 |
| Foto: Manbiki kazoku (2018), Imdb |
Slo naslov: Tatiči
Drugi naslovi: Shoplifters
Država: Japonska
Jezik: japonščina
Leto: 2018
Dolžina: 121', Imdb
Žanri: drama
Režija: Hirokazu Koreeda
Scenarij: Hirokazu Koreeda
Igrajo: Lily Franky, Ando Sakura, Matsuoka Mayu, Kiki Kirin, Jyo Kairi, Sasaki Miyu
Hirokazu Koreeda je s svojimi filmi v zadnjih letih redni gost festivala v Cannesu. Za glavno nagrado se je potegoval kar štirikrat in z naslovnim filmom mu je naposled uspelo domov odnesti zlato palmo, verjetno najprestižnejše festivalsko odličje v svetu filma. S Tatiči se japonski mojster vrača k filmom kakršne je snemal v zgodnejši fazi kariere in če bi moral izpostaviti naslov iz režiserjeve zakladnice, ki ima največ skupnih točk z naslovnim, potem bi se odločil za mojstrovino Nihče ne ve (Dare mo shiranai, 2004), zgodbo o 12-letnem dečku, ki po odhodu neodgovorne matere prevzame skrb za mlajši sestrici in bratca. Tudi to pot je v ospredju nekoliko nekonvencionalna petčlanska družina: sestavljajo jo babica Hatsue, zakonca Osamu in Nobujo, njena mlajša sestra Aki in najmlajši član Šota. Družina živi v revščini, saj je babičina pokojnina edini redni mesečni priliv, nekaj s priložnostnimi deli primakneta še ostali polnoletni člani družine. Nemalokrat se člani družine, običajno oče Osamu in najmlajši Šota, spuščata v drobne tatvine, s katerimi s polic izmikata predvsem življenjske potrebščine in občasno tudi kakšno bolj vredno stvar, ki jo nato zamenjata za denar. Njuno pozornost je na poti domov že nekaj večerov zapored pritegnila deklica, ki se igra na balkonu nekega stanovanja. Očitno je, da premražena in lačna deklica živi v neurejenih družinskih razmerah, zato ji poskušata pomagati. Jasno je, da punčko ne bo nihče ne iskal, ne pogrešal, zato jo Osamu in Šota odpeljeta s seboj domov. Ostali sprva niso navdušeni nad še enimi lačnimi usti, toda drobna punčka hitro prevzame njihova srca.
Navkljub naslovu Koreeda s svojim najnovejšim filmom v fokus ne postavlja moralnih dilem, povezanih s sporno metodo reševanja osnovnih eksistencialnih vprašanj njegovih junakov. Drobne tatvine so tako minorne, da jim ne gre pripisovati večje teže, čeprav Koreeda usodo, oziroma zaprtje majhne trgovinice z nekaj prizori očitno poveže z dejanji protagonistov. Kot kontrapunkt družbeno nesprejemljivemu preživljanju z drobnimi krajami Koreeda postavi motiv kompleksnosti človekove narave. Njegov junak je pred tem v trgovini resda izmaknil jogurt, šampon in rezance, a je na poti domov opazil lačnega otroka na mrazu, prepuščenega samemu sebi. Navkljub revščini, prostorski stiski in zakonski spornosti dejanja je Osamu poslušal svoje veliko srce in brez pomisleka ukrepal – vsaj začasno je prekinil dekličino travmo in ji skupaj s svojo družino ponudil nekaj prepotrebne človeške topline. Kakšna je razlika med človekom, ki plača svojo špecerijo in gre mimo otroka v stiski, brez da bi ukrepal, in človeka, ki v obeh točkah stori ravno obratno? S to dilemo Koreeda lepo podčrta moralno kompleksnost človeka in opozori, da ne obstajajo nekakšna jasno opredeljena merila in enote, s katerimi lahko izmerimo, koliko je nekdo dober, oziroma slab.
Kot drugi pomembnejši motiv filma bi izpostavil motiv prevpraševanja koncepta družine. S skrivnostmi, ki so razkrite v kasnejši fazi filma, Koreeda od nas zahteva premislek o tem, v kolikšni meri krvne vezi definirajo trdnost vezi in intenziteto čustev med nami. Ljudje smo pogosto sposobni razviti pristnejša čustva z ljudmi, s katerimi nismo sorodstveno povezani in to je ena temeljnih resnic, ki jo film pretresa iz vidika moralno-pravnih norm, ki v delikatnih situacijah regulirajo te odnose. Filmu bi zlahka očital manipulacijo in predvidljivost (babičina usoda, dekličin pravni status), vendar je tisto, kar naredi film in kar nekako najbolje povzame plemenitost ključnih idej, režiserjevo mojstrstvo v koordinaciji interakcije med liki, v organskosti le-te in sposobnosti ujeti drobne detajle, ki opredeljujejo nevidne vezi, ki jih povezujejo in držijo skupaj. V skorajda otipljivi toplini čustev in teles, v kapljicah znoja na koži, ki v skopo odmerjenem življenjskem prostoru odsevajo izjemno intimnost. Vse skupaj zaokroži krasna igralska zasedba: Kirin Kiki je že vrsto let stalnica v Koreedajevih filmih, izvrstna pa sta predvsem odlični karakterni igralec Lily Franky in njegova nekoliko mlajša partnerka Sakura Ando. S prepričljivim nastopom mladega debitanta Kairija Jyoja je Koreeda še enkrat demonstriral čut za delo z mladimi igralci-amaterji, ki pod njegovo dirigentsko palico praviloma dosegajo odlične rezultate. Tatiči so tako še en izvrsten naslov v njegovi impresivni filmografiji, globoko humanističen film, ki ga nikakor ne gre zamuditi.
Ocena
Ni komentarjev:
Objavite komentar