The Two Faces of January (2014)

Slovenski naslov: Dva obraza januara
Država: VB, Francija, ZDA
Leto: 2014
Žanri: Triler
Dolžina: 96'  ,  Imdb
Režija: Hossein Amini
Scenarij: Hossein Amini, Patricia Highsmith (knjiga)
Igrajo:  Viggo Mortensen, Kirsten Dunst, Oscar Isaac, Daisy Bevan, David Warshofsky

V Iranu rojeni in v Veliki Britaniji živeči scenarist in novopečeni režiser Hossein Amini (Dva obraza januarja je njegov režiserski debi), se je uveljavil s pisanjem filmskih scenarijev po knjižnih predlogah. Od Winterbottomovega Jude (1996), do Refnovega Drive (2011), je Amini uspešno gradil svojo scenaristično kariero, uspeh slednjega pa mu je dokončno odprl vrata samostojnega režiserskega udejstvovanja. Britanski Iranec je za svoj režiserski debi izbral istoimenski roman Patricie Highsmith, ki je prvič objavljen leta 1964. Romani priznane ameriške pisateljice so dokaj priljubljeno filmsko gradivo, med najbolj (pri)znanimi filmi posneti po njenih knjigah najdemo Hitchcockovo klasiko Neznanec v vlaku (Strangers on a Train, 1951) in Nadarjenega gospoda Ripleyja (The Talented Mr. Ripley, Anthony Minghella, 1999). Prav med slednjim in Aminijevim filmom lahko povlečemo nekatere zelo očitne vzporednice, oziroma opazimo značilen pečat Patricie Highsmith.

Zgodba postavljena v začetek 60-ih let prejšnjega stoletja nas pelje v Grčijo, kjer spoznamo uglajenega finančnika Chesterja MacFarlanda (Mortensen) in njegovo privlačno in veliko mlajšo ženo Colette (Dunst). Premožni ameriški par med pohajkovanjem po grški prestolnici sreča sonarodnjaka Rydala (Isaac), sposobnega turističnega vodiča, ki svoje poznavanje jezika in države izkorišča za sleparjenje naivnih turistov. Najlažja tarča so običajno mlade turistke, ki v družbi sladkobesednega Rydala hitro pozabijo na menjalni tečaj. Tokrat je njegovo pozornost pritegnil eleganten ameriški par MacFarland in mladenič že po nekaj naključnih srečanjih uspe pridobiti njihovo zaupanje in povabilo na večerjo. Zakoncema bi prav prišel nekdo, ki dobro pozna lokalne znamenitosti in navade, dejstvo, da je Ryndal Američan, pa je le dodaten plus. A še pred naslednjim dnem, ko bi skupaj morali obiskati nekatere znamenitosti je vodič priča dogodku, ki ga bo skupaj z zakoncema potisnil v nevarno sosledje dogodkov. Vsi skupaj še isti večer morajo zapustiti Atene, Rydal pa počasi spoznava, da zakonca MacFarland nista tisto, za kar se izdajata.

Hossein Amini pravi, da mu je knjiga Patricie Highsmith, ki jo je prebral pred več kot 20 leti, tako močno zlezla pod kožo, da je že takrat v njej videl zgodbo, ki bi jo želel samostojno režirati. Želja se mu je na koncu uresničila in prvenec je imel vse predpogoje za odmeven rezultat. Amini je vmes postal cenjeno scenaristično ime, igralska imena angažirana v glavnih vlogah so bila kakovostna (in, kar je še bolj pomembno, dovolj odmevna),  premiera na berlinskem festivalu pa je brez dvoma najboljši možni začetek festivalske poti. Iz vseh teh razlogov sem pričakoval zelo dober film, a na koncu so se stvari vendarle razpletle nekoliko pod pričakovanji. Amini sicer ni razočaral, a po ogledu je bolj ko ne jasno, da film ne bo ostal prav dolgo  zasidran v spominu. Med kvalitetnejšimi lastnostmi bi na prvo mesto postavil zelo dobro rekonstrukcijo zgodovinskega obdobja in dobro zadeto vzdušje sorodnih filmov, kakršne so snemali v 60-ih letih. Film je dobro posnet, ugaja tudi režiserjeva graditev suspenza brez značilnih triler elementov: pregonov, zlobnih preganjalcev in rešitev v zadnjem hipu. Svoje delo dobro opravita tudi oba centralna protagonista. Kemija na relaciji Mortensen-Isaac je dobra, vendar je treba upoštevati, da scenarij v oba moška lika investira največ detajlov. To žal ne velja za glavno protagonistko, ki prikazana suhoparno in na trenutke sem imel občutek, da je ženski lik zraven samo zato, ker zgodba potrebuje ljubezenski trikotnik. Trikotnik, ki je po moji oceni dolgočasen, premalo strasten in premalo erotičen. Krivdo bi težko zvalil na Dunstovo, saj je vloga enostavno ukrojena tako, da se iz nje ne da izvleči veliko. Amini je nekoliko prekrojil izvorno gradivo in prav zato je moteče, da ni prekrojil tudi šibke točke knjižne predloge: brezglavo bežanje iz hotela in dejstvo, da Viggo Mortensen ves čas paradira v svoji svetli laneni obleki, kar je nenavadno za človeka, ki želi ostati neopažen. Režiser poskuša gonilno silo odnosa med Rydalom in Chesterjem najti v naravi Rydalovega odnosu s pred kratkim preminulim očetom in nas prepričati, da junak v Chesterju vidi neke sorte očetovsko figuro, vendar ta teza ne deluje preveč prepričljivo. Režiser ponudi več motivov, ki Rydala vlečejo k zakoncema (koristoljubje, romantični vzgibi, očetovska figura), vendar vsi ti razlogi v seštevku ne prinesejo tiste prave prepričljivosti. Za konec še zanimivost: Aminijeva adaptacija romana Dva obraza januarja ni prvi tovrsten poskus; isto zgodbo sta že leta 1986 na filmski trak v nemškem jeziku prenesla Wolfgang Storch in Gabriela Zerhau.

Ocena: