Rocketman (2019)

Taron Egerton in Rocketman (2019), Foto: Imdb

Slovenski naslov: Rocketman 

Država: VB, ZDA

Jezik: angleščina

Leto: 2019

Žanri: biografija, drama, glasbeni

Dolžina: 121',  Imdb 

Režija: Dexter Fletcher

Scenarij: Lee Hall

Igrajo: Taron Egerton, Jamie Bell, Richard Madden, Gemma Jones, Bryce Dallas Howard

Največja glasbena biografija na filmskih platnih letos je nedvomno Rocketman, zgodba o vzponih in padcih angleške glasbene ikone Eltona Johna. Film je svojo pot začel odmevno, s premiero v Cannesu (predvajali so ga izven tekmovalne konkurence), od koder je pospremljen z nekajminutnimi stoječimi ovacijami. Projekt Rocketman sicer ima že dolgo brado, saj se je Elton John skupaj s svojim življenjskim sopotnikom Davidom Furnishom skoraj dve desetletji prizadeval na filmska platna spraviti svojo zgodbo. Po dveh propadlih poskusih (2001, 2012) se je predprodukcijsko kolesje končno zavrtelo leta 2017. Režiserski stolček je zaupan Dexterju Fletcherju (Wild Bill, Sunshine on Leith), ki je lani po odhodu Bryana Singerja uspešno dokončal Bohemian Rhapsody, najbolj gledano glasbeno biografijo vseh časov.

Vstopna točka v zgodbo o legendarnem portretirancu (oscenaril jo je Lee Hall, najbolj znan po scenariju za uspešnico Billy Elliot), je Eltonov vpad na srečanje skupine za podporo odvisnikom. Tja pobegne naravnost z odra, v ekstravagantnem kostumu s krili, ter s člani skupine in nami, v izjemno dolgih flashbackih, podeli svojo življenjsko zgodbo. Ta se žačne v otroštvu, ko se je Elton prvič usedel za klavir in takoj pokazal izjemen čut za glasbo. Čut, ki ga je vodil skozi celotno kariero in potencial, v katerega razen fantove babice sprva ni verjel nihče. Tako se je začela njegova glasbena pot, ki ga je iz londonske Kraljeve glasbene akademije peljala v lokalne pube, kjer je s svojo skupino sprva ogreval občinstvo bolj uveljavljenim glasbenim skupinam. Njegov talent seveda ni ostal neopažen in nadebudnega Eltona je pod svoje okrilje vzela lokalna založniška hiša.

Fletcher in Hall sta v sodelovanju z Johnom konstruirala razmeroma enostavno in pričakovano zgodbo, s fokusom na glasbeno-koncertnih vrhuncih in dobrodošlim vpogledom v zakulisje nastanka posameznih uspešnic. Pomemben del te zanimive kompozicije so detajli iz zasebnega življenja, ki osvetljujejo okoliščine nastanka najlepših skladb in njegova problematična razmerja z najbližjimi. Izkaže se, da med galerijo likov, ko so najbolj zaznamovali njegovo življenje le nekaj takšnih, z izrazito pozitivnim predznakom. Med odraščanjem mu je največ ljubezni podarila babica, v odraslem življenju pa se je v svetlo izjemo in eno najpomembnejših figur profiliral Bernie Taupin (Jamie Bell), dolgoletni prijatelj in tekstopisec, ki je ubesedil večino njegovih največjih uspešnic. Med najbolj boleča poglavja Eltonovega življenja gotovo sodi njegov odnos s povsem distanciranim, hladnim očetom, ki je družino zapustil že v njegovem otroštvu in nekoliko boljše, a vseeno dokaj plehko razmerje z egoistično materjo. 

Odvisnost od drog in alkohola je očitno stalnica v življenju slehernega glasbenika in tudi Elton John ni bil izjema. Na njegove težave z odvisnostjo od različnih substanc odpade dober del filma, skozi njegovo zgrešeno razmerje s preračunljivim menedžerjem (Richard Madden) pa je vzpostavljen univerzalna motiva brezčutne, izkoriščevalske narave glasbene industrije in stranpoteh zvezdništva. Filmu v plus mu lahko štejemo tudi to, da se homoseksualnosti in ljubezenskih prizorov ne loteva „v rokavicah, „ kot je to počel že omenjeni Bohemian Rhapsody. 

Na čelu prepričljive igralske zasedbe je Taron Egerton, ki se ne izkaže samo z dobro igro, temveč tudi z odličnimi vokalnimi sposobnostmi, saj je večino pesmi odpel kar sam. Vse skupaj je lepo zaokroženo z zanimivo strukturo, saj dolgi flashbacki zgodbi dajo fluidnost, ter omogočijo boljše razumevanje posameznih faz umetnikovega življenja in ustvarjanja. Fletcher se izkaže z zanesljivo režijo zabavnih prehodov iz resničnosti v glasbeno-plesne fantazijske sekvence, v katerih skladbe in počutja protagonistov najdejo dragoceno, bolj osebno ozadje, oziroma kontekst. Rocketman pod črto ni film, ki se ga bomo spominjali po ikoničnih prizorih, ali izvenserijskih likih, ampak predvsem film, ki nas s solidnostjo na vseh nivojih kumulativno pridobi na svojo stran.

Ocena