Kkeut-kka-ji-gan-da [A Hard Day] (2014)

Slovenski naslov: Naporen dan
Država: Južna Koreja
Leto: 2014 
Žanri: Akcija, Krimi, Triler
Dolžina: 111' ,  Imdb
Režija: Kim Sung-Hoon
Scenarij: Kim Sung-Hoon, Lee Hae-Jun, Choi Kwan-Young
Igrajo: Lee Sun-Kyun, Cho Jin-Woong, Jeong Man-Sik, Shin Jung-Keun, Kim Dong-Young, Joo Suk-Tae, Heo Jung-Eun

Naporen dan je eden izmed odmevnejših južnokorejskih filmov preteklega leta, ki je svojo pot začel v Cannesu, v sklopu sekcije Štirinajst dni režiserjev, med številnimi postajami na dokaj dolgi festivalski poti med ostalimi najdemo Toronto, Rio de Janeiro, London in tudi Ljubljano. In ko sem že pri Liffu, naj mimogrede omenim, da so obiskovalci največjega domačega festivala korejskemu filmu namenili drugo najvišjo oceno, nagrada občinstva ZMAJ pa je pripadla avstralski drami Čarlijeva dežela. Naporen dan je drugi celovečerec južnokorejskega režiserja Kim Seong-huna, ki s svojim prvim filmom How the Lack of Love Affects Two Men, komedijo o očetu in sinu, ki se borita za naklonjenost njune lepe podnajemnice, ni dosegel odmevnejšega rezultata. Južnokorejec se je v drugo odločil za konkreten žanrski odklon; tokratni prispevek prinaša izlet na teritorij napetega akcijske trilerja, čeprav se režiser tudi ob tej priložnosti povsem ne odpove humorju — dinamična akcijska zgodba je namreč prepletena s posrečenimi komičnimi utrinki, ki so po moji oceni tista ključna sestavina, ki zgodbo povzdigne nad nivo suhoparnega akcijskega trilerja.

Čeprav naslov sugerira drugače, zgodba ni umeščena v 24 urni časovni okvir, ampak je raztegnjena na več dni, naporen dan iz naslova pa se nanaša na dan, v katerem sreča povsem obrne hrbet detektivu Ko Gun-sooju in sproži napeto in zabavno sosledje dogodkov. Ravno na dan, ko se detektiv vrača z materinega pogreba, ga pokličejo kolegi s postaje in mu sporočijo, da na postaji pravkar poteka preiskava, ki jo vodijo detektivi iz oddelka za notranjo kontrolo. Gun-soo skupaj s še nekaterimi sodelavci namreč ni ravno vzoren policist, ampak eden izmed mnogih pokvarjenih policijskih uslužbencev, ki so sprejemali podkupnine in se spuščali v različne nečedne posle. Detektiv zato hiti na postajo, ker želi skriti obremenilne dokaze, preden ti končajo v rokah preiskovalcev. A ko v trenutku nezbranosti  z vozilom podre pešca in ta obleži mrtev, se znajde v še večji zagati. Gun-soo je med pogrebom zvrnil nekaj kozarčkov in dobro ve, kaj se bo zgodilo, če pokliče policijo. Zato v naglici truplo stlači v prtljažnik in odpelje. Nihče ga ni videl, zato pomisli, da je najhujše mimo. A na tej točki  še ne ve, da je povozil napačnega človeka, ki ga išče zelo nevaren človek.

Naporen dan je zelo solidna akcijska komedija. To želim povedati takoj na začetku dela teksta, v katerem se navadno posvečam utemeljitvi moje končne ocene. Kim Sung-hoon je dober režiser, ki zna režirati akcijske prizore in v dogajanje vbrizgati priročno, dobro zamišljeno in učinkovito dozo humorja, kar je v tem primeru še kako pomembno. Pri filmskih zgodbah zastavljenih na podobnih temeljih je enako pomemben avtorjev občutek za ritem in Kim Sung-hoon se tudi v tem segmentu izkaže za zelo spretnega filmarja. Prepričajo tudi igralci, predvsem oba glavna protagonista: prvi, malce manj pokvarjeni (anti)junak, v navdihnjeni interpretaciji Lee Sun-Kyuna in Cho Jin-Woong, njegov še bolj pokvarjeni nasprotnik, ki mu je zaupana vloga klasičnega negativca. Toliko o dobrih plateh, zaradi katerih se naslovna stvaritev vendarle izteče v pozitivno izkušnjo. Zdaj pa bom v nekaj vrsticah poskušal razložiti, zakaj Naporen dan vendarle ne prinaša tako želene dodatne vrednosti, ki sem jo glede na številne pozitivne odzive tu iskal. V morju generičnih južnokorejskih trilerjev, ki skoraj brez izjeme na pretirano prozoren način poskušajo v skladno celoto povezati triler, akcijo in melodramo, pri tem pa za glavno vezivo koristijo sladkorno peno (sentimentalni triler je vsekakor priročna klasifikacija), smo končno našli film, pri katerem ustvarjalci uberejo drugačen pristop in količino sladkorne pene zreducirajo na minimum. Zato ne preseneča, da so številni spoštovalci južnokorejske kinematografije s široko odprtimi rokami sprejeli film, ki gledalca ne utruja s poceni sentimentalnostjo in namesto tega fokus raje preusmeri na krepitev komične komponente filma. Mogoče so prav zato mnogi bili pripravljeni zamižati na eno oko ob nekaterih klišejskih zapletih in mestoma nelogičnih scenarističnih zasukih, ki so največji utež okoli vratu sicer povsem solidnega izdelka. Za presežek bi bilo v tem segmentu potrebno storiti več in ponuditi več izvirnosti, drznosti in pozitivne norosti pri kreaciji posameznih likov in situacij. (+3)

Ocena: