R

Slovenski naslov: Ni naslova
Država: Danska
Leto: 2010
Žanri: Drama
Dolžina: 99', Imdb
Režija: Tobias Lindholm, Michael Noer
Scenarij: Michael Noer, Tobias Lindholm
Igrajo: Johan Philip Asbæk, Dulfi Al-Jabouri, Roland Møller,Jacob Gredsted, Omar Shargawi


Zaporniška drama R je mojo pozornost pritegnila s popotnico najboljšega danskega filma v preteklem letu. Režijo in scenarij  podpisujeta relativno neizkušena Tobias Lindholm in Michael Noer, saj naslovni film za oba predstavlja celovečerni prvenec. Tobias Lindholm se je doslej večinoma ukvarjal s scenaristiko, njegovo ime med pisci scenarija najdemo tudi pri Vinterbergovem Submarinu. Če upoštevamo, da se je Submarino znašel med top pet preteklega leta na Danskem, je Lindholm  imel kar dva naslova, v boju za najboljši danski film z letnico 2010. V konkurenci se je znašel tudi kasnejši dobitnik oskarja Hævnen a je nagrada za najboljšega šla v roke filma, ki mu namenjam te vrstice. Zelo plodno leto je za danskimi ustvarjalci, dejstvo, da sta nagrado za najboljši film odnesla takorekoč debitanta, v konkurenci Thomasa Vinterberga in Susanne Bier, je zagotovo odlična spodbuda za vse mlade, neafirmirane avtorje.

V uvodu spoznamo Runeja, ki so ga ravnokar pripeljali na prestajanje zaporne kazni. Po rutinskem varnostnem pregledu ga napotijo v njegovo celico, že prvi sprehod kamere med njegovimi sojetniki nam govori, da mladega kaznjenca čakajo težki časi. Ustrahovanje se začne takoj po prihodu, ko mu eden izmed jetnikov vzame vzmetnico. A to je igra, s katero mu želijo tisti, ki vodijo »zadeve« sporočiti, da je njegov položaj na samem repu prehranjevalne verige, da je le nepomemben osebek, ki se mora za svoje mesto pod soncem še izboriti. Rune je kmalu postavljen pred nemogočo izbiro, ki funkcionira po principu, pretepaj, ali bodi pretepen. Ko se mu nekako uspe zbrati in brez posledic opraviti nalogo, ki mu jo naložijo »nadrejeni,«  se Rune znajde v nekoliko boljšem položaju, a kmalu spozna, da je izboljšava zgolj začasna. Med delom v kuhinji spozna Rashida, jetnika iz muslimanske zaporniške skupine in z njim naveže prijateljski odnos. Med mučnim prenašanjem vsakdanjih poniževanj, ki vključujejo čiščenje stranišč in celic drugih zapornikov, Rune skuje načrt, s katerim bo bistveno olajšal transport in trgovino z mamili med zaporniškimi oddelki. Po opravljenem testiranju svojo »storitev« ponudi velikemu šefu, v upanju, da ga bo nova, pomembna vloga obvarovala pred škodoželjneži in mu prinesla prepotrebno varnost in zaščito.

Tako, kot večina zaporniških dram je tudi R za izhodišče vzel prišleka, novega mladega zapornika, ki v primerjavi s svojimi sojetniki deluje skoraj nedolžno. I tukaj so avtorji že zabeležili prvi plus, ko so naslovno vlogo dodeli Johanu Philipu Asbaku, ki se odlično zlije s svojim likom. Rune v izrazito surovem okolju ne deluje kot ponaredek. Verjamemo, da si je bivanje za zapahi zaslužil, mladi igralec je obenem zelo prepričljiv v igranju šibkega, izpostavljenega zapornika, ki ga čaka ogorčen boj za življenjski prostor. Rune ne govori veliko, delno zaradi značaja, delno zaradi spoznanja, da je molk v dati situacij najboljša rešitev. Film odlikuje skorajda dokumentarna podoba, v kateri prevladujejo sivi odtenki, občutek utesnjenosti še dodatno povečuje kamera, ki večino časa ostaja v Runejevi neposredni bližini, se premika z njim po hodnikih in tako še bolj poudarja njegovo tesnobo. K avtentičnosti veliko prispeva snemalna lokacija, saj so film posneli v državnem zaporu, ki je bil malo pred začetkom snemanja zaprt. Selekcioniranje resničnih zapornikov v stranskih vlogah filmu da pristen pečat, ki bi z malenkostno spremenjeno zasnovo lahko bil tudi dokumentarni film o življenju zapornikov. Gledalec že po »prevzetih nastavitvah« simpatizira s šibkimi in sovraži močne zlobneže, a to je obenem vsa karakterizacija, ki jo opravi režiserski dvojec. O Runeju ne vemo veliko, razen da ima babico in dekle, ki ji ne piše in jo nikoli ne pokliče, o ostalih zapornikih izvemo še manj, njihov značaj definirajo njihovi tatuji in to je več ali manj vse. Zaradi takšnega pristopa se gledalec ne poveže z glavnim junakom in zato tudi ne trepeta za njegovo usodo tako močno, kot bi lahko. Povsod berem vzporednice z Audiardovim Prerokom, toda filma razen podobnosti začetne situacije, v kateri se znajdeta osrednja lika, nimata veliko skupnega. Toda pomanjkanje skrbi gledalca za Runejevo usodo ni edini moteči element, sila vprašljiva se mi zdi tudi rešitev oz. način, na kateri Rune izvaja transport mamil. Rashid mu v kuhinji izroča denar za dostavljena mamila, zato ne vidim razloga, zakaj mamila nebi izmenjala, ob izmenjavi denarja. Če upoštevamo, da se večina transporta opravlja v telesnih odprtinah in da v filmu nikjer ne pokažejo, da zaporniki prestajajo vsakodnevne preglede, ne najdem opravičila za Runejevo početje. Verjetno bi se dalo najti razlago, ki bi držala vodo, a jo v zgodbi nisem zasledil. Najmočnejše orožje filma je zagotovo zelo prepričljiv prikaz zaporniškega življenja, ter odlična galerija zaporniških likov, ki nas popolnoma prepričajo, da se nahajamo v njihovem terenu. Tukaj bi omenil še zelo pogumno potezo, s katero v zadnji tretjini filma pride do zamenjave na poziciji glavnega akterja. R je film, ki se ga splača videti zaradi odličnih igralskih prispevkov in pesimistično grde, klavstrofobične atmosfere, ki odlično povzame položaj mladega prestopnika, ujetega na izrazito neprijaznem kraju, na katerem besede kot so: usmiljenje, humanost ali sočutje, nimajo nobenega pomena. (+3)

Ocena: