Blind (2014)

Slovenski naslov: Slepa
Država: Norveška
Leto: 2014
Žanri: Drama
Dolžina: 91' ,  Imdb
Režija: Eskil Vogt
Scenarij: Eskil Vogt
Igrajo: Ellen Dorrit Petersen, Henrik Rafaelsen, Marius Kolbenstvedt, Vera Vitali

Naši pogledi na svet in življenje so različni. Dojemanje stvari, dogodkov in vsega ostalega, kar lahko zaznamo s kakšnim izmed naših čutov so odvisni od številnih dejavnikov in perspektive, oziroma točke opazovanja. S spremembo perspektive stvari pogosto postanejo drugačne, jih vidimo in doživljamo v drugačni luči. Kaj pa se zgodi, če naenkrat ostanemo brez te izjemno pomembne vizualne komponente, ki je nosilni parameter naše percepcije sveta? Kako doživljamo okolico in ljudi, ko ostanemo brez najpomembnejšega receptorja za detekcijo življenja okoli nas? Ali takšna nesreča lahko povsem spremeni naš pogled na svet in ali je sploh mogoče nadomestiti izgubo tako pomembnega čuta? V takšni situaciji se je znašla Ingrid, ko je naenkrat izgubila vid. Prilagajanje na svet teme v takšnih primerih ni enostavno, saj Ingrid ni bila rojena s to okvaro, niti je postopoma oslepela, zato je privajanje na življenje brez oči toliko težje. Od izgube vida dalje Ingrid ne želi zapustiti varnega zavetja svojega doma, čeprav ji mož Morten poskuša na vsak način dopovedati, da bo prej ko slej morala zapustiti stanovanje in se soočiti z zunanjim svetom. Toda Ingrid ne upošteva moževih sugestij in vztraja pri svoji odločitvi. Čas si krajša s poslušanjem televizijskih oddaj in glasbe, s pomočjo posebnega računalniškega programa pa že nekaj časa piše izmišljeno zgodbo, v katero vse pogosteje vključuje utrinke iz svojega resničnega življenja. Vzporedno z razvojem njene zgodbe spremljamo življenje še dveh oseb. Einar je sramežljiv samec, ki je svojo samoto včasih blažil s spletno pornografijo, zdaj pa ga bolj zanima opazovanje žensk iz krvi in mesa. Še posebej so mu všeč dolgolaske, posebne pozornosti pa je deležna Elin, ki živi v stavbi nasproti njegove. Einar jo pogosto opazuje, vendar nima poguma, da bi jo ogovoril. V nekem trenutku se življenja protagonistov prepletejo na takšen način, da se začnemo spraševati, ali nekateri izmed likov v resničnosti sploh obstajajo. 

40-letnega Norvežana Eskila Vogta poznamo predvsem po njegovem sodelovanju z rojakom Joachimom Trierjem, s katerim sta skupaj spisala scenarija za odmevna Trierjeva celovečerca (Repriza in Oslo, 31. avgusta). Vogt je režiserske izkušnje pridobival z delom na televiziji in s snemanjem kratkih filmov, na začetku lanskega leta pa je na festivalu Sundance predstavil svoj celovečerni prvenec, dramo Slepa, ki je v mednarodni konkurenci prejel nagrado za scenarij. Glavna junakinja na začetku filma med opisovanjem svojega stanja poudari, da ni pomembno, kakšne so stvari v vresnici, važna je predvsem njena sposobnost vizualizacije le-teh. Ta dvoumna izjava je namiguje, da se bo dober del tega kar gledamo odvrtel v notranjem svetu slepe ženske, v katerem veljajo drugačne zakonitosti. Inovativni Norvežan ubere zanimiv pristop: zgodbo podaja tako, da nam ponudi vizualno simulacijo razmišljanj glavne junakinje. Njena razmišljanja pogosto slišimo v offu, pri tem pa se resničnost in fikcija mešajo na takšen način, da smo pogosto v dvomih, ker enostavno ne vemo, kaj izmed videnega se je zares zgodilo. Ljudje v glavi pogosto premlevamo različne scenarije: včasih nedolžno sanjarimo o boljšem življenju, včasih nas okupirajo naše banalne fascinacije, včasih seksualna fantaziranja, včasih pretirani optimizem, ali temačni pesimizem…, skratka vse tisto, kar se ne upamo povedati na glas, oziroma misli, ki jih nikoli ne bi poskušali udejaniti. Zdaj pa si predstavljajte, koliko prostora za podobno potapljanje v imaginarne svetove ima nekdo, ki ne vidi in večji del dneva preživi sam s svojimi mislimi. Tu Vogt vidi priložnost (uporabil bom kar režiserjeve besede), da nas popelje v globine naše notranjosti in razišče čudaškosti in nespodobne misli, ki jih praviloma ne delimo z drugimi. Pri tem posebej navduši struktura zgodbe (navdih bi lahko bilo Jonzovo in Kaufmanovo Prilagajanje) in avtorjeva spretnost pri doziranju informacij, ki so obenem sredstvo za zanimivo poigravanje s percepcijo gledalca. Zadeva funkcionira zelo dobro vse dokler ne dojamemo, da nekateri protagonisti pravzaprav živijo le v pisani besedi in glavi naše protagonistke, s tem pa je žal prekinjena tudi močna vez, ki smo jo pred tem ustvarili z neobstoječimi liki. Negotovost glavne protagonistke, ki poskuša definirati svoje prioritete in sprejeti pomembne odločitve ostane edino otipljivo čustvo in mogoče prav zato film na koncu nima tako močnega učinka. Protiutež podhranjenosti v tem segmentu najdemo v inovativni naraciji, dovršeni vizualizaciji in dobri igri vseh protagonistov. V seštevku je Slepa zelo zanimiv celovečerec, ki si na račun teh kvalitet nedvomno zasluži pozornost in omembo. (+3)

Ocena: