sobota, 05. oktober 2019

Joker (2019)

Joaquin Phoenix in Joker (2019), Foto: Imdb

Slovenski naslov: Joker 
Država: ZDA
Jezik: angleščina 
Leto: 2019
Žanri: drama, krimi, triler
Dolžina: 122'Imdb 
Režija: Todd Phillips
Scenarij: Todd Phillips, Scott Silver
Igrajo: Joaquin Phoenix, Brian Tyree Henry, Zazie Beetz, Shea Whigham


Joker, ena najodmevnejših produkcij letošnje sezone, blockbuster, ki je nekoliko nepričakovano v Benetkah odnesel glavno nagrado, je lep primer filma, ki uspešno reflektira filmsko zgodovino in na teh temeljih gradi novo, zanimivo zgodbo. Najnovejšega Jokerja gotovo ne bilo brez prejšnjih Jokerjev, od Cesarja Romera v 60-ih, preko velikega Jacka Nicholsona konec 80-ih, do Heatha Ledgerja v Vitezu teme. A šele Nolanov film je vzpostavil pogoje, v katerih je Joker, ob odlični režiji in vrhunski igralski kreaciji pokojnega Ledgerja, lahko prelevil v nekaj več. V ikoničnega antijunaka, čigar obraz si za profilno sliko izbere nešteto uporabnikov različnih spletnih platform, majice z njegovo podobo ponujajo na malodane vsaki stojnici, na vseh zemljepisnih širinah in dolžinah.  

Režijo podpisuje Todd Phillips, najbolj znan po komični trilogiji Prekrokana noč (2009-2013), ki je v sodelovanju s soscenaristom Scottom Silverjem (8 Mile, The Fighter) posnel zanj netipičen film. Iz perspektive režiserjevega minulega dela je Joker vsekakor svojevrstno presenečenje in Phillipsov najboljši film doslej. V duhu eskalacije bombastičnih spektaklov iz vesolja Marvel (film ni nastal pod okriljem Marvela) bi se ustvarjalci zlahka odločili za tipičen blockbuster, igralsko zasedbo zapolnili z znanimi obrazi, nekaj dodatnih milijonov pokurili na eksplozije, CGI in podobne reči. Finančni uspeh bi glede na priljubljenost glavnega protagonista najbrž bil zagotovljen, a potem bi dobili še en generičen, hitro pozabljiv izdelek. Z zmernim proračunom je Phillips lahko zgrabil umetniško svobodo in posnel film, kakršnega je želel. 

Njegov Joker je v prvi vrsti karakterna študija glavnega antagonista v izvrstni interpretaciji Joaquina Phoenixa, ki pod vprašaj postavlja takšno kategorizacijo protagonista. Ena izmed dilem, ki je z nami po ogledu filma, je nedvomno vprašanje, ali protagonista navkljub zakrivljenim zločinom doživljamo kot antagonista. Phillips in Phoenix ustvarita portret tragičnega junaka, ki ga ne želita stlačiti v klasičen gabarit simpatičnega negativca. Zgodba je tako usmerjena v genezo duševno motene osebnosti v specifičnih okoliščinah, v katerih se Arthur Fleck preobrazi v Jokerja in izbere nasilje, kot edino možno obliko komunikacije z okolico. Nasilje tako postane sredstvo, s katerim si bo zagotovil svoje mesto pod soncem. 

Mislim, da je ena ključnih tez filma vzpostavitev ideje, da je Joker produkt okolice, oziroma družbe, ki je izgubila čut za sočloveka, kar posebej pride do izraza v odnosu do drugačnih in tistih s takšno ali drugačno duševno/telesno hibo. Jokerjev svet je temačen, umazan in socialno nepravičen. Sistem je revno večino postopoma potisnil na sam socialni rob, na katerem ji ne preostane nič drugega, kakor da se upre mehanizmom, ki uveljavljajo takšen družbeni red. In to so ravno pravšnje okoliščine v katerih dejanja zavrženca kakršen je Arthur depreviligirane mase razumejo kot poziv na upor in v njem najdejo neke vrste zadoščenje za njihovo trpljenje. V takšnem dekadentnem družbenem vzdušju ni težko opaziti odmeve filmov, kakršne so v 70-ih in na začetku 80-ih snemali Lumet, Scorsese, Forman, Hill (če izpostavim le tiste najbolj očitne). Phillips s sodelavci verno obudi vzdušje teh filmov in to je ena izmed kvalitet, ki jo bodo znali centi vsi spoštovalci filmske zgodovine. Joker je odlično režiran film – hitro sem se potopil v njegov imaginarij, v katerem je 120 minut ob Joaquinu Phoenixu, na enemu izmed vrhuncev kariere, minilo zelo hitro. Pogrešal sem več subtilnosti v socialnem komentarju in kompleksnejšo, bolj tehtno vključitev Arthurjeve preobrazbe v kontekst težavne resničnosti, ter malce bolj zaokrožen konec, ob katerem kina ne bi zapustil z vtisom, da sem videl le zelo dober uvod, po katerem je nadaljevanje zgodbe praktično neizogibno.

Ocena


2 komentarja:

  1. Mene je Joaquin navdušil praktično povsod doslej, podoben lik kot tokrat pa je upodobil v recimo The Master (2012) Paula Thomasa Andersona. Prav neverjetno je, kako metodično ga pooseblja: izkrivljen, izmaličen, dobesedno telesno potlačen lik, katerega bolečino in neuravnovešenost čutiš na vsakem koraku.

    OdgovoriIzbriši
  2. Se strinjam. V številnih filmih je že blestel. Vse skupaj postane toliko bolj impresivno, ko primerjaš njegove vloge. Recimo tisto v Andersenovem Inherent Vice z vlogo v You Were Never Really Here. Vsestranski in vedno na zelo visokem nivoju.

    OdgovoriIzbriši