četrtek, 04. april 2019

Pet Sematary (2019)

Jeté Laurence in Pet Sematary (2019), Foto: Imdb


Slovenski naslov: Mačje pokopališče 
Država: ZDA
Jezik: angleščina
Leto: 2019
Žanri: grozljivka, triler
Dolžina: 101'Imdb 
Režija: Kevin Kölsch, Dennis Widmyer
Scenarij: Stephen King, David Kajganich, Jeff Buhler
Igrajo: Jason Clarke, John Lithgow, Amy Seimetz, Jeté Laurence



Ustvarjalni opus Stephena Kinga je od 70-ih let in debitantskega romana Carrie navdihnil številne filmarje. Po njegovih romanih so snemali največji mojstri sedme umetnosti: Kubrick, De Palma, Reiner, Romero, Carpenter, Cronenberg...  King je leta 1983 objavil roman Mačje pokopališče, eno izmed najbolj branih naslovov njegovega opusa, po katerem je ameriška režiserka Mary Lambert posnela kar dva slaba filma: Mačje pokopališče (1989) in Mačje pokopališče 2 (1992). Trideset let po prvem filmu smo dobili novo adaptacijo v režiji tandema Kevin Kölsch-Dennis Widmyer, ki je nekaj let nazaj podpisal pod zelo solidno grozljivko Starry Eyes (2014). Tokratna adaptacija prinaša tudi eno pomembno spremembo (ne bom jo razkril), s katero sta scenarista Jeff Buhler in Matt Greenberg pošteno razkurila številne oboževalce izvirnika (knjige in filma). Rekel bi, da neupravičeno, saj je sprememba ustvarjalcem ponudila nove možnosti, obenem pa ni pomembneje spremenila bistvo izvirnika. 

Glavni protagonisti filma so člani družine Creed, ki se v iskanju mirnejšega življenja odločijo veliki, hrupni Boston zamenjati za mirno mestece Ludlow. Louis (Clarke) bo kariero zdravnika nadaljeval v lokalni bolnišnici, žena Rachel (Seimetz) pa bo skrbela za njuna otroka, malega Gagea in nekaj let starejšo Ellie. Družina se vseli v idilično hišo na robu prostranega gozda in zdi se, da sta zakonca našla tisto, kar sta iskala. V bližini njune posesti živi le ostareli vdovec Jud (Lithgow), ki že od rojstva živi na tem območju in ga pozna kot svoj žep. In če bo Creedovi vedeli tisto, kar o bližnjem gozdu ve Jud, se tja ne bi nikoli preselili.

Že legendarni Ramonsi so prepevali: I don't want to be buried in a pet cemetery, I don't want to live my life again... Skrivnost Mačjega pokopališča je za večino splošno znano dejstvo, zato skrivanje ključnih detajlov zapleta najbrž nima smisla. Letošnja adaptacija kultnega romana v praktično vseh pogledih prekaša (filmski) izvirnik, a ob tem je vseeno potrebno imeti na umu, da je letvica v prvem poskusu postavljena dokaj nizko. Mačje pokopališče je film, ki ga poganja zaplet povezan z nadnaravno dimenzijo pokopališča, zato od njega niti ne pričakujemo poglobljenih karakternih študij. Nekaj malega se v segmentu karakterizacije poskuša doseči z vpletanjem težavne preteklosti, ki kot senca spremlja Rachel, vendar ustvarjalci iz grozljivih epizod iz preteklosti ne uspejo iztisniti nobenega tehtnega sklepa. Morda prav zato ne čutimo prave prizadetosti ob grozi, ki se zgrne nad junake te štorije. Izjema je po moji oceni le John Lithgow, ki skozi odnos z deklico, in kasneje, v prizorih z dekličinim očetom, zasluži simpatije in iz vloge izvleči maksimum. Nekaj vrstic višje sem omenil, da so ustvarjalci z nekaj spremembami poskušali zgodbi dodati nekaj svežine. Morda je to smer, v katerem bi morali razmišljati filmarji, ko se lotevajo predelav takšnih klasik, kajti Mačje pokopališče je kljub solidni tehnični plati in zanesljivih igralskih prispevkih preveč predvidljivo, da bi v njem zares uživali. 


Ocena


Ni komentarjev:

Objavite komentar