Boyhood (2014)

Slovenski naslov: Fantovska leta
Država: ZDA
Leto: 2014
Žanri: Drama 
Dolžina: 166' , Imdb
Režija: Richard Linklater
Scenarij: Richard Linklater
Igrajo: Patricia Arquette, Ellar Coltrane, Ethan Hawke, Lorelei Linklater

V preteklih letih sem v svojih pisarijah že večkrat omenil Fantovska leta, Linklaterjev projekt v nastajanju, ki ga je ameriški režiser začel uresničevati  leta 2002, dokončal pa letos, 12 let kasneje. Dolgotrajno snemanje ni rezultat produkcijskih težav, temveč samega koncepta, ki je predvideval spremljanje odraščanja protagonista v realnem času, od njegovega šestega leta dalje. Režiser je že s trilogijo Pred zoro/sončnim zahodom/polnočjo, posneto z istimi protagonisti  v devetletnih časovnih presledkih pokazal, da percepcija in manipulacija časa v njegovih filmih igra nadvse pomembno vlogo. Trilogija Pred… je v tem smislu bila bistveno manj zahteven projekt, saj je vsak posamezni film zaokrožena, samostojna celota, ki jo je kasneje bilo mogoče nadgraditi, oziroma stvari pustiti takšne, kakršne pač so. Prav zato je možnost, da trilogija v prihodnosti  preraste v kvadrologijo povsem realna  in upam, da se bo takšen scenarij na koncu tudi uresničil.

Fantovska leta je v tem smislu bolj zahtevno zastavljen projekt, pri katerem je časovni okvir bil znan že od samega začetka. Potrebno je bilo dobiti ljudi, ki so pripravljeni sprejeti takšno dolgoročno obveznost in obenem upati na dobro zdravje ključnih igralcev in igralk, ki bodo ne glede na razvoj svojih karier projektu ostali zvesti do samega konca. Ekipa se je torej zbrala enkrat letno in posnela material za tekoče leto, ves ta material je potem v trdno celotno povezala režiserjeva stalna sodelavka Sandra Adair, ki je montirala vse Linklaterjeve filme od kultne uspešnice Zadeti in zmedeni (Dazed and Confused, 1993) dalje. Mislim, da je eden izmed ključnih razlogov, da je Linklater tako dober v tem kar počne, njegov odnos s sodelavci. Režiserju je skozi kariero uspelo zgraditi odlične odnose z določenim krogom ljudi, ki so postali njegova odlično uigrana filmska družina, ki iz vsake zgodbe lahko izvleče maksimum. Fantovska leta je eden tistih filmov, pri katerem osnovni sinopsis lahko strnemo v nekaj kratkih stavkih. Film v fokus postavi mladega dečka Masona, ki ga spoznamo v šestem letu starosti in potem z njim odraščamo vse do njegovega  18. leta, ko zapušča družinsko gnezdo in odhaja na kolidž. V dvanajstih letih bomo spoznali dinamiko, ki Masona povezuje z njegovimi najbližjimi in videli tiste ključne dogodke, ki so zaznamovali njegovo mlado življenje. 

Tudi če bi izdal vse zasuke, skozi katere Fantovska leta vodijo svoje protagoniste, vam izkušnje gledanja ne bi bistveno pokvaril. Vsi, ki poznajo režiserjev ustvarjalni opus najbrž vedo, da v njegovih filmih ne gre pričakovati kakšnih pretiranih  dramatičnih zasukov. Tudi tukaj gledamo približek vsakdanjega življenja, ki bi ga teoretično lahko živel vsak izmed nas — uravnotežen pogled na odraščanje in starševstvo, v katerem prepoznamo utrinke iz lastnih življenj in prav to je eden izmed razlogov, zakaj so Fantovska leta tako pristna filmska izkušnja. Nepretencioznost  in naturalizem, ki jo izžareva film, pri gledalcu zbujata familiarne občutke, preko katerih se vzpostavi močna vez med opazovalcem in liki. Ta povezanost bo za tiste malce starejše gledalce z lastnimi otroki večnivojska, saj se bomo brez težav identificirali s problemi odraslih, v težavah otrok prepoznali vedenjske vzorce lastnih otrok in obenem obudili spomine na nekatere univerzalne motive iz naših najstniških let. Linklater je znan po tem, da svojim igralcem dovoljuje aktivno sodelovanje pri razvoju likov in scenarističnih rešitvah. Mladi glavni igralec Ellar Coltrane in režiser sta se tako vsako leto dobila pred snemanjem in se pogovorila o stvareh, ki so zaznamovali fantovo preteklo leto, nekaj teh izkušenj pa je potem našlo svoje mesto v samem filmu. 

Če bi film razrezali na posamezne letne epizode, iz teh delov ne bi iztisnili veliko nektarja, a ko vse te epizode kronološko zložimo v celoto, ta dobi izjemno veliko kumulativno moč. Zgodba je podana kronološko, brez skakanja po časovni premici, prehodi med posameznimi leti pa so subtilni, saj cilj ni poudariti staranje glavnega protagonista in njegovih bližnjih, temveč čimbolj naravno in fluido prikazati proces odraščanja, zato staranje sodelujočih dojemamo kot nekaj samoumevnega in ga enačimo s spoznanji  o lastni minljivosti. Film poleg osrednjega coming-of-age motiva v subtekstu nudi nevsiljiv, trezen pogled na ameriško bližnjo zgodovino, od iraško-afganistanske vojne, do izvolitve prvega temnopoltega predsednika in nam pokaže, kako so te dogodke absorbirali pripadniki nižjega srednjega sloja. Prezrte niso niti vse novotarije, ki danes spremljajo odraščanje otrok; od evolucije igralnih konzoli in mobilnih naprav,  prevpraševanja vpliva socialnih omrežij in podobnih tem. Vse to je pospremljeno z izbrano glasbo, ki je najbolj zaznamovala posamezna obdobja, saj se Linklater in druščina odlično zavedajo, da se glasbo lahko hitro in učinkovito odklenejo spomini. Ena izmed najpomembnejših kvalitet filma je režiserjev občutek za mero, ki kljub običajnim, vsakdanjim tegobam, ki spremljajo protagoniste, preprečuje zdrs v kliše. V pomembnih prizorih, v katerih bi marsikdo želel potencirati trpljenje glavnega junaka se Linkalter zadovolji s povišanimi toni, razbitimi kozarci in krožniki. Pravilno oceni, da bi s potenciranjem vloge žrtve filmu naredil medvedjo uslugo, zato nasilje v družini nakaže zgolj v enem prizoru, v katerem grde stvari ostanejo izven našega vidnega polja. Torej, film ne podleže izkušnji demoniziranja očimov in mačeh, ponovnega združevanja ločenih staršev in podobnim stvarem. Cilj filma ni iskanje smisla življenja, temveč prikaz vse čudovite kaotičnosti in nepredvidljivosti, ki jo življenje nosi s seboj. Fantovska leta tako prepričljivo imitirajo življenje, v dobrem in slabem, z izjemno globino likov in čustev, da je njegov učinek na gledalca tako pristen, kot življenje samo.  Iz svoje filmoljubne perspektive upam, da bo letos še komu uspelo doseči takšen nivo (nekaj potencialnih kandidatov je še v igri), vendar so možnosti za kaj takega dokaj majhne. 

Ocena: