Slovenski naslov: Paradiž: Vera
Drugi naslovi: Paradise: Faith
Država: Avstrija, Nemčija, Francija
Leto: 2012
Žanri: Drama
Dolžina: 115' , Imdb
Režija: Ulrich Seidl
Scenarij: Ulrich Seidl, Veronika Franz
Igrajo: Maria Hofstätter, Nabil Saleh, Natalya Baranova, Rene Rupnik, Dieter Masur, Trude Masur
Te dni svojo festivalsko pot počasi zaključuje Paradiž: Upanje (Paradies: Hoffnung), tretji film iz trilogije Paradiž. Med tem smo vsi ljubitelji filmskega ustvarjanja avstrijskega režiserja Ulricha Seidla, ki smo evropske in neodvisne filme prisiljeni spremljati doma, na naših malih zaslonih, dočakali izdajo drugega dela trilogije na DVD/BluRay ploščku. Drugi film nosi naslov Paradiž: Vera in je, kot pravilno sklepamo iz samega naslova, posvečen vprašanju religije in verskega fanatizma. Nekaj več o minulem delu Ulricha Seidla lahko preberete v zapisu posvečenem prvemu delu trilogije z naslovom Paradiž: Ljubezen (Paradies: Liebe, 2012), zato tukaj gremo takoj naprej, na samo vsebino drugega filma. V središče druge zgodbe je postavljena 50-letna Anna Maria, ki smo jo spoznali že v prvem delu trilogije. Anna je sestra glavne junakinje iz prve zgodbe (Teresa) in če ste videli prvi film, potem se verjetno spominjate Teresinega obiska pri sestri, pred odhodom na počitnice v Keniji. In med tem ko se Teresa na kenijskih peščenih plažah spogleduje s postavnimi Kenijci, je Anna Marija v čisto drugem filmu. Potem ko pozdravi sodelavce v lokalni kliniki, kjer dela kot medicinska sestra, se Anna odpravi na zaslužene počitnice. Toda njeno počitnikovanje nima veze s peščenimi plažami, ali sprehajanjem po gorskih poteh. Anna Maria bo počitnice izrabila za posvečanje veri in predano misijonarsko delo. S svojim prispevkom k širjenju vere bo poskušala Avstrijo vrniti na pravo pot in izgubljene ovčice prepričati, naj priznajo zmoto, odprejo srca božji ljubezni in se vrnejo v čredo. Vsako jutro se Anna s kipom device Marije v rokah odpravi od doma in začne svojo misijo. Gre od vrat do vrat in poskuša prepričati domačine, naj ji prisluhnejo. Včasih ji uspe pritegniti njihovo pozornost, včasih pa ne. Nekateri jo povabijo v stanovanje ker dejansko želijo sodelovati, drugi zato, ker iščejo konfrontacijo, tretji pa zato, ker so osamljeni in potrebujejo družbo… Ne gleda ne vse ovire, ki je čakajo na tej poti, Anna Maria fanatično nadaljuje svoj boj. A ko se nekega dne po dolgi odsotnosti domov vrne njen mož, egipčanski musliman priklenjen na invalidski voziček, je njeno življenje nepričakovano postavljeno na glavo.
Paradiž: Vera je brez dvoma film, po katerem se lahko med manjšo skupinico prijateljev z različnimi pogledi na življenje in vero, vname živahna debata. Stvaritev, ki v določenih trenutkih deluje smrtno resno in neusmiljeno komično na en mah, film v katerem nas Seidl znova pelje na spolzka tla in v nas efektno zbuja nelagodje. Ali drugače, režiser nas pelje tja, kamor smo upali da nas ne bo, a smo nekako vedeli, da drugače ne more biti. Ena izmed posebnosti, ki jih najbolj občudujem pri Seidlu je njegova sposobnost podajanja zgodbe na način, ki je tudi v tistih trenutkih, ko zgolj opazujemo like pri vsakdanjih opravilih in v povsem običajni interakciji z drugimi ljudmi, vedno zanimiv do te mere, da o njih želimo izvedeti več. A brez skrbi, na prvo provokacijo ni potrebno čakati dolgo, saj že v uvodnih minutah gledamo žensko, ki se naga do pasu, neusmiljeno biča po hrbtu. Potem ko spoznamo, kako fanatično Anna izvaja (in verjame) v verske zapovedi, se od nikoder prikaže dotlej odsotni mož. Ampak ne, Seidlu ni dovolj, da v vlogo Anninega partnerja postavi muslimana. Ta je za nameček še priklenjen na invalidski voziček, saj le tako lahko do konca testira Annino vero in njeno pripravljenost za dosledno upoštevanje božjih zapovedi. Očitno je, da vsi Seidlovi liki v tej trilogiji iščejo ljubezen in Anna je soočena z moževo odsotnostjo in njegovo nesrečo, ki je prizadela njuno seksualno življenje, poiskala ljubezen pri Bogu. Duhovno ljubezen je našla, toda potreba po telesni ljubezni je ostala in to potrebo je Seidel manifestiral v prizoru onaniranja, ki utegne zmotiti tiste z močnejšimi verskimi čustvi. Prav tu Avstrijec pokaže svojo brezkompromisnost, ki nekaterim mogoče ne bo po godu, vendar bi tudi oni morali priznati, da režiser prav s takšnimi detajli odlično zaobjame vso kompleksnost človeške čudi. Takšna ali drugačna čustvena vpletenost prej ali slej pripelje do dvojnih meril, subjektivne percepcije in napačnih odločitev. Po moji subjektivni oceni je Vera zelo dober film, vreden pozornosti že zaradi tistega nezgrešljivega občutka, da gledamo resnične ljudi, ki me vedno znova prevzame, ko gledam Seidlove filme, a se istočasno še kako zavedam, da bo takšen film zelo grenka pilula za marsikoga. (-4)
Ocena:
Moja visoka pričakovanja, ki so temeljila na ogledu prvega dela, pa se niso uresničila, vsaj ne v celoti. Sploh ne znam točno opredeliti, kaj me je motilo. Najbrž najbolj to, da se mi je zdela zgodba malo preveč nerealna oziroma je ozadje premalo pojasnjeno. Ne zdi se mi ravno zelo verjetno, da bi se versko fanatična katoličanka poročila z muslimanom... Kako sta prišla skupaj? Zakaj sta živela narazen? Zakaj se je on vrnil? Na vsa ta vrprašanja ni odgovora. Tudi njuni prepiri so nekako prisiljeni, brez prave osnove... Film se mi ne zdi slab, vendar svojemu predhodniku za moj okus ne konkurira niti približno.
OdgovoriIzbrišiNekaj teh stvari se da enostavno pojasniti:
OdgovoriIzbriširecimo, da se je z njim poročila, ko ni bila tako verna. Fanatična vernica je postala potem, ko je on odšel, jo zapustil, po njegovi nesreči, nekaj v tem smislu. Rabila je ljubezen in jo tudi našla pri vsevišnjem...
Strinjam se, veliko stvari je ostalo odprtih, oz nepojasnjenih, vendar to odtehtajo drugi plusi: tisti neverjetno pristen fajt med zakoncema, posnet (mislim da) v enem kadru, ali epizoda pri Herr Rupniku.
Tudi meni je nekoliko slabši od prvega filma, a zame še vedno nadpovprečen...
Sredi filma sem šla ven, ne me nerobe razumet, žensko sem razumela, saj je s svojo fanatično vero reševala svojo psihozo in hvala bogu, da je za nekatere to rešitev. Žal je imela še moža, ki pa zares ni pasal v to zgodbo. Nekako vrinjena ideja je to in Seidl je morda res hotel, da se skupina po ogledu filma vsede skupaj in predebatira nekaj globokoh misli posameznika. Mogoče je cilj režiserja prav to, da film povzroči razmišljanje o smislu mirnega življenja.
OdgovoriIzbrišiMoje pravilo je, da vedno poskušam zdržati do konca filma. Na prste ene roke lahko preštejem, kolikokrat nisem zdržal do konca. In verjemi mi na besedo, priložnosti za umik je bilo več kot dovolj. Glede filma pa : jaz sem v vsem videl smisel in to mi je bilo več kot dovolj, Je pa res, da imam trdo kožo in se me ne da tako enostavno šokirati ...
OdgovoriIzbriši