Taxi (2015)

Drugi naslovi: Jafar Panahi's Taxi 

Slo naslov: Taksi

Država: Iran

Leto: 2015

Dolžina: 82' ,  Imdb

Žanri: Komedija, Drama 

Slo recenzija: Mladina, MMC RTV SLO

Režija: Jafar Panahi

Scenarij: Jafar Panahi

Igrajo: Jafar Panahi, Hana Saidi, Nasrin Sotoudeh

[SLO]

[Opis]

Jafar Panahi kljub uradni prepovedi snemanja najde način, kako gledalce popeljati po ulicah Teherana. Zlati medved letošnjega berlinskega filmskega festivala.

Rumeni taksi vozi po živahnih in barvitih ulicah Teherana. Različni potniki vstopajo in izstopajo, vsak izmed njih pa se odkrito izpove o svojih pogledih na sodobni Iran. Njihov izpraševalec je nihče drug kot režiser Jafar Panahi. Filmar je majhno kamero namestil na armaturno ploščo avtomobila; v svojem mobilnem filmskem studiu skuša med komičnimi in dramatičnimi dogodki ujeti duha iranske družbe. (vir: www.liffe.si)

"Sem filmski ustvarjalec. Ničesar drugega ne znam kot snemati filme. Kinematografija je moj izraz in smisel mojega življenja. Nič mi ne more preprečiti ustvarjanja filmov. Ko sem potisnjen v kot, se povežem s svojo najglobljo notranjostjo. V tem najintimnejšem svetu, navkljub vsem omejitvam, nuja po ustvarjanju postane celo bolj goreča. V ospredje postavim idejo Filma kot Umetnosti. Zato moram še naprej snemati filme pod vsakršnimi pogoji, da umetnosti izkažem spoštovanje in se počutim živega." (Jafar Panahi)

[Festivali, nagrade]

2015, Berlin (zlati medved, nagrada FIPRESCI)

2015, Hongkong

2015, Sydney 

2015, Buenos Aires

[ENG]

A yellow cab is driving through the vibrant and colourful streets of Tehran. Very diverse passengers enter the taxi, each candidly expressing their views while being interviewed by the driver who is no one else but the director Jafar Panahi himself. His camera placed on the dashboard of his mobile film studio captures the spirit of Iranian society through this comedic and dramatic drive…

Director's Statement:

I’m a filmmaker. I can’t do anything else but make films. Cinema is my expression and the meaning of my life. Nothing can prevent me from making films. Because when I'm pushed into the furthest corners I connect with my inner self. And in such private spaces, despite all limitations, the necessity to create becomes even more of an urge. Cinema as an Art becomes my main preoccupation. That is the reason why I have to continue making films under any circumstances to pay my respects and feel alive.

Ocena: