Razredni sovražnik (2013)

Drugi naslovi: Class Enemy
Država: Slovenija
Leto: 2013
Žanri: Drama  
Dolžina: 112', Imdb
Režija: Rok Biček
Scenarij: Nejc Gazvoda, Rok Biček, Janez Lapajne
Igrajo: Igor Samobor, Nataša Barbara Gračner, Tjaša Železnik, Maša Derganc, Robert Prebil, Voranc Boh, Jan Zupančič, Daša Cupevski, Doroteja Nadrah, Špela Novak, Pia Korbar, Dan Mrevlje 

Končno sem videl Razrednega sovražnika, slovenski film o katerem se je lani največ govorilo. Upravičeno, bi rekel, saj je celovečerni prvenec  Roka Bička vmes postal eden izmed največkrat nagrajenih filmov na sončni strani Alp, ki je na skoraj vsakem festivalu na katerem se je pojavil pobral kakšno nagrado. Tisti, ki imajo malo boljši pregled nad ustvarjanjem mladih slovenskih režiserjev so že v Bičkovih kratkih filmih opazili nesporni talent tega 28-letnega Novomeščana, ki je s Sovražnikom dosegel eden izmed vrhuncev slovenskega sodobnega filma. Zgodbo, ki je delno navdihnjena z resnični dogodki z novomeške gimnazije, verjetno ni potrebno posebej podrobno predstavljati. Scenaristični trio Biček-Gazvoda-Lapajne je scenarij zgradil okoli dveh ključnih elementov: prihoda novega nadomestnega učitelja nemščine na šolo in samomora mlade dijakinje, ki postane povod za upor njenih sošolcev, najprej zoper (pre)strogega nadomestnega učitelja in kasneje zoper celotno izobraževalno ustanovo.

O filmu je bilo v medijih že veliko povedanega in  napisanega, zato bom takoj prešel na analizo dosežkov, zaradi katerih bo Razredni sovražnik po moji (in ne samo moji) oceni postal klasika slovenskega filma. Zgodba je torej postavljena v šolsko okolje, ki je za mladega človeka stičišče zasebnega in javnega; kraj, kjer se posameznik prvič sooča s sistemom in vzgojno-oblikovalnimi prejemi.  Šola je za Bička idealno prizorišče za redko videno mnogoplastno seciranje šolskega sistema, ki ga avtor lepo pozicionira v sistemsko kolesje, nakar izpostavljene probleme iz taiste pozicije prepričljivo poveže z družbeno krvno sliko. Iz tega vidika Sovražnik govori univerzalni filmski jezik, ki ga bodo brez težav razumeli gledalci na vseh geografskih širinah in dolžinah. Film se loteva vedno aktualnega vprašanja medgeneracijskih razlik, secira psihologijo skupne, prevprašuje avtoritativnost in pravičnost, ter v kompleksno zastavljeni situaciji pravilno identificira slabosti posameznika/družbe in tiste najpomembnejše, človeške vrednosti. Verjamem, da te slabosti ne bo težko prepoznati, bolj zahtevna naloga, ki je odvisna predvsem od percepcije gledalca, pa je identificiranje  resničnih pozitivnosti v prepletu mnogih motivov in karakternih plasti.

Simbol le-teh je najbolj sporna in obenem najbolj neoporečna figura v tej zgodbi — nadomestni profesor Zupan, v izjemni interpretaciji Igorja Samoborja. Neoporečen je zato, ker ne glede na  vse vztraja na principu pravičnosti in ker je sposoben tudi v najbolj subjektivnih situacijah videti stvari takšne, kakršne so. Kot primer lahko vzamemo njegov poseg v pretep med sošolcema, med katerim učenec impulzivno napade učitelja. Marsikdo bi ob upoštevanju vsega kar smo videli pred tem, situacijo izkoristil za svoje cilje, a neoporečni profesor ostane trdno pri svojih načelih. Njegova najbrž edina hiba je netaktnost, oziroma pomanjkanje čuta za počutje drugih ljudi. Zupan je eden tistih, ki vedno pove to, kar misli. O njegovih vzgojnih prejemih bi se dalo diskutirati, vendar mu nikakor ne moremo očitati pristranskosti in delovanja v skladu z ozko zastavljenimi lastnimi interesi. Ironija je, da prav osovraženi profesor, od vseh ki želijo otrokom dobro,  edini dejansko poskuša nekaj doseči in jih pripraviti na življenje. Vsi drugi liki v večji ali manjši meri niso imuni na te bolezni in v tem se spoznanju fino izkristalizira ideja o človeku/družbi, ki svoj egoizem skriva za fasado sočutja in skrbi za sočloveka. Med ostalimi liki je njegov mogoče edini ekvivalent v smislu iskrenosti in neponarejenosti najboljša prijateljica samomorilke, ki resda sodeluje v uporu in večini aktivnosti zoper Zupana in šolo, a je v nekaterih etapah vseeno zmožna stvari videti jasno, takšne, kakršne so. Na njenem primeru lepo vidimo vpliv skupine na postopke posameznika, ki nagonsko sledi večini in mislim, da Biček odlično zadane, recimo temu, mladostniško psihologijo, ki je slepa za vse, razen za tisto, kar se direktno dotika njih samih.

Razredni sovražnik poleg vsebinskih zanimivosti prinaša tudi zelo dobro igro velike večine sodelujočih, na čelu z fantastičnim Samoborjem, ki je po moji oceni ustvaril enega izmed najzanimivejših likov v celotni zgodovini slovenskega filma.  A ne zasluži si samo Samobor pohvale. Dobro se odreže tudi večina naturščikov, mladih protagonistov, ki so pri tem filmu nabirali prve igralske izkušnje. Pri rabi nepoklicnih igralcev je kvaliteta nastopa poleg individualne kvalitete v največji meri odvisna od režiserjevega dela z igralci in mislim, da je prav Biček najzaslužnejši za tako kakovostne nastope le-teh. Kako osvežujoče je v slovenskem filmu gledati naturščike, ki so zmožni pred kamero demonstrirati takšen čustveni razpon in na takšnem nivoju odigrati nekatere zahtevne prizore. Dopadljiva je tudi ravnateljica Nataša Barbara Gračner, ki je še en primer odlično odigrane,  spisane in uravnotežene vloge. Režiser že v svojem prvem celovečercu demonstrira izjemen občutek za postavitev posameznih prizorov, kadriranje in gibanje kamere, ki v nekaterih ključnih prizorih opravi veliko pojasnjevalnega dela in na gledalca učinkovito prenese energijo in vzdušje, ki v teh trenutkih zapolnjujejo prizor. Ena izmed ključnih kvalitet filma je njegova nevtralnost v presoji, oziroma odsotnost kakršnegakoli  poistovetenja s stališči posameznih likov. Ugaja način na kateri režiser prevprašuje samo na videz nesporne razloge za dijaško revolucijo in način, kako značajsko poveže otroke s starši, ki ji spoznamo na roditeljskem sestanku. Razredni sovražnik je večplastna stvaritev, o kateri bi se dalo debatirati na dolgo in široko, zato bom  tukaj potegnil črto in vam film, če tega še niste storili, kar najtopleje priporočil v ogled. (+4)

Ocena: