Slovenski naslov: Tokijska sonata
Država: Japonska, Nizozemska, Hong Kong
Leto: 2008
Žanri: Drama
Dolžina: 120 minut, Imdb
Režija: Kiyoshi Kurosawa
Scenarij: Kiyoshi Kurosawa, Max Mannix
Igrajo: Teruyuki Kagawa, Kyôko Koizumi, Yû Koyanagi, Kai Inowaki, Haruka Igawa, Kanji Tsuda, Kazuya Kojima, Kôji Yakusho
Če imate lastno družino in če ste recimo po 15-ih letih v enem podjetju ostali brez službe, zatočišče in kakšno spodbudno besedo boste najprej našli doma, v krogu najbližjih. Ti vas bodo potolažili in vam stali ob strani v tem zoprnem obdobju. A če ste povprečen Japonec, je to povsem drugačna zgodba. Za Japonca je odpustitev veliko bolj neprijetna. Izguba službe ima veliko več negativnih kotacij, kot denimo na evropskih tleh. Če te odpustijo na Japonskem, to pomeni tudi, da si slab človek, delavec, soprog, oče, kolega in še marsikaj drugega. Izguba službe je veliko hujša izkušnja kot najhujša žalitev, ki jo lahko zamislite.In ravno to se je pripetilo očetu in glavi družine Sasaki. Ostal je brez službe, a nima dovolj moči, da bi to priznal domačim. Zato še naprej »navidezno« hodi v službo a odpravnina ki jo je prejel ob odpustu počasi kopni. Seveda, njegovo utesnjenost in slabo voljo čuti tudi njegova žena, ki ne pozna razloga zaradi katerega je mož zadnje čase tako odtujen, kar tudi njo plahne v čustveno otopelost in depresijo.Njena edina svetla točka sta sinova. Starejši je študent, ki bi rad spreminjal svet, zato se odloči, da bo postal vojak, zato se prijave v vojsko. Pa ne v japonsko, da ne bo pomote, v ameriško, saj tam bolj plačujejo poklicne vojake. Mlajši sinko, star približno 10 let, kaže zanimanje za glasbo, rad bi se naučil igrati klavir, a oče njegovo prošnjo po plačilu ur klavirja gladko zavrne. Družinske finance tega ne dopuščajo in plačilo ur klavirja se očetu zdi nesmisel, ki ga ravno zdaj najmanj potrebuje. A deček je odločen, da se bo naučil igrati klavir, zato na skrivaj hodi na ure klavirja, ki jih plačuje z denarjem za šolsko malico. Po nekaj mesecih neplačane prehrane, mati dobi klic iz
šole ... Oče je prisiljen vzeti službo čistilca v nakupovalnem središču, starejši sin se odpravi v vojsko in na bojišče v Irak, mlajši pa razočaran zaradi prekinitve svoje glasbene vzgoje pobegne od doma. Na isti dan oče na stranišču nakupovalnega središča najde kuverto z denarjem, v njihovo stanovanje pa obišče vlomilec, ki potem ko ne najde denarja ugrabi Sasakijevo ženo.
Kiyoshi Kurosawa, doslej znan predvsem po režiji zelo uspešnih grozljivk (ki so dobile tudi ameriške prireditve), se je tokrat posvetil bolj življenjskim temam. Temam v katerih se je odlično znašel. Uspelo mu je ustvariti zelo prepričljivo zgodbo o tegobah ki tarejo običajno japonsko družino. Pokazal nam je kako gospodarska kriza vpliva na »male ljudi«, ki kljub pridnem in predanem delu izgubljajo službe in s tem v veliki meri tudi lastno samozavest. Režiser gledalcu sprva zgodbo podaja z veliko dozo črnega humorja, a kako čas mineva , odtenki črnine postajajo vse bolj pogosti in naenkrat je cela družina ogrožena. Splet okoliščin porine vse družinske člane v težaven položaj iz katerega se lahko le sami rešijo. Odlična karaterizacija likov, ki nas pripravi do tega, da razumemo njihova dejanja in v nobenem od njih ne iščemo krivca za nastalo situacijo. Tokyo Sonata je film v katerem ne najdemo negativcev in zlahka sočustvujemo z vlomilcem in ugrabiteljem. Edini sovražnik, na katerega Kurosawa odkrito kaže s prstom je t.i.globalizacija, ki so jo kot kaže začeli čutiti tudi v tehnološko najrazvitejši deželi na zemeljski obli. Poetičen konec pa nakaže, da je družinska sreča nekaj, kar se lahko doseže tudi skozi glasbo.
Ocena: 8.5/10
Ni komentarjev:
Objavite komentar