The Drop (2014)

Slovenski naslov: Ni naslova
Država: ZDA
Leto: 2014
Žanri: Krimi, Drama
Dolžina: 106' ,  Imdb
Režija: Michaël R. Roskam
Scenarij: Dennis Lehane
Igrajo: Tom Hardy, Noomi Rapace, James Gandolfini, Matthias Schoenaerts, John Ortiz, Michael Aronov

Nekateri  ugledni avtorji po uveljavitvi na domačem terenu vztrajno zavračajo klice iz Hollywooda, drugi spet brez obotavljanja izkoristijo ponujeno priložnost in svojo srečo preskusijo v tovarni sanj. Eni se nikakor ne znajo prilagoditi novim, specifičnim pravilom igre in po nekaj slabih filmih razočarano ugotavljajo, da so svojo kariero pripeljali v slepo ulico, drugi pa se dokaj dobro prilagodijo novemu ustvarjalnemu okolju. Belgijski režiser  Michaël R. Roskam je eden tistih, ki po odmevnem prvencu Volovska glava (Rundskop, 2011) ni predolgo razmišljal o tem, kje bo nadaljeval kariero. Odločitev je bila toliko lažja, ko je na njegovi mizi končal scenarij, ki ga je podpisal Dennis Lehane, ugledni pisec, avtor odmevnih knjižnih uspešnic, po katerih so posneli velike hite kot so Skrivnostna reka,  Zbogom, punčka in Zlovešči otok. Lehane je sodeloval tudi pri nekaterih odličnih televizijskih projektih (Skrivna naveza, Imperij pregrehe) in to so vsekakor reference, ki bi vsakega nadebudnega režiserja navdale z optimizmom. Scenarij je razvit iz Lehanove kratke zgodbe Animal Rescue, ki je sprva bila načrtovana kot roman, a na koncu je iz kratke zgodbe nastal pisateljev prvi scenarij za celovečerni film.

Zgodba je postavljena v Brooklyn, najgosteje naseljeno newyorško mestno okrožje in primarno okolje delavskega razreda, v katerem živi  okoli dva in pol milijona ljudi. Med številnimi lokali stoji tudi Marvov bar, v katerem kot točaj že vrsto let dela Bob Saginowski (Tom Hardy). Papirnati lastnik bara je njegov sorodnik Marv (James Gandolfini), ki se je pred časom zapletel v posle s čečensko mafijo. Zaradi te nepremišljenosti je na koncu ostal brez lokala in čeprav nad vhodom še vedno stoji napis Marvov bar, on je samo človek, ki za mafijce vodi posel, ki je nekoč bil njegov. Bar je obenem ena izmed zbirnih točk, na katerih mafija deponira umazan denar zbran z različnimi nečednimi posli. Bob je Marvova desna roka, predan in deloven barman mehkega srca, ki stalnim strankam občasno natoči rundo na račun hiše, neki starki pa celo dovoli piti z odlogom plačila. Nek večer na poti domov zasliši cviljenje, ki prihaja iz zabojnika za smeti. Pod pokrovom zabojnika zagleda okrvavljenega, hudo poškodovanega psička. Bob tako spozna Nadjo (Noomi Rapace), ki mu pomaga pri oskrbi ran poškodovane živalce. V tem trenutku nihče izmed njiju ne ve, da psiček ni po naključju končal v Nadjinem košu za smeti. Bobovo enostavno in mirno življenje naenkrat postaja bolj komplicirano. In kmalu se bo zakompliciralo še bolj, ker dva vročekrvna kriminalca načrtujeta rop Marvove gostilnice, po katerem večino vpletenih čaka neizogibno soočenje s preteklostjo.

Očitek, da zgodba ne prinaša nič novega, je bil najpogosteje omenjen v odzivih tistih, ki jim The Drop ni bil všeč. V določeni meri tudi sam razumem takšno videnje stvari, saj usode naših protagonistov ne prinašajo nič revolucionarno novega, posebnega. Dejstvo je, da v teh zgodbah in podzgodbicah lahko prepoznamo odmeve nešteto filmov, istočasno pa je potrebno priznati, da tudi koncept gostilnice, ki deluje kot nekakšna zbirna točka za umazani mafijski denar ne zveni pretirano prepričljivo. Scenarist Lehane je v svoji spremni besedi poudaril, da je idejo razvil iz nepotrjenih govoric, ki so potem ustrezno umeščene v zgodbo. Toda tu je potrebno pod postavko pomanjkljivosti potegniti črto in ugotoviti, da so vse ostale postavke zelo dobre. Brez omenjenih slabosti bi verjetno dobili pravi masterpis, toda kljub temu je pred nami še vedno izjemno kakovosten film, s katerim Michaël R. Roskam napoveduje, da se v Hollywoodu počuti dobro in da tudi v teh pogojih lahko ustvarja zelo dobre filme. Filmi, ki znajo tako zanesljivo kreirati svoj mikrokozmos, oziroma vzpostaviti tako pristno okolje, s tem uspešno odpravijo eno izmed večjih ovir pri funkcioniranju tovrstne pripovedi. Premišljena izbira avtentičnih snemalnih lokacij, od barov in ulic, do notranjosti stanovanj in hiš, na gledalca učinkovito prenaša bivanjsko izkušnjo prebivalcev Brooklyna, ki so vajeni živeti v stiku s kriminalnimi elementi. Gledalec enostavno začuti prepustnost nevidne opne, ki delavski razred varuje pred zdrsom v socialno bedo in razume zakonitosti in razmerja v katerih je zmešan ta neobičajni kriminalno-nekriminalni koktejl. Ugaja fotografija Nicolasa Karakatsanisa (z Roskamom je sodeloval že pri prvencu Volovska glava), ki v kombinaciji s počasnim tempom sinhrono diha z značaji glavnih protagonistov. Ustvarjalci si vzamejo čas za fino odmerjeno polaganje karakternih slojev; globina likov je zgrajena na mnogih malih in dobro premišljenih detajlih, ki so zame predstavljali čisti kinematografski užitek. Ideje ustvarjalcev skozi vrhunsko igro realizirajo krasni igralci; izjemni Gandolfini, ki ga bomo v prihodnosti močno pogrešali (veliki igralec je tu na žalost odigral svojo zadnjo vlogo), nič slabši Hardy in vedno prodornejši Belgijec Matthias Schoenaerts (igral je glavno vlogo v Volovski glavi). Veliko zadovoljstva ponudi interakcija med Gandolfinijem in Hardyjem, podobno dobri so tudi odseki, v katerih se pomerita Hardy in Schoenaerts. Dober, čeprav malce nedorečen je lik Johna Ortiza, konkreten, a nekoliko igralsko skromnejši je najpomembnejši ženski lik v interpretaciji Noomi Rapace. Roskam in sodelavci so v seštevku ustvarili odlično krimi dramo v počasnem ritmu in finem melanholičnem vzdušju, ki iz vrhunskih igralcev iztisne vrhunske nastope. Toplo priporočam.

Ocena: