The Homesman (2014)

Slovenski naslov: Ni naslova
Država: ZDA
Leto: 2014 
Žanri: Drama, Vestern 
Dolžina: 122' , Imdb
Režija: Tommy Lee Jones
Scenarij: Tommy Lee Jones, Kieran Fitzgerald, Glendon Swarthout (knjiga)
Igrajo: Tommy Lee Jones, Hilary Swank, Grace Gummer, Miranda Otto, Gro Svendsen, John Lithgow, James Spader, Meryl Streep, Hailee Steinfeld

68-letni oskarjevec Tommy Lee Jones je z najnovejšim režisersko-igralskim prispevkom podpisal četrti film v svoji režiserski karieri. Prvenec  The Good Old Boys (1995) in njegov tretji film, The Sunset Limited (2011), sta bila posneta za televizijo, naslovna stvaritev in drugi celovečerec,  Trikrat pokopani Melquiades Estrada (The Three Burials of Melquiades Estrada, 2005), pa sta primarno namenjena prikazovanju v kino dvoranah. Vestern je očitno Jonesovo priljubljeno žanrsko okolje, saj kar tri njegova filma izpolnjujejo osnovne pogoje za takšno žanrsko umestitev, oba omenjena kino-filma pa obenem lahko okarakteriziramo kot cestna vesterna, torej filma, v katerih se združita značilnosti vesterna in filma ceste. 

Film posnet po istoimenski knjižni predlogi ameriškega pisatelja Glendona Swarthouta (knjiga je objavljena leta 1988), nas pelje na ameriški srednji  zahod, v 50-ta leta 19. stoletja.  Loup City je majhna skupnost, v kateri se večina prebivalcev preživlja s kmetovanjem. Med njimi živi tudi Mary Bee Cuddy (Swan), neporočena trideset in nekaj letna ženska, ki povsem sama skrbi za svojo kmetijo. Manj pridna in predana oseba bi težko odgovorila na vse zahteve, ki jih prinaša takšno življenje, toda Mary Bee s trdnim delom uspešno vodi kmetijo in zraven še najde čas za pedantno, zgledno urejeno gospodinjstvo. Pravi moški je edina manjkajoča komponenta v njenem življenju, a če upoštevamo majhnost skupnosti in dejstvo, da poleg Mary Bee v bližnji okolici živi samo še en primeren samski moški,  se problem vendarle ne zdi tako nedolžen. 

Mary Bee je skratka izjemno močna ženska, ki se v marsičem znajde enako dobro, če ne celo bolje od moškega. Toda vse ženske niso enako močne in v surovih pogojih in ob vseh tegobah, ki jih prinaša takšno življenje, se nekatere preprosto zlomijo. Kar tri njene someščanke so namreč doživele živčni zlom, njihovo stanje pa je tako resno, da potrebujejo strokovno pomoč. To lahko dobijo le v več tednov jahanja oddaljenem mestu, kjer stoji cerkveni sanatorij, ki sprejema psihične bolnike. Lokalni župnik poskuša najti prostovoljca, ki bo tri nesrečnice odpeljal tja, vendar nobeden moški (vključno s partnerji znorelih žensk) ne želi sprejeti te zahtevne naloge. Na koncu naprej stopi Mary Bee, ki se odloči pomagati ubogim someščankam,  po spletu okoliščin pa poleg nje na sedežu prirejenega voza, konča George Briggs (Jones), starejši potepuh in tat, ki mu Mary Bee pred tem reši življenje.  

Besedo vestern naše sive celice avtomatično povežejo z zgodbami o moških junakih in antijunakih, ki se odvija na zaprašenih ulicah, neuglednih salunih in širnih divjih prostranstvih. Stalnica vesternov so tudi konji, vloga divjaka in sovražnika pa je pogosto rezervirana za Indijance. Ženske so seveda imele svoj prostor v vesternih, vendar je filmarje le izjemoma zanimal njihov položaj in perspektiva; scenaristi so ženskam praviloma namenjali vloge kurb in mater, v zgodbah z nekaj romantičnega pridiha pa je ženski (praviloma znani igralski zvezdi tistega časa) bila namenjena vloga izbranke stoičnega glavnega junaka. Vesterni so pogosto romantizirali preteklost, v ospredje postavljali pustolovščino, v tako zastavljenih okvirih pa načeloma ni bilo prostora za realen prikaz življenjskih okoliščin. Filmi, v katerih bi do izraza prišla vsa surovost boja za obstanek, s katerim so se soočali malodane vsi, so bili dokaj redki. 

Danes, ko vestern počasi izginja s filmskih platen (čeprav sem prepričan, da ne bo nikoli povsem izginil), pri filmarjih opažamo spremembo v pojmovanju samega vesterna, oziroma spremembo  v določanju njegovih bistvenih sestavin. Fokus se od junaških posameznikov in lahkotne zabave preusmerja na običajnega človeka in njegove eksistencialne težave. Če se osredotočim zgolj na zadnjih nekaj let, potem mi na misel najprej pade Meek's Cutoff (Kelly Reichardt, 2010), kot eden izmed pomembnejših predstavnikov te nove usmeritve (vsekakor ni nepomembno, da je film režirala ženska), dokaj realističen prikaz divjega zahoda prinaša tudi nemški Gold (Thomas Arslan, 2013). In zdaj je tu še novi režiserski prispevek Tommy Lee Jonesa, ki ne nudi samo pristnega občutka, kako težko je bilo živeti nekoč, ampak nam zgodbo obenem posreduje iz pretežno ženske perspektive. Jones je v nekem intervjuju poudaril, da je The Homesman zanj predvsem zgodba o družbenem statusu žensk na sredini 19. stoletja, a tudi brez njegovih besed ni težko razbrati osrednjo misel filma, ki po ogledu ostane še dolgo z nami. Originalnost njegovega filma je ravno v tem, da želi govoriti o stvareh, ki jih je sedma umetnost doslej bodisi povsem ignorirala, bodisi obravnavala dokaj površno. Jones je v svoji karieri vsekakor nabral kar nekaj vlog, ki so botrovale njegovi želji po »spremembi perspektive« (The Missing, Lonesome Dove),  iz katerih je potem bilo lažje priti do spoznanj, ki so tu izpostavljena. Močna in prepričljiva igralska zasedba je odraz ugleda, ki ga med kolegi uživa Jones, ki v sodelovanju z odlično Hilary Swank (po dolgem času je prišla vloga, v kateri lahko pokaže vso razkošje svojega igralskega znanja) naredi pomemben korak v smeri  filmsko objektivnejše in popolnejše obravnave zgodovinskih dejstev. Ravno ta dosežek je po moji oceni največja vrednost filma, ki v usodah svojih protagonistov izrisuje podobo težkega obdobja, v katerem je krajši konec skoraj vedno povlekla  ženska. (-4)      

Ocena: