The Imitation Game (2014)

Slovenski naslov: Igra Imitacije
Država: VB, ZDA
Leto: 2014
Žanri: Biografija, Drama, Triler 
Dolžina: 114', Imdb 
Režija: Morten Tyldum
Scenarij: Graham Moore, Andrew Hodges (knjiga)
Igrajo: Benedict Cumberbatch, Keira Knightley, Matthew Goode, Mark Strong, Rory Kinnear, Charles Dance, Allen Leech, Matthew Beard

Igra Imitacije je nedvomno eden izmed najbolj vročih naslovov ta hip. Produkcijska hiša bratov Weinstein je plačala 7 milijonov $ za pridobitev distribucijskih pravic na področju ZDA, kar je najvišji znesek kdajkoli plačan za kakšen izmed evropskih filmov. Po objavi nominacij za zlate kipce in osmih nominacijah je bolj ko ne jasno, da bo film igral pomembno vlogo tudi na podelitvi oskarjev 22. februarja. V osnovi gre za ameriško-angleško produkcijo, s katero ustvarjalci predstavljajo malo znano zgodbo Alana Turinga, genialnega angleškega matematika, ki ga je britanska vlada skupaj s še nekaterimi bistrimi glavami najela, da poskuša razvozlati skrivnosti nemškega šifrirnega stroja Enigma. Film je posnet po prirejenem scenariju Grahama Moora, ki je za izhodišče izbral knjižno predlogo Alan Turing: The Enigma, britanskega matematika in znanega gejevskega aktivista Andrewa Hodgesa. 

Zgodba je podana nelinearno in se osredotoča na tri pomembna življenjska obdobja v življenju Alana Turinga. Največ prostora je kakopak namenjeno obdobju med drugo svetovno vojno, v katerem je Turing s skupino sodelavcev delal na razbitju kompleksnega kodnega sistema nacistične kodirne naprave. Nekaj prostora je namenjeno tudi Turingovem odraščanju in letom v šolskih klopeh, ter njegovem povojnem življenju in neprijetnih dogodkih, ki so nedvomno igrali pomembno vlogo pri njegovem samomoru, leta 1954. Turing se je tako kot večina napredno mislečih čudovitih umov svojega časa soočal s številnimi ovirami pri uresničitvi svojih velikih idej: nezadostna podpora, nerazumevanje in oviranje dela, so nekatere izmed tipičnih preprek, s katerimi so se srečevali skoraj vsi vizionarji. Največji del filma prikazuje dogajanje v znamenitem Bletchley Parku, nekoč tajni lokaciji, na kateri je Turingu in kolegom uspelo rešiti veliko uganko, njihov prispevek pa je po ocenah zgodovinarjev bistveno skrajšal drugo svetovno vojno. 

Igra imitacije po moji oceni ima dve ključni kvaliteti, ki film dvigneta na višji nivo. Prva je nedvomno prispevek Benedicta Cumberbatcha, o katerem pred to vlogo nisem imel ne vem kako visokega mnenja. Zdaj brez  zadržkov priznavam svojo zmoto: Anglež je tu pristal v vlogi, ki mu je pisana na kožo in ustvaril eno izmed tistih vlog, ki definira igralčevo kariero. Cumberbatch  je fantastičen v čevljih nerazumljenega genija, na čigar življenje je ključno vplivala seksualna usmeritev in odpor konservativne družbe, ki v tem času ni imela niti malo posluha za drugačnost in drugačne. Druga bistvena kvaliteta filma je po moji oceni sama izbira pripovedne tehnike. S sočasnim napredovanjem zgodbe skozi tri najpomembnejša obdobja v življenju glavnega protagonista ustvarjalci dosežejo  izjemen kumulativni učinek in izgradijo celovit portret nesrečnega znanstvenika, ki v času življenja ni nikoli dobil zasluženega priznanja za svoja znanstvena prizadevanja. V dobro tempiranem sklepnem delu je vez med gledalcem in glavnim protagonistoma že tako močna, da je  praktično nemogoče ostati hladen ob krivici, ki se godi glavnemu junaku. Pripraviti gledalca do iskrenega sočustvovanja z liki ni nikoli enostavno in Igra imitacije prav v tem segmentu doseže zelo dober rezultat. Dobro napet dramaturški lok v največji meri počiva na dobro premišljenih montažnih rešitvah priznanega montažnega mojstra Williama Goldenberga, ki na kontu že ima oskarja za svoj prispevek pri Affleckovem Argu in tudi letošnja nominacija je po moji oceni povsem zaslužena. Na režiserskem stolčku sedi norveški režiser Morten Tyldum, ki je pozornost mednarodne filmske srenje pritegnil  z akcijskim trilerjem Headhunters (Hodejegerne, 2011). Igra imitacije je njegov angleškogovoreči debi in Norvežan je svoje delo po moji oceni opravil korektno. Zgledno delo je opravila tudi ekipa zadolžena za produkcijski dizajn, ki skozi kamero španskega direktorja fotografije Oscarja Faura prepričljivo rekonstruira obravnavano zgodovinsko obdobje. 

Ob tako odmevni zgodovinski temi je pričakovano, da se pod drobnogled vzame avtentičnost same zgodbe in večina poznavalcev je enotna v oceni, da v tem primeru nismo deležni dovolj natančne interpretaciji nekaterih pomembnih dejstev. Odločitev, da se stroj naredi vizualno privlačnejši za potrebe filma je do neke mere razumljiva, vendar je potrebno poudariti, da je izdelava naprave (v resnici so jo poznali pod imenom Bomba in ne  Christopher, kot je prikazano v filmu) s katero so narejen pionirski koraki na računalniškem področju, ni bila izključno Turingova zasluga. Pred njem so na podobni napravi delali poljski strokovnjaki za kriptologijo, njegova naprava pa je dejansko prinesla posodobitev poljskih dosežkov. Film prav tako povsem ignorira prispevek matematika Gordona Welchmana, ki v filmu ni omenjen, čeprav je ta Turingu veliko pomagal pri dizajnairanju same naprave. Čista fikcija naj bi bil tudi del filma, v katerem se Turinga povezuje vohunjenjem in sovjetskim vohunom, ki naj bi v teh letih deloval v Bletchley Parku. Nenazadnje je tu še neobstoječa dimenzija odnosa z Joan Clarke (Keira Knightley) in omilitev njegove odkritosti glede lastne seksualne usmeritve. Občutek je, da so ustvarjalci želeli Turinga narediti bolj sprejemljivega za široko občinstvo, kar je glede na prikazano zgodbo vsekakor nekoliko sporno. Ne glede na omenjene nenatančnosti in prilagoditve film kot celota funkcionira dobro in v oziru na nekatere starejše poskuse (Podmornica 571, Enigma) na najbolj kakovosten način naslavlja vlogo in pomen Enigme med drugo svetovno vojno. (-4)

Ocena: