhu nosi Jessejevega otroka.

Čeprav ob branju sinopsisa dobimo občutek, da se je pri snovanju zapletov preveč kompliciralo, je zgodba v praksi realizirana z dokaj dobro narativno fluidnostjo, ob kateri gledalec brez težav razume okoliščine in sledi zapletom, ki se razvijejo iz takšnih razmer. Trik je v tem, da je za nas gledalce začetek zgodbe v resnici predstavlja konec dolge epizode, v življenjih glavnih protagonistov. Uvodna foto-montaža nas seznani s to srečno epizodo, ki se je začela še v gimnazijskih klopeh in zdaj se, kot kaže, počasi izteka. Očitno je, da so ustvarjalci želeli ustvariti romantično komedijo, ki se želi izogniti ustaljenim rom-kom konvencijam in to jim v večji meri tudi uspe. Že večkrat sem zapisal osnovno formulo večine romantičnih komedij: fant sreča dekle, fant izgubi dekle, fant dobi dekle nazaj. No, zadeve so tukaj zastavljene drugače, saj je fant, ob naši vključitvi v zgodbo, dekle že izgubil. Zdaj mu preostane le še to, da poskuša dekle osvojiti nazaj in to je točka, v kateri se neodvisni film mora obnašati neodvisno in nasprotovati konvenciji. Izmisliti nekaj novega, nekaj kar bo dovolj zabavno in dovolj realistično obenem. In po moji oceni je prav v tem momentu - nasprotovanju konvenciji, film tudi najtanjši, saj je odklon v neklišejsko, anti-romantično smer prikazan površno in neprepričljivo. Mislim, da je tukaj ključno vlogo odigrala scenaristka (Jones), ki je preveč pozornosti posvetila svoji (ženski) perspektivi in je pri tem nekoliko pozabila, na čustveno breme nasprotne strani. Imam občutek, da je Lee Toland Krieger nekoliko podlegel vplivu mične Rashide Jones in opustil nekoliko globlje reze v značaje svojih likov. Mogoče sem (ne)upravičeno pričakoval nekaj več od režiserja, ki me je konkretno navdušil s svojim drugim filmom, a kljub pomanjkljivostim je Celeste in Jesse še vedno boljši od večine sorodnih izdelkov. Čeprav prepojen s pošteno dozo melodramatičnosti, film nikoli ne izgubi prepotrebno komično ostrino, svoje delež k pozitivnem končnem vtisu pa prispevata tudi simpatična glavna protagonista, ki ju poleg dobre igre druži dobra kemija. Moram priznati, da je  Andy Samberg presegel moja pričakovanja, zato sam na njegov koto pripisal nekaj kredita. Upajmo, da ga ne bo zapravil na neumnostmi tipa That's My Boy (Sean Anders, 2012).    (+3) 

Ocena:

Hawooling [Howling] (2012)

Slovenski naslov: Ni naslova
Drugi naslovi: Howling
Država: J. Koreja
Leto: 2012
Žanri: Triler, Misterij
Dolžina: 114' ,  Imdb
Režija: Yoo Ha
Scenarij: Yoo Ha, Asa Nonami (knjiga)
Igrajo: Song Kang-Ho, Lee Na-Young, Shin Jung-Keun, Lee Sung-Min, Lee Min-Ho

Zadnje čase se vedno pogosteje sprašujem, kaj se je zgodilo s korejsko filmsko norostjo? Kaj se je zgodilo s kinematografijo, ki me je iz leta v leto razveseljevala z razburljivostjo in drugačnostjo, o kateri so številne svetovne kinematografije, vključno s hollywoodsko visokobudžetno produkcijo, lahko le sanjale? V zadnjem letu je na tem blogu bilo vedno manj prispevkov o korejskih filmih, razlogi takšnega stanja pa ne tičijo v mojem nespremljanju aktualne korejske ponudbe, ampak v dejstvu, da mi Koreja ponuja vedno manj materiala, o katerem je vredno pisati. Howling je eden izmed tistih naslovov, ki je na papirju deloval sila obetavno, saj je bil eden izmed najuspešnejših filmov na korejskih kino blagajnah v lanski sezoni. A bolj kot višina izkupička na blagajnah me je pritegnilo ime režiserja, saj je Yoo Ha človek, ki je podpisal A Dirty Carnival (Biyeolhan geori, 2006), eden izmed najzanimivejših korejskih prispevkov k žaru gangsterskega filma. Zelo zanimiva je tudi celotna igralska zasedba, sestavljena iz uveljavljenih igralskih imen. V glavni moški vlogi nastopa legendarni Song Kang-Ho (Memories of Murder, Sympathy for Lady Vengeance, Thirst), glavna ženska vloga pa je pripadla Lee Na-Young, ki je v spominu ostala po nastopu v Kim Ki-dukovem Dream (Bi-Mong, 2008).

Detektiv Sang-Gil (Song Kang-Ho) in njegovi kolegi prispejo na kraj zločina in začnejo s preiskavo neobičajnega primera. Pred sabo imajo povsem zoglenelo truplo neznanca, ki je nenavadno hitro zgorel v avtomobilu, od katerega ni ostalo nič. Edina priča je brezdomec, ki trdi, da so žrtev naenkrat zajeli ognjeni zublji, ki so se zelo hitro razširili na vozilo in ga spremenili v ognjeno gmoto. Sang-Gil je nervozen, ker ga nadrejeni niso predlagali za napredovanje, novi poročnik pa je postal sodelavec, ki si tega, po njegovem prepričanju, nikakor ne zasluži. Zdaj so mu pa naprtili še novo neizkušeno partnerko, ki mu bo zgolj v napoto in zadnja stvar, ki jo potrebuje v tem trenutku, je ta kompliciran primer, ki mu bo znižal količnik uspešnosti. A zgodi se prav to, primer konča na njegovi mizi in Sang-Gilu ne ostane nič drugega, kakor da se loti zahtevne preiskave. Nova partnerka Eun-Young se navkljub njegovi podcenjevalni drži izkaže za bistro detektivko, ki ji do živega ne pride niti vsakodnevno šikaniranje ostalih oddelčnih kolegov. Obdukcija zoglenelega trupla razkrije sledi močnega ugriza in ko v mestu čez nekaj dni odkrijejo truplo moškega, ki ga je pokončal pasji ugriz, postane jasno, da sta primera povezana.

Howling nam v svoji esenci prinaša zgodbo o naporih dveh policistov, ki poskušata razvozlati serijo bizarnih umorov. Že dolgo nazaj sem spoznal, da se pri korejskih filmih ne gre pretirano ozirati žanrske oznake, saj se je že neštetokrat pokazalo, da tamkajšnji ustvarjalci nimajo pomislekov, pri mešanju različnih žanrskih prvin. Tako tudi tukaj hitro opazimo, da gre za nekakšen hibrid, v katerem je največ klasične detektivke, pomešane z elementi trilerja in srhljivke, zraven pa dobimo tudi ščepec drame. Film je  posnet po knjižni uspešnici The Hunter (Kogoeru Kiba), japonske pisateljice Ase Nonami, ki jo je za filmsko platno adaptiral Yoo Ha. Obrtni plati filma ne morem očitati veliko - zgodba teče v dobrem ritmu in je večji del minutaže zanimiva, tudi osrednja uganka je dovolj motivirajoča in kratkočasna, da skoraj dve uri dolg film mine dokaj hitro. Med boljše točke filma velja uvrstiti tudi igralska nastopa osrednjega detektivskega para, ki mu v medsebojni interakciji uspe razviti dobro kemijo - proces približevanja novih partnerjev je kljub klišejskem nasprotovanju starejšega mlajšemu (v našem primeru mlajši), dovolj zabaven in prepričljiv.  Moram priznati, da je misterij, ki požene zgodbo naprej, blagodejno vplival na mojo koncentracijo. Radovednost je očitno bila tako močna, da je dodobra zameglila zelo klišejsko zastavljene like in obrabljene vzorce v prikazu dinamike odnosov znotraj policijskega oddelka. Zdaj, ko se ozrem nazaj je očitno, da film v tem segmentu premore bore malo izvirnosti in inovativnosti, le malenkostno bolj zanimivo pa je počasno razkrivanje ozadja misterija, ki ga poskušata razvozlati glavna protagonista. Ustvarjalci v zgodbo kmalu vpletejo mamila, mladostniško prostitucijo in ostale grde stvari, kar se ne zdi povsem zgrešeno, vendar je to storjeno na tako površen in nezanimiv način, da sem na koncu imel občutek, da so me zbombardirali s preveliko količino slabo povezanih, neprepričljivih zasukov. Mislim, da Howling svojo energijo po nepotrebnem razdaja na vse strani, želi biti kompleksen za vsako ceno in prav zato na koncu skoraj povsem izgubi fokus, ter se sesede pod težo odvečnega balasta.  (-3)                                      

Ocena:

* iz objave odstranjene fotografije (zahteva DMCA)