 |
| Vincent Cassel and Hafsia Herzi in Fleuve noir (2018) |
Slo naslov: -
Drugi naslovi: Black Tide
Država: Francija, Belgija
Jezik: francoščina
Leto: 2018
Dolžina: 113', Imdb
Žanri: krimi, drama, triler
Režija: Eric Zonca
Scenarij: Eric Zonca, Lou de Fanget Signolet
Igrajo: Vincent Cassel, Romain Duris, Sandrine Kiberlain, Elodie Bouchez, Charles Berling, Hafsia Herzi, Jerome Pouly, Laurena Thellier
Francoski režiser Eric Zonca je po enajstletnem premoru v kinodvorane poslal svoj četrti celovečerec. Vmes je sicer sodeloval pri enem televizijskem projektu, toda šele Fleuve noir (Black Tide) je polnokrvni kino film in prava vrnitev k filmanju, kakšnega od njega pričakujemo. Zonca je navdušil s prvencem Življenje, kot ga sanjajo angeli (La vie rêvée des anges, 1998), ki je naslednje leto razglašen za najboljši francoski film (3 cezarji) in je, med ostalim, zmagal tudi na našem Liffu. Prvenca sem sem se lotil šele po ogledu njegovega tretjega filma, odlične krimi drame Julia (2008), v kateri Tilda Swinton, v eni njenih najboljših vlog, igra alkoholičarko, ki poskuša popraviti posledice zadnje v nizu napačnih odločitev, s katero je na kocko postavila življenje nedolžnega otroka.
Tudi to pot je v središču zgodbe alkoholik (izbira je bolj jasna in pričakovana če vemo, da je režiser v preteklosti imel nemalo težav z alkoholom) sicer komisar pariške policije, na čigar mizi konča primer pogrešanega najstnika. Zagrenjenemu policijskemu inšpektorju Francoisu Viscontiju je življenje imenitno vdahnil Vincent Cassel, njegov zaščitni znak pa so nekaj številk prevelik plašč sive barve, mastni lasje in alkoholni zadah, ki ga začutiš na nekajmetrski razdalji. Francois je pač človek, ki ga težko vzljubiš – je nespoštljiv so sodelavk in po malem rasist, zato ne preseneča, da se s sodelavci in svetom nasploh, ne razume najbolje. Njegova morda edina vrlina so njegove detektivske sposobnosti in osredotočenost na policijsko delo, ki ni vprašljiva niti takrat, ko izkorišča svojo policijsko avtoriteto, da potencialne priče in osumljence prepriča, da mu ponudijo kozarec viskija. In včasih, v ustreznih okoliščinah, še kaj več. Njegovo pozornost pritegne pretirano ustrežljivi, gobčni profesor književnosti in francoščine Bellaile (Roman Duris). Ta živi v isti stavbi kot pogrešani najstnik, s katerim je profesor, če gre verjeti njegovim besedam, imel poseben odnos.
Tako poseben, da se znajde na samem vrhu seznama osumljencev, ki naj bi tako ali drugače bili vpleteni v najstnikovo izginotje. Ranljivo, objokano mamo zanesljivo upodobi Sandrine Kiberlain, ki v odsotnosti moža mornarja potrebno oporo najde v našem prizadevnem detektivu. Zonca je podobno kot pri Juliji preko prizadevanj akterjev najti ugrabljenega, oziroma pogrešanega otroka, tlakoval pot izvrstni karakterni študiji funkcionalnega alkoholika, ki po propadu zakona in težavah s problematičnim najstniškim sinom edincem smisel lahko najde le še v policijskem delu. Zonca nas do cilja pripelje po obvozu, na katerim je fokus učinkovito preusmerjen na čudaškega profesorja v zanimivi interpretaciji Romana Durisa. Ta je v primer vpleten bolj kot pričakujemo, vendar na način, ki ga ne pričakujemo. Zonca v sodelovanju z italijanskim snemalcem Paolom Carnerom (serija Gommora) vzpostavi odlično noir vzdušje, v katerem ga bolj kot razrešitev misterija zanima seciranje problematične psihe treh osrednjih protagonistov. S takšno strategijo film morda izgubi nekaj dramaturške napetosti, a obenem tudi marsikaj pridobi, predvsem na ravni niansiranja likov in argumentacije njihovih dejanj. Ljubitelji klasičnega trilerja bodo kljub temu prišli na svoj račun v nepredvidljivem sklepnem delu, ko odprta vprašanja dobijo ustrezne odgovore.
Ocena
Ni komentarjev:
Objavite komentar