Happy Christmas (2014)

Slovenski naslov: Ni naslova
Država: ZDA
Leto: 2014
Žanri: Drama, Komedija  
Dolžina: 88', Imdb
Režija: Joe Swanberg
Scenarij: Joe Swanberg
Igrajo: Anna Kendrick, Joe Swanberg, Melanie Lynskey, Mark Webber, Lena Dunham

Zanimanje za Happy Christmas v mainstream medijih je dokaz, da so tudi oni dokončno odkrili režiserja, producenta in igralca Joe Swanberga, eno izmed najbolj produktivnih imen ameriškega neodvisnega filma v zadnjem obdobju. Zasluge v največji meri gre pripisati uspehu lanskega hita Drinking Buddies, ki je postopoma pridobival na veljavi in se na koncu promoviral v eno izmed najuspešnejših neodvisnih produkcij preteklega leta. Spomnim se, da sem nekje na začetku mojega bloganja omenjal Swanbergov film Alexander the Last (2009), v času ko je režiser bil eden izmed nosilcev mumblecore filmanja (filmi, posneti za drobiž) in čeprav se v Swanbergovih filmih danes  pojavljajo nekatera uveljavljena igralska imena, recept je še vedno ostal isti. Nekaj deset tisoč dolarjev za logistiko, zastonj igralci, izdelava grobega osnutka, ki se poten dialoško pili med samim snemanjem in to je to.  

Dvajset in nekaj letna Jenny (Kendrick) se nekega dne  preseli v Chicago, v hišo starejšega brata Jeffa (Swanberg), ki živi s soprogo Kelly (Lynskey) in njunim dvoletnim sinom.  Brat želi pomagati sestri, ki nekako ne najde izhoda iz krize, v katero jo je pahnil konec dolgoletnega razmerja. Računa , da ji življenje v fino urejenih kletnih prostorih in toplem družinskem okolju lahko pomaga prebroditi krizo in ugotoviti kako in kam naprej.  Zdaj, ko je Jenny zraven, si bo tudi Kelly lahko malce oddahnila in si vzela nekaj časa zase. Dovolj bo, če mlada teta nekaj ur na dan prevzame skrb za dveletnega nečaka in občasno pomije posodo. A že prva noč, ki jo Jenny preživi zunaj hiše, družini povzroči resne preglavice. V zgodnjih jutranjih urah Jeffa pokličejo naj pride iskati sestro, ki je tako zadeta, da nihče ne ve kaj z njo storiti.  

Ta kratki sinopsis mogoče zbuja nekoliko depresivne občutke,  vendar ton, ki prežema pripoved, vseeno ni tako pesimističen. Občasno resen-ja, depresiven-nikakor. Komična drama, ki želi na najboljši možni način oponašati resnično življenje, je mogoče najbolj merodajna  kvalifikacija. Swanberg v epicenter postavi tipično predstavnico zabušantske generacije, ki prihaja v leta ko je potrebno izbrati določene smernice, sprejeti to ali ono pomembno odločitev, skratka odrasti. Toda za Jenny se zdi, da je še vedno otrok ujet v telesu odrasle osebe. Ko stori napako, jo razume in priznava kot takšno, a se kljub temu vedno znova znajde v kočljivih situacijah. Življenje z bratom in njegovo družinico je za Jenny poskusna vožnja skozi svet odraslih, ki ji bo pomagala odkriti nove aspekte življenja, sprejeti  odgovornosti in uživati v privilegijih, ki jih te odgovornosti prinašajo. Všeč mi je subtilnost, s katero film obravnava razlike med družinskim in samskim, ter nostalgija v pogledu na mladostniška leta in življenje brez obveznosti. Swanbergu uspe gledalcu spontano, nevsiljivo približati dinamiko družinskih odnosov in pokazati, kako eni drugim lahko pomagamo doseči osebno rast. Na koncu še nekaj besed glavni zvezdi filma. Ne, to ni režiser/igralec Swanberg, ne Anna Kendrick, ne Melanie Lynskey. Vsi svoje delo opravijo zelo dobro, toda moj osebni favorit je dveletni Jude (režiserjev sin),  zagotovo najbolj zabaven in simpatičen dveletnik, kar sem jih kdaj videl na filmu.

Ocena: